Nemški mediji - med drugim frankfurtski FAZ - poročajo o zadregi, v katero je Turčija spravila uradni Berlin, ko je predsednik Erdogan na "pogovor" poklical nemškega ambasadorja v Ankari in mu dal lekcijo o medijski svobodi, kot si jo predstavlja ta turški avtokrat. V članku oziroma komentarju Fatalni molk iz Berlina, Das Fatale Schweigen aus Berlin, je Oliver Georgi ugotovil, da se čedalje bolj avtoritarni in agresivni Erdogan zdaj že povsem odkrito vmešava v notranje zadeve druge države, konkretno Nemčije, ki jo zaradi nenavadnega obnašanja zvezne kanclerke Angele Merkel v primeru t.i. migrantske krize očitno drži za nekaj.

Martina Erdmanna, veleposlanika ZRN v Turčiji, so pred dnevi poklicali na neformalni pogovor v predsedniško palačo, tema pogovorov pa ni bila migrantska kriza oziroma tihotapljenje beguncev v Grčijo ali odnosi med Evropsko unijo in Turčijo v luči približenja te bližnjevzhodne države EU, temveč - ne boste verjeli - satirična oddaja na nemški televiziji NDR z imenom "extra 3". Da se Erdogan požvižga na svobodo tiska, je jasno slehernemu turškemu novinarju. Da je njegov režim zatrl že večino pomembnejših medijskih hiš, ki so si ga drznile kritizirati, prav tako ni skrivnost. Pač pa se doslej (še) ni tako odkrito vmešaval v notranje zadeve drugih držav (če odštejemo Armenijo, s kateri ima Turčija zaradi genocida nad armensko manjšino pred stotimi leti še vedno izjemno napete odnose).

Tokrat je turški predsednik, zavedajoč se svoje moči, ki jo ima v pogajalskem procesu z EU (in Nemčijo) zaradi migrantske krize, brez pomislekov prestopil črto spodobnosti in se obregnil nad televizijsko oddajo, v kateri ga redno kritizirajo, včasih pa se tudi malce ponorčujejo njega. Menda je sodu dno izbila oddaja 17. marca, v kateri so na glasbeno podlago nemške pevke Nene duhovito problematizirali osebne lastnosti, zlasti ošabnost, ter kup avtokratskih manir. Pesmi so dali naslov "Erdowie, Erdowo, Erdowahn".

"Erdowie, Erdowo, Erdowahn"

Toda Erdoganu očitno niti slučajno do smeha, kajti kritk na svoj račun ne dopušča doma, po novem pa jih ne želi slišati niti na tujem. Kaj natanko je ambasador Erdmann poslušal v predsedniški palači, uradni ni znano, vendar je dejstvo, da je Erdogan od njega zahteval, da nemška zvezna vlada "uredi", da se predvajanje takšnih vsebin, ki po njegovi oceni žalijo čustva Turkov in Turčije, nemudoma preneha. Z drugimi besedami, uvesti je treba cenzuro.

A tisto, kar mediji, ki so zaradi nekorektnega poročanja o problematiki nasilnih migrantov in konfliktov z domačini v preteklih mesecih tarče večinoma upravičenih javnih kritik, zdaj najbolj zamerijo kanclerki Merklovi in zunanjemu ministru Steinmeierju, je dejstvo, da se na Erdoganove besede nista niti z besedo odzvala. Fatalni molk iz Berlina, pravi novinar Frankfurter Allgemeine Zeitunga, je prinaša katastrofalno sporočilo. Kdor molči, so ugotavljali že stari Latinci, se namreč strinja. Tišina iz kanclerkinega kabineta lahko pomeni, da nima besed oziroma odgovora na Erdoganovo početje, ki bi lahko ob takšni pasivnosti demokratične Evrope sčasoma postalo celo trend, pa čeprav Turčija ravno toliko potrebuje Evropo, kot slednja potrebuje Turčijo...