Genscher je konec osemdesetih let cefral železno zaveso, o kateri je bil leta 1946 govoril Churchill, da se je spustila preko Evrope od Sczecina do Trsta. Posrečil se mu je transport vzhodnih Nemcev iz Prage v Zahodno Nemčijo, nato padec Berlinskega zidu. Združeval je Nemce in Evropejce z obeh strani meje sovjetskega imperija.

Nekaterih državnikov, ki so oblikovali moderno Evropo, Churchilla, Adenauerja, De Gasperija, Schumana, Monneta… nisem poznal, ker so prezgodaj umrli. K tem imenom spadajo imena državnikov, kot so Janez Pavel II., Hans Dietrich Genscher, Vaclav Havel, navsezadnje tudi Janez Drnovšek, ki sem jih osebno poznal, zdaj pa so - prezgodaj - umrli tudi oni.

Za slovensko osamosvojitev so bili pomembni slovenski vojaki, vendar Slovenija ne bi mogla postati samostojna in neodvisna država brez mednarodnega priznanja. Zanj smo se trudili na pogajanjih z evropsko trojko v Zagrebu, na Brionih in v Haagu. Za uspeh prizadevanj tedaj skromne slovenske diplomacije so bili seveda zaslužni naši politični prijatelji. Prvi med njimi je bil gotovo Hans-Dietrich Genscher, ki je bil režiser večine dogajanja na strani EU, v njej pa Nemčije. Genscher je hotel prileteti na Brnik, vendar ga Beograd ni pustil. Prvič smo se tako z nemškim ministrom (Kučan, jaz, delegacija) med vojno 1991 sestali v Beljaku. JLA nam je preprečila celo vožnjo z vlakom do Ljubljane. Genscher je menil, da je treba hitro ukrepati. Njegovo ukrepanje, ki je Slovenijo postavilo v evropski prostor, je prineslo določeno slavo tudi Evropi. EU je bila - po Genscherjevi zaslugi - uspešna predvsem v zvezi s Slovenijo. Genscher je k sodelovanju pritegnil bistvene diplomate in pravnike EU: Roberta Badinterja in Petra Carringtona. Ta del zgodbe se je končal odlično za Slovenijo. Pol leta po izjavi od neodvisnosti smo bili že mednarodno priznana država.

Genscher je bil očarljiv sogovornik. Njegovi obiski v Sloveniji so bili prelomni, predvsem pa so bili veseli. Nikoli ne bom pozabil, kako nam je tako rekoč celo noč po večerji na Brdu pripovedoval šale, morda jih je bilo petdeset. Genscher nas je vabil na dogodke nemške liberalne stranke (FDP), na katerih smo tudi nastopali. Bil je boter slovenske države pa tudi boter združevanja liberalnih in liberalcem bližnjih političnih skupin v Sloveniji. Glede na to, da je poznal predvsem SDZ, me je spraševal, kakšno mnenje imam o LDS. Ali bi jih sprejeli v evropsko liberalno družino? Pritrdil sem, ker sem tako kot on želel, da bi sodelovalo čim več pametnih, odprtih, evropsko mislečih ljudi.

Bil je zvezda nemške zunanje politike in nemške liberalne stranke FDP; kar zadeva Slovenijo, je bil zvezda njene državnosti in tudi boter povezovanja med slovenskimi liberalci. Bil je naklonjen Sloveniji in - poleg Kohla - zaslužen, da ji ni bilo treba predolgo čakati na mednarodno priznanje. 16. decembra 1991 je skupaj z drugimi evropskimi zunanjimi ministri ustvaril formulo o priznanju EU, ki je nastopilo 15. januarja 1992, vendar je Nemčija zato, ker je (o tem sem prepričan) imela ustrezne obveščevalne informacije o razpadanju Sovjetske zveze, samozavestno prehitela druge države in nas priznala že pred Božičem.

Genscher mi je napovedal korake, ki so sledili Brionom: konferenco v Haagu in Badinterjevo arbitražno komisijo, ki je razglasila razpad Jugoslavije, podpirala priznanje Slovenije in Makedonije, ne pa tudi Hrvaške. Po priznanju smo se slovenski predstavniki v Nemčiji počutili kot doma, česar ni bilo mogoče reči za Združene države in za OZN - ki so se omehčale šele spomladi 1992.

Na Slovenskem se bomo Genscherja spominjali predvsem zaradi spretnih potez v korist slovenske državnosti (in morda tudi zaradi rumenega telovnika). Vendar je Genscher predvsem tisti državnik, ki je prispeval k dokončni rehabilitaciji/združitvi Nemčije in k nemškemu vzponu na vrh evropske politike. To so bili časi, ki se jih bomo spominjali z veseljem in nasmeškom pa tudi z obžalovanjem, da ni več tako.

Komentiranje je po tehtnem premisleku uredništva onemogočeno.