Pred več kot dvajsetimi leti me je zaneslo po poti Projekta preizkušanja načinov in metod vključevanja in upoštevanja civilne družbe kot kontrolorja oblasti (kot inženir po izobrazbi sem svoje poskuse delovanja vedno poimenoval "Projekt"). Ker sem verjel in še vedno verjamem, da je to nujen korak k izboljšanju demokracije v Sloveniji. In tako kot sem pred dvajsetimi leti, enako tudi še danes verjamem, da je ta korak dosegljiv edino na dva načina: ali to naredi zmagovalec volitev ali pa državljani na referendumu. Tretje poti po mojem ni.

Sredi devetdesetih sem ta Projekt imenoval "Načini in metode, ki omogočajo večjo vlogo strokovne civilne družbe pri odločanju o javnih, skupnih problemih". Eno so zakonitosti predstavniške demokracije, ki nekoga pripeljejo tako daleč, da je kandidat za zmago na volitvah. Določena karizma, določena avtoritarnost itd. S tem se nisem nikoli ukvarjal. A kako doseči, da od možnega zmagovalca v borbi za vrh predstavniške demokracije dobiš kako zagotovilo, da bo ob prevzemu oblasti naredil še ta, po mojem prepričanju nujen korak k izboljšanju demokracije? To je: večjo zavezo upoštevanja strokovne civilne družbe. In še posebej, kako dobiti zagotovilo, da bo narejen kak preizkus načinov in metod za večjo vlogo strokovne civilne družbe pri kontroli odločanja o javnih, skupnih problemih?

Določena zagotovila za preizkušanje načinov in metod za večjo vlogo strokovne civilne družbe pri odločanju o javnih, skupnih problemih, sem leta 1996 dobil kot predsednik Civilne iniciative za Slovenijo (CIS); stranke, ki je bila ustanovljena z osnovnim namenom, da bi izborili večjo vlogo strokovne civilne družbe pri kontroli odločanja o javnih zadevah. Dobil sem jih od takratnega vodstva SLS, konkretno Marjana Podobnika, in sicer ob pogoju, da jim pomagamo pri nastopu na parlamentarnih volitvah leta 1996. Naša pomoč in sodelovanje sta pripomogla k presenetljivo dobremu rezultatu Slovenske ljudske stranke na takratnih volitvah, kajti osvojili so kar 19 poslanskih mest. Marjan Podobnik, ki je šel v koalicijo s takratnim mandatarjem Janezom Drnovškom, je izpolnil obljubo in omogočil, da smo preizkušali orodja in metode za večjo vlogo strokovne civilne družbe pri kontroli oblasti. Jaz osebno v Državnem zboru v funkciji svetovalca njegovega tedanjega predsednika, nekateri drugi člani Civilne iniciative za Slovenijo pa direktno v vladi kot svetovalci v kabinetu takratnega podpredsednika vlade Marjana Podobnika.

Skoraj dve leti smo to dokaj uspešno počeli (!), a zaradi specifičnih razlogov - najpomembnejši je bil Drnovškov ultimat vodstvu SLS, da naj, če hoče, da koalicija med LDS in SLS obstane, omeji delovanje naše iniciative - je bila celotna ekipa Civilne iniciative za Slovenijo počasi postavljena v "out". Toda ta zadnji odstavek za kontekst pričujočega zapisa niti ni pomemben. Pomembnejša je ugotovitev, da pride do zaveze potencialnega zmagovalca volitev (tako kot je bilo takrat v primeru Marjana Podobnika), da bo omogočil večjo vlogo strokovne civilne družbe.

Podobno obljubo sem namreč uspel dobiti tudi maja 2014 od Mira Cerarja, predsednika novoustanovljene stranke SMC. Celo več, zavezo so zapisali tudi v predvolilni program njegove stranke (!), objavljen 20. junija 2014. Po presenetljivem uspehu SMC na julijskih volitvah sem na različne načine poskušal doseči uresničitev te predvolilne obljube. Skoraj leto in pol sem obletaval nekatera ministrstva, kjer so me verjetno zaradi specifične štartne osnove (zapisana Cerarjeva predvolilna obljuba) sicer brez težav sprejeli, me tudi prijazno poslušali, a zgodilo se ni prav nič.

Če ni dovolj trdne zaveze, se očitno po volitvah nobena oblast ne bo s tem obremenjevala; če zaveze ni, ne bo nihče, ki pride na oblast, česa naredil v tej smeri. Tako so pred volitvami pogoste priprošnje k upoštevanju stroke, kot jih na primer naslavlja na predsednike strank vrsta nevladnih organizacij s področja ekologije (Umanotera in sorodne organizacije), pa podobno na primer Inženirska Zbornica Slovenije, v resnici čista iluzija, da bodo kakorkoli resno upoštevane. Nauk zgodbe je torej, da če dejansko ne pride do jasne zaveze - podobno kot je uspelo naši Civilni iniciativi za Slovenijo pred dvajsetimi leti s Podobnikovo SLS -, potem obljuba v predvolilnem programu, kot je bilo v primeru SMC poleti 2014, sama po sebi ni dovolj. To pa pomeni, da predstavniška demokracija pri nas tega koraka ne bo naredila - ne glede na to, kdo zmaga na volitvah.

Tako nam preostane edinole referendum. Če seveda sploh hočemo, da bi kdo resnično kontroliral oblast...