Ali obstaja obstaja kakšna drugačna perspektiva kot nam je ponujena? V poplavi pesimizma ter intelektualističnega cinizma v slovenskem prostoru nekako pogrešam diskurz o idealu. Ideal je tisto nevidno gorivo, ki se izraža skozi identiteto nacije. Koliko nas zna povedati kdo smo in kam gremo? Težave, s katerimi se slovenska odraščujoča država sooča, so povsem normalni zapleti vsakega razvijajočega se naroda. Prehod iz kolektivistične kulture v individualistično, katero ponuja demokratični kapitalizem, je v današnjih okoliščinah pač takšen, kot ga doživljamo. Lahko si domišljamo, da je zunaj meja bolje, lepše, udobneje, pa vendarle je begu možganov skupno le to, da se v Sloveniji ne da prosperirati. Ker želim predstaviti idejo, ki omogoča perspektivo, vabim k odprtemu umu ob prebiranju zapisanega.

Medtem, ko se večina zapleta v detaljih nekoč zapisane zakonodaje, obstaja prostor, kjer so zakoni dosti bolj preprosti, in še vedno omogočajo vse tisto, po čemer hrepeni praktično vsak prebivalec zemljske oble – perspektivo in priložnost. Posameznik, ki se zaveda, da njegov obstoj ni zgolj pravica, ampak da je tudi del skupnosti, v kateri kontribuira s svojim zgledom in aktivno participacijo, je eden izmed manjkajočih idealov te mlade državice. Srž diskurza je delitev, dualnost, polarizacija, ki omogoča majhnim skupinam, da prevladajo v relativni večini. In kljub temu, da smo vsak dan priča utrjevanju prepričanj, da majhne skupine obvladujejo sistem, nihče ne zaneti iskre, ki bi v ljudeh prebudila upanje in vero v ideal.

Metafora o peskovniku

V slovenskem prostoru ni več avtoritete, kateri bi državljani lahko zaupali. Na križu so končali odvetniki, sodniki, učitelji in profesorji, zdravniki in politiki, pa tudi novinarji in policaji. To je del demokratičnega procesa. Kljub razburjanju in dokazovanju, kako napačna je strategija razbijanja avtoritet, nihče ne prepozna lastne odgovornosti, ampak jo zunanje atribuira. Ob tem se poraja vprašanje, ali smo sploh pripravljeni na lastno odgovornost, ki jo ponuja današnje okolje. Naše okolje pa ni zgolj peskovnik ograjen z mejami Republike Slovenije, temveč je to naša izhodiščna točka na globalnem trgu. V tem peskovniku poznamo praktično vsako hibo in pomanjkljivost, ne vidimo pa, da je to peskovnik, v katerem je pesek potrebno prekopati, vsake toliko dosuti nov pesek, ter omogočiti tudi ostalim, da se priključijo igri. Mar bomo res verjeli, da obstaja samo en peskovnik? Da peska ni več?

Morda pa je metafora o peskovniku še dosti bolj aktualna, kot bi si lahko predstavljali. Dogajanje čez lužo nam omogoča vpogled v absurd velikih narodov, kjer t.i. intelekt ne more akceptirati predstavljene statistike v tekoči kampanji. Kako podoben vzorec majhni Sloveniji. Pri vseh globinskih ekonomskih, antropoloških, psiholoških in političnih analizah še vedno ne verjamemo lastnim podatkom. Še vedno hočemo verjeti, da je rešitev zunaj nas, da je odgovornost zunaj nas, da bo nekdo drug za nas opravil vso umazano delo, sami pa bomo zgolj urejeni, bogati, ugledni, predvsem pa svobodni državljani. Kdo bo dovolj nor, da bo z vero v ideal spremenil svet? To je namreč lastnost vseh velikih voditeljev. In drznost. Drznost, da prisluhne vsem, in izbere pot, ki je ni še nihče pred njim. Če bi imel možnost "brainstormati" s takšno persono, bi mu predstavil svoj ideal. Povedal bi mu za življenjsko okolje, kjer je iskrenost vrednota, fokus je na pozitivne lastnosti sočloveka, ter rezultati nagrajeni.

Ko so ugotovaljali, zakaj je Peter Prevc tako uspešen, so mu pripisali preprosti misli, osredotočenost na cilj ter na svoje veščine in sposobnosti, nagradam pa ne pripisuje mitoloških učinkov, in s tem ostaja prizemljen v okviru svojih lastnih kriterijev. Nagrada je predpisana, vse ostalo je opcijsko. Fant se drži pravil. Svojih. Njegov lastni moralno-etičen okvir je takšen. Takšnih sodržavljanov bi si želel, ki ne potrebujejo predpis za vsak vdih zraka in so sposobni sami oceniti, kaj je prav in kaj ne. Država se prične pri ljudeh. To smo vsi pozabili, in prav je da se VSI tega tudi spomnimo.

Svobodno tržaško ozemlje

In ker en ideal že imamo med ljudmi, potrebujemo še državniškega, patriotskega, ki ne izhaja iz nestrpnosti in delitve, marveč povezuje in nudi perspektivo na globalnem parketu. Kot vsaka kriza je tudi tokratna ponudila vsaj eno perspektivo, ki čaka na svoj trenutek. Po drugi svetovni vojni so na območju tržaškega zaliva zavezniške sile zasejale seme državice, ki je še po sedemdesetih letih aktualna v najbolj ideološkem kontekstu, kot si ga lahko zamislimo. Poimenovali so jo Svobodno tržaško ozemlje (STO), ki promovira multikulturnost, strpnost, in sožitje različnih narodov na enotnem ozemlju. Nastala je s Pariško mirovno pogodbo leta 1947, ter bila nadalje natančneje opredeljena z Londonskim memorandumom (1954) in Osimskim sporazumom (1975).

Civilno gibanje je ob predlogu, da se v Žavljah zgradi plinski terminal, naletelo na pravne ovire in dokumente, katerih italijanska sodišča niso smela presojati. S svojo aktivno participacijo so državljani pridobili dovolj informacij o tem, da neposredno na našem območju obstaja režim, ki ga uporabaljajo svetovne velesile kot so ZDA, Velika Britanija, Rusija, sami pa ne moremo verjeti, da je kaj takega možno. To je režim, kot ga imajo Hong Kong, London City, Hamburg in še bi lahko naštevali. To je prosta ekonomska cona, ki velikanom kot je Illy, omogoča, da je s prodajo kave globalni igralec. Nad Trstom je zrasel nekoliko manjši pospeševalnik delcev, kot je švicarski CERN. Center za nevrološke raziskave SISSA v Trstu pa je ravno tako sami v svetovni špici kognitivne nevroznanosti. Vse to je posledica uporabe režima, ki je omogočal razvoj in je nudil perspektivo ne glede na ovire, ki jih ta prostor vsebuje.

Mar je prelepo, da bi lahko verjeli? Ban Ki Moon se je 23. oktobra 2015 podpisal pod resolucijo Varnostnega sveta Združenih Narodov, v kateri je zapisano, da je STO delujoča, in nikoli ukinjena državna tvorba. Zamenjana je bila zgolj civilna administracija, ki je prešla iz rok ZDA, Velike Britanije in jugoslovanske vojske v Cono A (italijanska civilna administracija) ter Cono B (jugoslovanska civilna administracija). Različne institucije kot npr. OECD v svojih evidencah potrjujejo to dejstvo. Možnosti, ki jih ponuja režim STO, so povsem konkurenčne vsem večjim prostoekonomskim conam po svetu. Študija iz Harvarda je pokazala, da je vsak investiran dolar v takšnem okolju povrnjen šestkratno.

Tokrat se ne bom vprašal, zakaj tega nismo nikoli prej slišali ali uporabili. V danem trenutku je to irelevantno. Vprašanje je le, kaj bomo od tu naprej. Vsaka država ima svoj poslovni model. Pravni okvirji so postavljeni. Posel je stvar dogovora. Ali smo pripravljeni prevzeti lastno odgovornost za nov poslovni model, ki omogoča globalno konkurenčnost, predvsem pa manjšo odvisnost od Evrope in finančnih institucij? Ali smo dovolj nori in drzni, da zagrizemo v multikulturnost, perspektivo in globalni trg? Ideal države, v kateri bi živel motiviran, je na dlani. Z manj meja, z večjim pretokom ljudi različnih narodnosti in kultur, predvsem pa s perspektivo, ki ima realen potencial na globalnem trgu.