Menda že dolgo niso bili takšni pritiski na urednike na nacionalki, koga naj oziroma koga naj ne povabijo v četrtkovo oddajo Tarča na 1. programu. Oddaja, posvečena dogajanju na desnici, bi bila seveda nekaj povsem drugega, če bi se povabilu ob Ljudmili Novak in predsedniku Slovenske ljudske stranke odzval tudi tviteraš @JJansaSDS. Toda Janša ima že dolgo svoja pravila političnega marketinga in predvsem komuniciranja z javnostjo. Z mediji, nad katerimi je v slogu verskih ajatol izrekel fatvo, pa najraje sploh ne komunicira. Ko smo ga nekoč na Žurnalu prosili za intervju, je prek posrednika odgovoril, da ga ne bo dal, dokler bo imel časopis "takšno vodstvo". Potem naj pač telefonira svojim republikanskim prijateljem v Washington, naj na "takšno vodstvo" pošljejo rakete tomahawk, pa bo imel časopis drugačno vodstvo, sem narekoval odgovor posredniku. Ali ga je dejansko prenesel Janezu Janši, ki je imel vedno čuden smisel za humor, ne vem. Morda ga iz čiste previdnosti ni.

Toda Janšev zadnji dosežek v komuniciranju z mediji je kljub vsemu presenetil vse. Mož je napovedal totalno vojno celo tistim, ki s(m)o ga kljub vsem negativnim izkušnjam iz preteklosti, tožbam ali grožnjam s tožbami poskušali obravnavati korektno in z največjo možno mero razumevanja. In ker je Vodja uzakonil javni linč kot legitimno obliko političnega boja, so njegovi najbolj goreči verniki ta križarski pohod seveda nadaljevali z enako mero gneva, sovraštva in nemoči obenem. Tudi proti meni.

Za letošnjo Veliko noč me je nadškof Zore v ljubljanski Stolnici "birmal". Obred je bil posebno doživetje in vsekakor zelo oseben, intimen. A ker ga je posnela Voduškova televizija in je bil javno predvajan, ni ušel budnim očem Janezovih križarskih vitezov na tviterju, ki so se se spraševali, ali bo tudi moj pogreb cerkven. Normalno se za takšen obešenjaški humor ne bi zmenil, a ker imam s temi ljudmi nekaj neprijetnih izkušenj iz preteklosti, sem se ob simbolnem namigovanju na smrt zamislil. Kako daleč gre lahko desničarski fanatizem v Sloveniji? Ali ga res poganja zgolj absolutno prepričanje v komunistično zaroto, ki traja že več kot sedemdeset let in je odgovorna za vse, kar se je oziroma se slabega dogaja pri nas? Kajti ne more biti zgolj en človek kriv za fascinacijo drugih s krivico, ki naj bi se dogajala "poštenim Slovencem" v vseh teh letih in desetletjih; ne more biti le en sam lik poosebljena žrtev sistema, politični zapornik ipd.

It takes one to know one, pravijo Američani. Identifikacija ponižanih in razžaljenih s personificiranim Odrešenikom, ki lahko edini prepreči propad Slovenije, je posledica podobnih čutenj; že pogled na "zborovalce" na nekdanjem Trgu revolucije je zgovoren sam po sebi in sporoča, na katera čustva je potrebno zaigrati, da bo množica padla v element ekstaze. To pa je tudi točka, ki prehaja v polje iracionalnega, zato so bili žvižgi in vzkliki Ljudmili Novak, ki predstavlja tradicionalno zmerno desnico (krščansko demokracijo), po svoje predvidljiva reakcija nemočnih in prestrašenih vernikov strankarskega voditelja z najdaljšim predsedniškim stažem v demokratični Evropi.

Nova Slovenija je na Trgu republike dobila priložnost, da enkrat za zmeraj obrne hrbet kultu osebnosti in naraščajočemu radikalizmu stranke, ki se je — bržkone na Pučnikovo veliko grozo — že davno odpovedala socialnodemokratski opredelitvi in se začela pomikati vedno bolj v desno. Toda ta transformacija SDS je v zadnjih mesecih, v bistvu pa vse od neslavnega epiloga zadeve Patria, začela dobivati razsežnosti, ki vzbujajo zaskrbljenost. Mednarodna osamitev, ki si jo je nakopal na glavo Janša, je sama po sebi preveč pomenljiva, da bi jo lahko spregledali. Po začetku procesa Patria so se od njega počasi in previdno distancirali takorekoč vsi ključni evropski politiki desne sredine. V zadnjem času se je z njim želel srečati le novi hrvaški zunanji minister, kakopak iz vrst sorodne HDZ...

Osamljen, zapuščen in vedno bolj zagrenjen je JJ v nekem trenutku postal agresivnejši kot kdajkoli prej. Njegove reakcije v določenih primerih to eksplicitno potrjujejo. Ključna točka preloma pa je bilo spoznanje, da nikoli več ne bo premier. S takšnim odnosom do sočloveka prav gotovo ne. Tega njegovi verniki še niso dojeli. Nekateri oportunisti v stranki pa so, zato je pri njih že zaznati neobičajno zbeganost in celo rahle znake distance od predsednika, ki je očitno iztiril. A brez demokratičnega dialoga SDS ne bo zmožna premagati Janševega uroka. Obenem pa lahko kot stranka preživi le v primeru, da bo našla njegovega naslednika.

Po tvitu @JJansaSDS, v katerem me je podobno kot novinarki TV Slovenija označil za prostitutko, se niti za sekundo nisem spraševal o tem, ali naj Janšo tožim zaradi tega. Zakaj že? Zaradi zadoščenja, ker enkrat za spremembo politik ne toži mene, temveč jaz njega? Naj Janšo tožim, da bi mu delal uslugo in iz njega naredil žrtev?! Pa saj je on sam svoja največja žrtev in za to ne potrebuje še moje pomoči!

Tožba mi nne bi prinesla niti občutka, da delam nekaj, kar je prav, kajti prav iz tega prepričanja sem doslej tudi izhajal. Še več, na tem prepričanju temelji tudi uredniška politika Portala PLUS, ki kot neodvisni preiskovalni medij nima potrebe, da bi se politično ali ideološko uklanjal komurkoli, še najmanj kaki stranki ali njenemu šefu. Skratka, tožiti Janšo zaradi čivkanja o (novinarski) prostituciji bi bilo takorekoč deplasirano. V bistvu ne bi imel nič od tega, saj ne potrebujem potrditev nekega strankarskega šefa ali njegovih fanatičnih pristašev, da delam prav, ko opozarjam na zlorabe, ki jih počnejo v svojem brezkompromisnem boju za oblast.

Takšnih demokratov se niti Partija ne bi sramovala.