Bistveno vprašanje današnje Slovenije, predvsem pa Evropske unije, je vprašanje veziva in povezanosti. Kaj nas ločuje, nas drži skupaj, da ne razpademo? Trinajst let nazaj je Evropska Konvencija predlagala Pogodbo o ustavi za Evropo. Že pri naslovu smo ostali na pol poti, navsezadnje pa so Francozi in Nizozemci - da Britancem ni bilo treba - vse skupaj zavrnili in smo ostali pri običajni pogodbi. Slovenci pa tudi drugi Evropejci vendar potrebujemo nov tekst, po možnosti novo evropsko ustavo.

Družbe, npr. narodi, države, zavezništva imajo svoja povezovalna in vodilna načela večinoma protokolirana v listinah vrhunskega pravnega in političnega pomena, npr. v mednarodnih pogodbah, ustavah in zakonih. V jugoslovanski ustavi iz leta 1974 sta bili pravici do samoodločbe in odcepitve dve razdiralni, ne povezovalni načeli, zato ju je bilo treba v istem stavku, kjer se pojavljata, tudi razveljaviti. Jugoslavijo je povezovalo pet temeljnih načel: bratstvo in enotnost, diktatura proletariata, samoupravni socializem in združevanje z naprednimi težnjami človeštva. Ta načela je v sodelovanju z vojsko, policijo in tajnimi službami vzdrževala Zveza komunistov oziroma Partija. Razpadanje in propadanje Jugoslavije, socializma, Berlinskega zidu, navsezadnje pa tudi Sovjetske zveze je bilo nujno in koristno. Po eni strani se je, kot je govoril nemški kancler Kohl, združilo, kar je spadalo skupaj, in razpadlo, kar je moralo razpasti. Če pomislimo na razdiralnost hladne vojne, lahko rečemo, da je bilo združevanje močnejše od propadanja. Namesto starih veziv so se uveljavila nova, npr. človekove pravice, demokracija in svoboda.

Skupaj z Jugoslavijo je propadla tudi Socialistična republika Slovenija, katere vrhunske listine so - razen nekaterih podrobnosti in zaostritev - vsebovale enake sestavine in protislovja kot ustava SFRJ. V okviru republiške ustave načela, kot so nacionalna svoboda in neodvisnost ali suverenost slovenskega naroda, seveda niso razdiralna, ampak povezovalna, zato jih je bilo potrebno, čim so bila zapisana, še odločneje razveljaviti. Zveza komunistov je poudarjena kot glavni pobudnik in nosilec politike, poleg nje so v ospredju socialistična revolucija, marksizem, navsezadnje pa celo uresničevanje načela komunizma "vsak po svojih sposobnostih - vsakemu po njegovih potrebah".

Ne glede na okornost in nesmiselnost starih socialističnih ustav (jugoslovanska ima 188, slovenska pa 235 strani) so bili njihove formulacije tudi tvegane, saj so razdiralna načela (samoodločba, odcepitev) pri prenosu iz zvezne na republiško raven dobile povezovalen značaj in so bila uporabna za novo demokratično ustavno ureditev.

Kaj potemtakem povezuje sodobno Slovenijo? Preambula ustave iz leta 1991 pripoveduje: politična odločitev o samostojnosti in neodvisnosti, človekove pravice in svoboščine, samoodločba, narodna samobitnost in zgodovinski boj za narodno osvoboditev. Ob tem se moramo spomniti plebiscita leta 1990, na katerem je 95% udeležencev glasovalo za samostojnost; in referenduma 2003, na katerem je bil rezultat za članstvo v EU 90%, za članstvo v zvezi NATO pa 66%. Ti rezultati prepričljivo kažejo na trojno vezivo slovenske skupnosti: državnost, evropejstvo in evro-atlantsko zavezništvo. To vezivo velja za vse ali za veliko večino Slovencev ne glede na druge vrednote in interese, politične stranke ali cerkve.

Včasih se zdi, kot da omenjene tri sestavine veziva veljajo le za del slovenske skupnosti, npr. za t.i. politično desnico, medtem ko ne veljajo - ali so nehale veljati - za t.i. politično levico. Da bi bila stvar še bolj zaskrbljujoča, se tupatam ustvarja vtis, kot da omenjene tri vezi niso nad vsemi drugimi, ampak v nekakšnem ognjevitem političnem in polemičnem sporu z drugimi vezmi, kot so recimo bratstvo in enotnost, komunizem, socialistična revolucija ali kaj podobnega. Iz tega bi kdo sklepal, da Slovenija ni (več) povezana z zgoraj omenjenimi vezivi, ampak je razpadla ali se je razkrojila na najmanj dve družbi, med katerima je vse globlji prepad. Problem je seveda v tem, da se izročilu, kot se je izoblikovalo na plebiscitaren način, ni mogoče odpovedati, niti si ga ni dovoljeno prisvajati - razen morda z novim plebiscitom, z izključitvijo iz mednarodnih povezav v razmerah vseevropske, svetovne krize ali vojne.

Poleg omenjenih nas lahko skrbijo tudi nekateri aktualni dogodki na evropski ravni, recimo demokratični deficit, finančna kriza, begunska kriza in možnost britanskega izstopa iz EU (brexit), pogajanja s Turčijo, Ukrajino in ZDA. Ti dogodki zbujajo vtis o pomanjkljivosti, zapletenosti, če ne celo zmešnjavi na področju evropskih vrednot, tj. veziva, ki povezuje evropske države v Evropsko unijo.

Gradiva, ki ustvarjajo vrednotno jedro EU, so zapisana v preambuli Lizbonske pogodbe. Prvi problem te preambule je t.i. navdih, ki govori o kulturni, verski in humanistični dediščini, iz katere so se razvile univerzalne vrednote človekovih pravic, svobode, demokracije, enakosti in vladavine prava. To dediščino bi bilo (v novi preambuli k morebitni novi evropski ustavi) mogoče tudi podrobneje predstaviti: vsi vemo, da gre za antično, judovsko-krščansko, renesančno in razsvetljensko izročilo.

Pogodba o EU in mnoge evropske listine poudarjajo pomen kulturne raznolikosti in medkulturnega dialoga. Po drugi strani je jasno, da narode in skupnosti, kot je EU, bolje in močneje od raznolikosti povezujejo sorodni pogledi in skupne vrednote. Jasno je tudi, da evropske (politične, finančne, begunske…) krize - če hočemo ohraniti svobodno prehajanje nacionalnih meja, predvsem pa evropsko civilizacijo - zahtevajo boljše varovanje zunanjih meja, evropske službe od skupne informativne in obveščevalne agencije in vojske do obalne straže; da ne bi smeli popuščati pri meritokratskih načelih, solidarnosti in pozitivni diskriminaciji… Predvsem pa gre za vlogo, ki je na svetovnem prizorišču (npr. v OZN, v soočenju z ZDA ali Kitajsko) ne morejo odigrati posamezne, čeprav pomembne države, ampak pripada Evropski uniji kot celoti.

Če povzamem: Evropejce povezujejo svoboda, evropska kultura, evropska gospodarska in fizična moč.