Predlog za razrešitev predsednika Komisije za preprečevanje korupcije, ki ga je včeraj na precejšnje presenečenje vseh v parlamentarno proceduro vložil del opozicije - skupina t.i. nepovezanih poslancev z Alenko Bratušek na čelu ter Nova Slovenija - skoraj zagotovo ne bo dobil potrebne podpore, da bi uspel. To pomeni, da je že v naprej obsojen na neuspeh. Vprašanje si je zato potrebno zastaviti drugače: zakaj bi nekdo poskušal odstaviti Borisa Štefaneca, če pa za to nima realnih možnosti? Samo zato, da bi ga delal živčnega in v odnose na sedežu KPK vnesel še več negativne energije, intrig in slabe volje? Ali pa je v ozadju maščevanje nekdanje premierke Alenke Bratušek, ki je ne poznamo zgolj po tem, da rada kazensko preganja fotografe, ampak tudi po tem, da ji je gospod Štefanec delal sive lase s preiskavo zaradi tiste nesrečne seje vlade, ker so bili gospa sama sebe predlagali za slovensko kandidatko za evropsko komisarko (ker ji je tako "svetoval" predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker)? Zgolj teoretična je sicer še tretja možnost, in sicer da ostale stranke, predvsem vodilni SMC in SDS, potihem prav tako podpirajo zamisel, da bi se Štefaneca počasi znebili.

Tudi v tem je nekaj resnice. Štefaneca nihče posebej ne ljubi. V bistvu bi ga nekateri utopili v čajni žlički vode. Oziroma se ga znebili na podoben način kot Samuela Rachetta v znamenitem romanu Agathe Christie z naslovom Umor v Orient ekspresu. A če se vrnemo iz literarne fikcije: to, kar počne KPK, je občasno trn v peti politiki in politikom obeh bolj ali manj namišljenih taborov. Desničarjem gre Štefanec v nos že iz principa, saj je bil v letih 1985 - 1990 sekretar Občinskega komiteja ZKS v Murski Soboti, levičarje pa razburja, ker se z njim menda ne da "ničesar zmenit". Toda klientelizem in korupcija nista levičarska ali desničarska iznajdba, temveč slišita na eno samo in edino ime: denar. Zaradi tega si je Boris Štefanec, ki ga še pred dvema letoma v Ljubljani nihče ni poznal, nakopal precej sovražnikov na obeh straneh. Tudi znotraj institucije, ki ji načeluje, niso vsi navdušeni nad njim. Tisti, ki jim je šel najbolj na živce in so veljali za Klemenčičeve kadre, so odšli sami in se zaposlili na ministrstvu za pravosodje pri svojemu nekdanjemu šefu.

Ali to pomeni, da v Hodošu rojeni Boris Štefanec slabo vodi KPK, je drugo vprašanje, ki z Goranom Klemenčičem ali Rokom Praprotnikom nima nobene zveze. Vsak ima svoj način dela. Toda pri Štefanecu, če prisluhnemu Bratuškovi in njenemu novemu desnemu zavezništvu iz NSi, se dogajajo stvari, o katerih v prejšnji sestavi ni bilo nikoli slišati: preseganje zakonskih pooblastil in posledična nezakonita ravnanja. To so resne obtožbe, za katere bo treba ponuditi konkretnejše dokaze, drugače bo imel Štefanec celo prav, ko med vrsticami namiguje, da gre v poskusu njegove razrešitve zgolj za osebne interese dela politike, zlasti pa za maščevanje. Obenem je - glede tega posebnega dvoma ne more biti - predlog po razrešitvi objektivno gledano pritisk na delovanje edinega neodvisnega protikorupcijskega organa v državi. In dokler bo korupcija eden največjih slovenskih problemov, zaradi katere smo že znani tudi drugod po Evropski uniji, bo vsaka pobuda po kadrovskih spremembah v KPK razumljena kot de facto politična, Štefanec pa žrtev političnih intrig.

Ko sem lansko spomlad pisal profil Borisa Štefaneca, sem ugotavljal, da so ga v Ljubljani sprva imeli za nekakšnega "prekmurskega loleka", vendar so prej kot v enem letu spremenili mnenje. Iz na prvi pogled neškodljivega dobrodušneža, za katerega je marsikdo iskreno verjel, da ga je politika nastavila na ta položaj samo zato, da ne bi nikogar ogrožal, se nenadoma nihče ni več delal norca. Prazaprav je (bil) Štefenec eno redkih pozitivnih presenečenj negativne selekcije, ki je železni zakon kadrovske politike v Sloveniji. Po "zvezdniški" zasedbi KPK, iz katere so na začetku leta 2014 užaljeno odkorakali Klemenčič in njegova sotrpina, nihče ni pričakoval, da bo Boris Štefanec zmožen voditi to institucijo suvereno, neodvisno od politike, državne ekonomije in centrov moči.

Predsednik KPK je v dveh letih dovolj jasno pokazal, da se politični teater z levico in desnico konča tisti trenutek, ko je treba razkriti premoženjsko stanje politikov, ministrov, poslancev in predvsem strankarskih šefov. Ko se je lotil bivše premierke Bratuškove, ki je sama sebe predlagala za evropsko komisarko, je Štefanec prvič zares stopil na splozka tla, kajti s tem je dal vsej politični eliti vedeti, da je zloraba oblasti nekaj, kar se preganja ne glede na funkcijo, zasluge, osebne simpatije ali prigovarjanja zakulisnih prišepetovalcev. Ribarjenje v kalnem je namreč najljubši šport slovenske leve in desne politične elite, ki Prekmurcu nikoli ne bo odpustila, da ni "ugasnil" aplikacije Supervizor, bržkone enega najmočnejših orožij Borisa Štefaneca proti vsem, ki ga napadajo in poskušajo zamenjati. Ravno s Supervizorjem, ki je za razvoj slovenskega preiskovalnega žurnalizma naredil več kot 40 let FDV-jevskega teoretiziranja, je bilo možno razkriti izstopajoče postranske profesorske zaslužke iz podjemnih pogodb. Zaradi tega je Štefanec na svojo stran pridobil javno mnenje, obenem pa si nakopal na glavo bes več vplivnih politikov in njihovih profesorskih mentorjev.

Kljub vsem dokazljivo pozitivnim prispevkom KPK k razreševanju in razčiščevanju slovenskih tranzicijskih anomalij pa se Boris Štefanec še vedno ni resno lotil korupcije v javnem zdravstvu ter spremembe zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, ki bi Komisiji končno podelila nesporni pravni temelj za delovanje. Kajti dejstvo je, da je na procesnem področju komisija doslej dokazljivo kršila ustavo in zakone – najbolj odmevna je bila odločba Vrhovnega sodišča v primerih Janeza Janše in Zorana Jankovića, ki jima KPK v postopku ni omogočila ustavne pravice do odgovora.