Tretji in zanesljivo tudi poslednji krog privatizacije slovenskega državnega premoženja je pred vrati. Ker gre za več milijard evrov vredno premoženje, so apetiti različnih omrežij večji kot kdajkoli prej, kajti kdor bo tokrat ostal praznih rok, ne bo imel več četrte možnosti. Po dveh ropih slovenskih davkoplačevalcev, ki razen redkih obsodb "tajkunov" nikoli nista dobila sodnega epiloga, prehajamo v fazo tretje delitve plena. Slovenija in mi, davkoplačevalci, smo namreč zgolj plen roparskih elit, ki nikakor ne živijo v simbiozi, pač pa so v vedno bolj konfliktnih odnosih. Kar je logično, saj gre konec koncev za denar, tam pa politika, ideologija ali vera ne pomenijo prav nič.

Večina davkoplačevalcev tega še ni spoznala, zato se dnevno mučijo z zgodbami, s katerimi jih zasipajo mediji, v njih pa nastopajo ljudje in dogodki, od katerih povprečen državljan razen slabe volje, jeze ali celo apatije nima prav nič. Ker je žrtev dnevnega bombardiranja z dejansko nepomembnimi novicami, ki v ničemer ne vplivajo v kvaliteto njegovega življenja, se ne zaveda, da za debelimi zavesami informacijskih kulis poteka spopad za ostanke nekdanjega državnega (tj. družbenega) premoženja, po katerem ne bo ostalo več ničesar, kar bi bilo vredno ohraniti in obraniti pred temi plenilskimi elitami. "Če bi ljudje vedeli, kako drago so preplačali samostojno Slovenijo in kako strašansko so jih pri tem ogoljufali, bi bila takoj še ena revolucija, verjemi!", mi je nekoč dejal znanec, ki je spoznal delovanje sistema od znotraj in se potem razočaran umaknil.

Da se končni obračun nezadržno bliža, kaže včerajšnje sporočilo za javnost Slovenskega državnega holdinga (SDH): odstopili so trije člani nadzornega sveta Nove ljubljanske banke. Tudi predsednik Janko Gedrih. Razlogi za tako nepričakovan in taktično sicer dobro načrtovan datum odstopa (petkova novica do ponedeljka izgubi velik del svoje pomembnosti) zagotovo niso malenkostni. V odstopni izjavi so namreč napisali, da želijo NLB posamezniki in interesne skupine "kontrolirati in voditi", pri čemer je razumeti, da gre za pritiske in grožnje, ki jih niti tako prekaljeni trije "old boysi", kot so Gedrih, Anton Macuh in Anton Ribnikar, niso (bili) vajeni. Še bolj nenavadna je dikcija izstopne izjave, v kateri so sebe identificirali kot "motnjo" za te misteriozne posameznike in interesne skupine.

Da bi bili t.i. old boysi kdaj "motnja", je brez dvoma nekaj novega in predvsem indikativnega. Napeljuje namreč na tezo, da v zakulisju poteka slovit boj med najmanj dvema omrežjema, verjetno pa celo med tremi. Tokrat je počilo predvsem med Banko Slovenije in tujim menedžmentom v NLB na eni ter Jamnikovim krogom na drugi strani. Trenutno bolje kaže prvim, kajti old boysi so del širše koalicije zaveznikov Boruta Jamnika, ki je začel izgubljati moč in vpliv, zato bo zdaj poskušal z medijskimi obračunavanji tehtnico prevesiti na svojo stran. Pri tem lahko računa na podporo svoje partnerke, novinarke Pop TV, ter skupine bivših novinarjev Dnevnika, s katerimi je Siol nedavno sklenil nenavadno radodarno pogodbo, kar je po naših informacijah rezultat "lobiranja" predsednika nadzornega sveta Telekoma Slovenije, torej Boruta Jamnika.

Ker se ob Jamnikovem vodenju nadzornega sveta državnega telekomunikacijskega operaterja že odkrito zastavlja vprašanje, kako je mogoče, da ima predstavnik manjšinskega lastninika (tj. Modre zavarovalnice) tako nesorazmerno velik vpliv v tem nadzornem svetu, bi to lahko pomenilo tudi napoved njegove (za)menjave. Toda še prej bi morali javnost razkriti ozadje škandalozne prisluškovalne afere z arbitražo. Obstajajo namreč konkretni indici, da so Hrvati prisluškovali telefonskemu pogovoru med Drenikovo in Sekolecom zaradi vdora v sistem telekomunikacij Telekoma Slovenije. To z drugimi besedami pomeni, da so morali imeti "svojega človeka" zelo visoko v vodstveni strukturi te družbe oziroma - če smo natančni - ni razloga, da ga v tem trenutku ne bi še vedno imeli. Njegovo javno razkritje bi morda lahko ogrozilo celo zakonitost prodaje Mercatorja hrvaškemu Agrokorju, zato je ta hip nepredstavljvo, da bi se vse skupaj zavrtelo v medijih brez zelo utemeljenih razlogov.

Ko pa se bo v medijih pojavila ta zgodba, bo lov na Jamnika uradno odprt. Če bi šlo zgolj za Telekom, potem bi si petkov odstop treh nadzornikov NLB dejansko lahko razlagali kot konfrontacijo med dvema omrežjema, ki se borita za to, kdo bo imel zadnjo besedo pri načrtovani in bržkone neizbežni prodaji te naše največje državne banke. In ker je uradni svetovalec pri prodajnem procesu Deutsche Bank, je konflikt na nek način tudi političen, saj v vladajoči SMC kar nekaj posameznikov agresivno podpira nemške ekonomske in strateške interese na slovenskh tleh. V mislih imamo zlasti tri projekte: RWE v primeru elektrarn na Savi ter Dravskih elektrarn, Deutsche Bahn pri t.i. drugem tiru Divača - Koper ter še vedno žive ambicije Deutsche Telekoma glede prevzema Telekoma Slovenije.

A ker ne gre zgolj za telekomunikacije, temveč tudi za banke, energetiko in infrastrukturo, kjer je v igri več milijard evrov, kadrovske zamenjave v NLB ne bodo mogle sanirati vseh posledic "tretje privatizacijske vojne". Kajti na koncu je tudi Jamnik le potrošni material in predmet ustrahovanja (nekoč naj bi mu to zelo zgovorno z rokami na vratu že pokazal Drago Isajlovič), saj njegovi nasprotniki ne bodo izbirali sredstev. Pohlep je namreč neizmeren, strasti pa se vedno bolj razvnemajo. Človek bi se po vzoru Siddharte usedel pod drevo ob reki in spokojno opazoval, koga vse bo tok prinesel mimo...