Dr. Gaiser je tudi član mednarodnega predsedstva Mednarodne Panevropske Unije v Strasbourgu, vodil je Evro-sredozemsko univerzo (EMUNI) in sedel v Strateškem sveta ministra za zunanje zadeve. Kot strokovnjak za mednarodne odnose in geopolitično ekonomijo predava na univerzi v Georgiji (ZDA), Firencah in Benetkah ter na avstrijski Diplomatski akademiji. Od lanskega leta je stalni član skupine za varnostna in teroristična vprašanja ter upravljanje kriz ITSTIME, ki ima sedež na Katoliški univerzi v Milanu. Letos pa je bil imenovan za direktorja sektorja  ekonomsko-obveščevalne dejavnosti na Centru za Strateške študije De Cristoforis (CESTUDEC).

Gospod Gaiser, koliko bi nas morale skrbeti zaostrene geopolitične razmere v neposredni bližini, takorekoč na obrobju Evrope?

Izredno. Nestabilnost evro-sredozemskega območja je posledica zgrešenega mednarodnega pristopa zahodnih držav v zadnjih dvajsetih letih. Celotna zgodovina mednarodnih odnosov je intimno vezana na ravnovesja, ki se ustvarjajo v bazenu stičišča treh celin, najpomembnejših ver in neštetega števila kultur. Od faraonov naprej sta mir in blaginja človeštva vezana na ravnovesje moči, ki se ustvarja prav na tem območju. Medtem ko ZDA svojo pozornost in večino lastnih vojaških sil premikajo proti Kitajski, pa prav kitajska elita, sicer dobra poznavalka zgodovine, strateško gleda proti nam in se čudi našim potezam.

Pomanjkanje nadzora in strategije je v zadnjih letih pripeljalo do t. i. arabskih pomladi, ki so pokazale, kako krhka in razklana je civilna družba na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki. Mednarodni voditelji brez vizije in znanja so krizo upravljali gasilsko, namesto da bi jih usmerili, vodili in pripeljali do nove stabilnosti.

Po koncu hladne vojne svet še ni našel novega mednarodnega reda?

Ne, je pa na poti do tja. Ta pot bo polna konfliktov, a v dobi jedrskega orožja si ne moremo več privoščiti oblikovanja novega svetovnega reda na podlagi vsesplošnega vojaškega spopada. Bolj kot kadarkoli prej v zgodovini potrebujemo razgledane politike, ki bodo znali voditi razvoj držav.

Pravite "razgledane politike". V Evropi jih nimamo prav veliko. Ali Evropska unija sploh lahko preživi?

Evropsko unijo so naredili birokrati. Po drugi svetovni vojni, potem ko je politika ves svet dvakrat zapored pahnila v popolni pekel, politikom ni nihče več zaupal. Elitni birokrati so prevzeli vodilno vlogo in skušali oblikovati varnostno mrežo gospodarskega sodelovanja. Projekt je bil do določene mere zelo uspešen, vendar je prav zadnja velika finančna kriza pokazala, kako res je, da skupna valuta potrebuje enotno vlado. Istočasno smo se naučili, da skupna valuta še zdaleč ne pomeni, da bomo samoumevno prišli do skupne vlade.

Finančna kriza in begunska kriza sta napad na evropski sistem. O tem ni dvoma. Unija ni razpadla. Kot vedno je prišla do določene kompromisne rešitve in naredila korak naprej. EU ni najboljša inštitucija na svetu, je pa tista, ki na stari celini zagotavlja drugo najdaljše obdobje miru v zgodovini naše civilizacije. Do zdaj je najdaljše obdobje rasti in stabilnosti predstavljal čas po Dunajskem kongresu leta 1815. Takrat so voditelji celega sveta za nekaj let sedli okoli ene same mize in oblikovali mednarodno ravnovesje moči oz. svetovni red. Bili so razgledani, pametni in državotvorni. Razumeli so "duh zgodovine" in postavili temelje stoletnemu razvoju. Danes potrebujemo prav to.

Sliši se elitistično in nič kaj demokratično.

Morda, a tako se vodi svet. Evropa potrebuje državnike, ki bodo prevzeli odgovornost odločanja, pozabili na notranje politične igrice in postavili nove mejnike mednarodnega sodelovanja. Čas birokratov je minil. EU lahko preživi, če bo v sebi našla revolucionarno moč preoblikovanja in napredka. Sicer sama sebi predstavlja največjo grožnjo.

Z bivšim italijanskim zunanjim ministrom Frattinijem (foto: osebni arhiv)

Ko že omenjate "grožnjo", kako resno Unijo po vašem ogrožajo migranti?

Na dejstvo, da je migrantska kriza grožnja za nepripravljeno Evropo in za vse naše države, je najprej opozorilo Slovensko Panevropsko gibanje! Bil sem prvi, ki je na to temo dal izjavo za STA, in sledili so mi ostali politiki v Sloveniji in Evropi. A medtem ko so ostali ta trenutek izkoriščali za notranje politične obračune, je Slovensko Panevropsko gibanje skušalo opozoriti na mednarodne razloge nastale krize in na možne rešitve. Problemu smo takoj ponudili rešitev. Po več kot letu dni gredo rešitve politikov prav v smeri, ki smo jo mi predlagali: rešitev težav v Siriji, oblikovanje zbirnih centrov za begunce izven naših meja in skupna evropska azilna politika. S pomanjkanjem razumevanja scenarija smo dolge mesece posredno podpirali etično čiščenje določene regije na Bližnjem vzhodu, financiranje terorizma s trgovino z belim blagom in nečloveško pustili, da pravi begunci, ki imajo pravico do pomoči, trpijo na dolgih potovanjih. Vse to bi se dalo rešiti precej bolj učinkoviti, z manjšimi vsotami denarja in precej manjšo sramoto, če bi prave begunce identificirali čim bližje izvoru in jih varno napotili v Unijo. Ampak še danes je največji problem, da ima 28 držav 28 različnih azilnih politik in to onemogoča kakršno koli koordinirano, učinkovito humanitarno akcijo.

Torej bi vsi precej manj trpeli, če bi imeli v Evropi enotno politiko?

Vsekakor – tako kot to velja za primer finančne krize. Toda kot veste, so egoistični interesi posameznih držav prevladali nad skupnim dobrim. Tako kot je Nemčija ogrozila našo stabilnost v primeru bančnih potresov, je enako sebično ravnala v primeru migrantske krize. V iskanju svoje vodilne vloge v svetu se je želela izkazati tudi kot "moralna sila", vredna zaupanja. Berlin poskuša zdaj, potem ko je z gospodarstvom dosegel to, česar mu ni uspelo z dvema svetovnima vojnama, in potem ko je odlično izkoristil EU za dosego lastnih ciljev, oblikovati svojo novo podobo mehke moči.

Kako pa kot šef slovenske Panevrope gledate na porast desničarskih gibanj v Evropi?

Rast strank ali gibanj, ki ujamejo nezadovoljstvo prebivalstva, je logična posledica katastrofalnega upravljanja politike. Tako je vedno bilo in tako vedno bo. Moramo pa zelo paziti, ko definiramo protestna gibanja kot desničarska. Fenomen je dosti bolj kompleksen. Če biti "desen" pomeni spoštovati tradicijo, zgodovino in se izogibati naglim spremembam, potem nacionalistična gibanja, ki temeljijo na demagogiji in populizmu, ne morejo biti desničarska. Biti desen pomeni biti konservativen. Najboljšo definicijo konservativizma je v XIX. stoletju dal Camillo Benso grof Cavour, prvi minister Kraljevine Piemonte, ko je rekel , da "biti konservativni politik pomeni spremeniti mnenje ob pravem trenutku". Desna politika razvoj vidi kot možnost zmernih, počasnih, premišljenih sprememb. Naloga pravih konservativcev je preprečiti trenja, ki ponižajo človeka kot sestavni del družbe, ki lahko pahnejo družbo v vrtinec samouničevanja in ki uničijo blaginjo oz. varnost posameznika.

Zgodovina je pokazala, da populistične stranke, ki izkoriščajo nezadovoljstvo, zelo rade same sebe definirajo za  konservativne. Psihološko izkoriščajo trenutek preplaha pred neznanim, ki nastane v masi, ampak nacionalistične stranke se na koncu vedno spreobrnejo v nekaj, kar s "konserviranjem" države in blaginje nima nič skupnega. Demagogija in populizem sta tlakovale poti v najbolj krvave revolucije. Demagogija in populizem zajameta tako desni kot levi politični spekter. Ekstremni politični pojavi, kot sta nacionalsocializem, fašizem, so vsi izhajali iz želje po boljši bodočnosti. A vsi so se izkazali za uničujoča sredstva. Povozili so državne sisteme, človeška življenja in porušili splošno blaginjo.

Se Pegida ali pa nekaj takšnega, kot je Alternativa za Nemčijo, lahko zgodi v sosednji Avstriji?

Ko se sprehajate po avstrijskih mestih, včasih redkeje slišite nemški jezik. Migrantov je ogromno. Teoretično obstaja podlaga za kaj takšnega, ampak naši severni sosedje v tem trenutku vodijo izredno korektno mednarodno politiko. Zavedajo se težav in stranke ne izkoriščajo krize za večje medsebojno obračunavanje, ker vedo, da lahko same sebi skopljejo jamo. Politika išče mednarodne rešitve in skuša delovati proaktivno znotraj EU in ostalih mednarodnih ustanov.

Pa pri nas?

Sociološko-antropološko mislim, da pri nas ne more priti do pomembnejših skrajnih družbenih gibanj. Strankarsko gledano pa mislim, da tista omrežja, ki obvladujejo politično sceno, ne bi dopustila resnejšega izoblikovanja nenadzorovanih "prostih strelcev".

"Janša je SDS. Če bi se umaknil, bi porušil politične modele in volilno strategijo levice."

Se vam zdi, da se slovenska desnica radikalizira?

Večji del t.i. slovenske desnice išče politične modele ter rešitve, ki bi ji omogočile zgodovinsko in kulturno legitimnost. Legitimnost pa napačno povezujejo z demagoško, kvantitativno uspešnostjo. V demokracijah, ki imajo proporcionalne volilne sisteme, ni potrebno, da osvojiš absolutno večino volivcev. Pomembno je, da si vodilen in da lahko sestaviš kvalitetno vlado. Kvaliteta in kvantiteta morata v politiki vedno najti najboljšo točko ravnovesja. V nasprotju z desnico je v Sloveniji levica precej bolj profilirana. Desnica tvega radikalizacijo zaradi nesposobnosti pozitivnega definiranja lastne vloge.

Kako gledate na izjavo šefa SLS o "veliki Sloveniji"?

Govor o velikih državah na Balkanu vedno odpre konfliktna vprašanja. Če preberete govor magistra Zidanška, ugotovite, da njegova velika Slovenija ni nič drugega kot normalna, delujoča država. V iskanju dobrega marketinškega prijema mu je spodrsnilo na bananinem olupku! Gre za naivno napako začetnika, katere bi ga lahko rešil vsak - vsaj malo- izkušen piarovec.

Kako sicer gledate na ustanavljanje novih strank na desnici?

Znotraj trenutnega scenarija nove stranke predstavljajo le projekte osebnih egov in povečujejo občutek zmedenosti volilne baze, medtem ko se levica lahko veseli še dodatne razpršenosti glasov znotraj nasprotnega tabora. Nekateri na desnici živijo v prepričanju, da levica sama sebe ruši, ko je na oblasti, in da je nesposobna voditi državo. Čeprav levica zagotovo ni enoglasno enotna, je pristop desnice k temu vprašanju popolnoma napačen. Slovenska levica je že neštetokrat pokazala sposobnost kameleonove preobrazbe. Vedno istega, strateško fosiliziranega nasprotnika oriše za največjega državnega sovražnika in tako strni vrste. Po drugi strani pa volivcem ponudi navidezno novo opcijo z delno novim obrazom, ki ni ne premalo znan, da bi vzbudil nezaupanje, a niti preveč znan, da bi prebudil občutek zavrnitve politične elite. Dokler desnica sama ne bo spremenila pristopa k političnemu soočenju, bo levica gladko zmagovala na podlagi vedno ene in iste strategije. Vedno nova imena in barve za zagotavljanje preživetja starega sistema in mreže. V tem mojem razglabljanju ni vrednostne ocene. Samo opis dejstev. Eni znajo, drugi pa očitno ne.

Mobilizacijski faktor levice je vedno en in isti; kaj pa bi se zgodilo, če bi se Janša dejansko umaknil iz politike?

Janez Janša je SDS. Če bi se umaknil, bi porušil politične modele in volilno strategijo levice. Na desnici pa odprl prostor za oblikovanje popolnoma drugačnih strank.

V t.i. pomladnem taboru se dogaja precejšnje repozicioniranje; SDS se pomika zelo desno, NSi poskuša slediti zmerni krščansko-demokratski liniji, medtem ko SLS niti ne pride več v medije...

Kot sem že prej povedal, je problem desnice večplasten. Nekateri izhajajo iz stare komunistične partije, nekateri so bili izoblikovani kot privesek stare partije v času nastajanja oz. delitve demokratičnega prostora, nekateri drugi pa so dolga leta igrali vlogo, ki so jim jo ostali spretno našili na kožo. Pred kratkim mi je neki starejši avstrijski politik povedal, da na Dunaju zelo dobro razumejo slovensko razklanost in politično obračunavanje, ker so sami po koncu druge svetovne vojne preživeli enake razmere. Njihovo družbo so takrat sestavljali tako neoporečni socialisti, krščanski demokrati in liberalci, kot stari kolaboranti, nacisti, razni skrajneži in prepričani komunisti. Mešanica je bila eksplozivna, a čas in dobra doza realnosti sta omogočila, da je Avstrija postala stabilna država.

Petindvajset let po padcu enostrankarskega sistema smo še daleč od generacijske zamenjave, ki bi nam omogočila konstruktivno politično ozračje. Ker se v našem parlamentu zaradi nejasne preteklosti vsak boji, da ga bodo neprimerno ožigosali, smo ujeti v paradoks socialnega konstruktivizma: namesto da bi gradili na pozitivni podobi političnih predlogov, gradimo na negativni definiciji o tem, kaj nismo!

Znotraj tega scenarija lahko rečemo, da NSi išče svoj prostor, ampak se – pametno – zaveda, da so njene možnosti odvisne od konsistentne identitete, ki jo seveda najbolje pooseblja njeno vodstvo. SDS je vodilna stranka v pozitivnem in negativnem smislu paradoksa teorije socialnega konstruktivizma. Levica vedno poskuša mobilizira svoje volivce in po navadi zmaga – ne glede na lastno razklanost – s tem, da se zoperstavi Janezu Janši. SDS pa skuša zajeti čim širši politični prostor na podlagi "kučanizacije" nasprotnikov.

SLS je bila po mojem  mnenju edina stranka, ki je imela velik potencial, da zaradi lastne zgodovine in politične usmerjenosti premosti vse omenjene ovire. Njena domoljubna socialna usmerjenost in pripadnost zmernemu tržnemu gospodarstvu, ki nima nič skupnega s kapitalistično skrajnostjo, je bila najboljša možna podlaga za oblikovanje zelo močne stranke v državi. Kljub odlični zasnovi in dolgoročno verodostojnemu vrednostnemu sistemu stranke pravzaprav ni več.

 "SLS ne pripisujem bleščeče prihodnosti."

Kako to? Ste glede SLS kaj sentimentalni? Vseeno je to stranka, kjer ste imeli v nekem trenutku predsedniške ambicije...

Kot sem rekel, sem še danes prepričan, da je bila SLS  stranka z daleč največjim potencialom rasti v državi. Srce te stranke, Kmečka zveza, ki jo je takrat vodil dr. Klemenčič, me je prosila za pomoč. Odločitev, da sprejmem kandidaturo, je bila izredno težka. Pozitivno sem se odločil le, ko sem skupaj z najožjimi sodelavci preveril možnosti dolgoročnega uspeha ter njihovo pripravljenost sodelovanja ter odločitev sprejel potem, ko mi je bilo jasno, da strankarska struktura ne premore človeka, ki bi imel dovolj poguma in vizije, da bi presekal s starimi slovenskimi političnimi igricami.

Za dobro stranke in posredno za razvoj Slovenije in Evrope smo se odločili, da izziv sprejmemo. Vem, da slovenski politični bonton zahteva lažno skromnost oz. da sta odigrana skromnosti in ponižnost najbolj cenjeni vrlini, če želiš uspeti v politiki, a takrat sem se zavedal – in sem tudi javno povedal –, da SLS ne bo več prišla v državni zbor, če ne bo sposoben mene izvoliti za predsednika.

Vidim, da ste imeli prav.

Veste, to se ni zgodilo zato, ker bi jaz bil najboljša možna izbira, ampak zato, ker bi SLS morala presekati z notranjo negativno selekcijo, korupcijo in razklanostjo, če bi želela preživeti in se preoblikovati v stranko, ki bi predstavljala večino Slovencev. Ni mi žal, da sem se potegoval za dobro idejo in za nekaj, v kar sem verjel. Nisem pa sentimentalen.

Res niste?

Ne, ker vsaka slaba izkušnja s seboj prinese kaj dobrega. Da so mene eliminirali iz igre, so morali strankarski voditelji prilagoditi interpretacijo strankarskih administrativnih postopkov, zunanji politični nasprotniki pa vložiti kazenske ovadbe, ki niso zdržale presoje zdrave pameti in bile na koncu zavrnjene. Mene so takrat sicer upočasnili, sebe pa samomorilsko uničili.

Veliko so si dali opravka z vami.

V Sloveniji velja splošno prepričanje, da če želiš nekaj doseči, je to zato, ker želiš nekomu škodovati. Nihče ne razmišlja, da se je človek pripravljen izpostaviti ne zaradi maščevanja, ampak zaradi skupnega dobrega!

Ima torej SLS prihodnost?

Ta stranka predstavlja zrcalo slovenske politike: male ljudi z velikimi predstavami lastne pomembnosti, ujete v nepomembna medsebojna obračunavanja. Ne, stranki ne prepisujem bleščeče prihodnosti. Razpad sistema se ni začel z zadnjim predsednikom, ampak že veliko prej. Nezaupanje v stranko pa je začelo pospešeno rasti v trenutku, ko je vodstvo začelo po tekočem traku brez upoštevanja statutarnih in demokratičnih procedur izločati vsakega člana, ki ni ugajal trenutnemu razpoloženju javnega mnenja. Ko tisti, ki bi morali biti državniki, ne upoštevajo temeljnega principa pravne države, da se človek smatra za nedolžnega, dokler mu krivda ni dokazana, ter državo vodijo na podlagi demagogije in populizma, takrat imaš samo dve možnosti: ali se neposredno angažiraš v politični areni in skušaš zadeve spremeniti – in s tem sprejmeš vse možne neprijetne posledice zate in za tvojo družino – ali začneš pripravljati kovčke za selitev v tujino.