Slovenija je v prepleteni politični, gospodarski in družbeni krizi. Za rešitev tega zapleta potrebujemo tako voditelja za izhod iz krize, kot tudi vizijo, strategijo in program. Eno pomembnih področij v globoki krizi je sistem socialnega varstva, kjer gre za vsakodnevni težave ljudi, ki so zanje središče življenja. Pa ne gre samo za socialno-ekonomske pravice, temveč za vrsto drugih, med katerimi zadnje časa izstopa tudi vprašanje starševstva.

Skupnost mora te težave reševati učinkovito in pravično, saj so temeljne štiri naloge politike učinkovito tehnično upravljanje sistemov, zagotavljanje varnosti in blaginje ter končno tudi ustvarjanje občutka elementarne pravičnosti. To so stebri kakovostne politike ali buon governo. Prvi korak iskanja ustreznih rešitev je pregled temeljnih težav in modelno učenje na konkretnih primerih, posebej tistih, v katerih je sistemu spodletelo.

5 težav sistema socialnega varstva

Prva težava je nedvomno prevlada birokratske sistemske logike nad življenjskim svetom. To je tema, ki jo je sociologija od Maxa Webra do Jürgena Habermasa natančno obdelala in opisala. Naša aktualna evropska civilizacija duši življenje in ga tlači v sistemske predale, ki temeljijo na proceduralnosti kot temeljni mantri sodobne družbene ureditve. Kot je izpostavil Niklas Luhmann, pa je proceduralnost za sodobno pravo predvsem sredstvo legitimiranja in pokrivanja hrbta zaradi nesposobnosti, da bi moderni pravni pozitivizem ustrezneje zajel življenje. Vsekakor je to vseevropska težava in Slovenija je na tej točki le del mozaika, kar pa seveda ne pomeni, da ne bi mogla biti tudi nosilec inovativnega preboja in preloma ter povrnitve človeka in njegovega življenja v središče pozornosti javnih sistemov.

Druga težava aktualne politike, ki se navezuje na prvo, je nerazumevanje dejstva, da smo ljudje čustvena bitja in da mora zato politika z ljudstvom komunicirati tudi na tej ravni. Upravljanje s čustvi in energijami ljudi je pomemben del sposobnosti velikega voditelja. Naša aktualna kriza je tudi kriza stanja duha, kriza motivacije in mobilizacije za delovanje in napredek. V današnjem svetu prevladujeta apatija in depresija zaradi občutka nemoči posameznika v vrtincu dogajanja, ki ga vodijo veliki finančni centri moči. Velika sprava slovenske politike bi bila hkratna uvedba univerzalnega temeljnega dohodka in socialne kapice, saj bi prvi ukrep pomiril stres in depresijo prekernega dela skupnosti, medtem ko bi drugi mobiliziral v pogon bolj propulzivni del. Vsekakor pa bi se javne institucije, posebej ko se ukvarjajo s tako perečimi težavami ljudi, kot to velja na socialno varstvo, morale zavedati, da imajo na drugi strani ljudi iz krvi in mesa, čuteče ljudi, ki jih morajo najprej pomiriti in z njimi vzpostaviti stik, da bi lahko sploh na mizo postavili argumente in dejstva.

Tretja težava je neučinkovita organizacija procesov dela in nepreglednost informacij navkljub temu, da živimo v digitalni dobi. To je sicer generalna težava slovenske družbe in države, saj imamo ravno na področju organizacije procesov izjemne rezerve. Zato bi politični vrh moral vsako reformo začeti prav na tej točki in bi kaj kmalu ugotovili, da strukturne reforme niso nujno boleče, če se jih loti sposobna vlada. Če bi se reform lotili na ravni procesov, bi lahko videli, da zanje bolj kot rezanje javnih izdatkov potrebujemo predvsem ustrezno prizadevanje odgovornih akterjev. In če bi končno le naredili kvantni preskok na polju informatike, bi z modernimi orodji tudi preglednost in pretok informacij bolje stekla.

Naslednja težava je stroka, posebej pa izvedenci, ki imajo na tem področju izjemno moč in vpliv na odločitve, ki posegajo v srčiko življenj ljudi, ki padejo v žrelo in labirinte javnih sistemov. Težko ocenjujem detajle stanja slovenske stroke na področju socialnega varstva in koliko sledijo svetovnim trendom, lahko pa opišem težave samega fenomena strokovnosti pri nas. Dolga leta se je utrjevala teza, da se laiki pač ne smemo mešati v strokovna vprašanja, ker za to nismo kompetentni. Ta, delno utemeljena teza, je pripeljala do cehovstva in vrtičkarstva, ko aktualna stroka ne spejema niti kritične ocene njihovih odločitev. Ko se nekaj zalomi, pa stroka praviloma pokrije hrbet svojim predstavnikom in zatrdi, da je bilo vse strokovno in po pravilih. In kako potem oporekati taki Stroki?

In končno, peta težava so seveda omrežja moči v ozadju sistemov. Ko ima skupnost šibko in nesposobno politično vodstvo, v ozadju plešejo miši političnega in birokratskega podzemlja. Že dolgo trdim, da težava korupcije in klientelizma ni najbolj pereča na vrhu, temveč po spodnjih stebrih družbenih struktur. Pa pri tem ne gre le za velike igre denarja tam, kjer ga je v javnem sektorju na pretek, temveč ta omrežja delujejo tudi v majhnih primerih, kjer ne gre za denar, temveč za življenja ljudi, recimo na področju starševstva. Tudi v takih primerih se aktivirajo omrežja, ki segajo vse od prostozidarskih lož do neformalnih mrež prijateljstva, ki delujejo po celotnem sistemu od Centrov za socialno delo prek policije do pravosodnega sistema.

Primer Peter Butoln in boj za stike s petletnim sinom

Poleg bolj razvpitih primerov se je pred časom v medijih pojavila tudi zgodba Petra Butolna, nekdanjega svetovalca v kabinetu pokojnega dr. Janeza Drnovška. V postopku ločitve mu sodišče z začasno odredbo (!) že osem mesecev omejuje stike s sinom na podlagi ženine prijave za domnevno spolno zlorabo, ki so jo ovrgli tako v kriminalistični preiskavi. kot tudi psihološki izvedenci. "Edina točka, na katero se opira začasna odredba, je pričevanje referenta CSD Ljubljana - Center Janka Cafute, ki pa sploh ni bil pristojen za naš primer in za katerega je celo njegov direktor za medije potrdil, da ni kompetenten za odločanje o takem vprašanju", je dejal Butoln: "Zaradi krivega pričanja bomo proti njemu tudi sprožili ustrezne postopke."

Ločitev staršev je za otroke eden najbolj travmatičnih dogodkov, ki jih lahko globoko zaznamuje za celo življenje. Vse vpletene institucije bi morale zato v teh procesih imeti na prvem mestu ravno dobrobit otrok, a se pogosto zgodi ravno nasprotno. Eden najbolj perečih problemov v Sloveniji je denimo sistemska diskriminacija očetov, saj se institucije praviloma postavijo na stran matere, tudi če dejstva govorijo nasprotno in tudi če je otrok naklonjen očetu in si zeli živeti pri njemu.

Na tem primeru lahko opazimo vseh pet težav sistema socialnega varstva pri nas. Prevlado sistemske logike, slepe za bolečino in trpljenje ljudi, torej slepe za njihovo čustveno stanje. Zelo nepregledni procesi, ki se vlečejo in vlečejo. Vprašljiva stroka in vloga referentov javnih sistemov. Ter končno tudi vpliv omrežij moči v ozadju, ki so zelo spretne pri izbiri pravih akterjev na posameznih korakih javnih sistemov od CSD do sodišča. Butoln namreč izpostavlja: "Ženin oče je Mladen Terčelj, nekdanji veliki mojster prostozidarske lože, ki mi je direktno zagrozil, da nikoli več ne bom videl sina, če ne sprejmem njihovih pogojev."

Metodologija iskanja rešitev za težave sistema socialnega varstva

Kako torej v birokratske procese vnesti življenje in pozornost za čustva, kako doseči preglednost, kako prevetriti stanje stroke in predvsem delovanje konkretnih izvedencev, kako posekati moč in vpliv omrežij iz ozadja? Snovalci birokratskih rešitev se pisanja zakonov, podzakonskih aktov in odločanja v posameznih primerih lotevajo zelo abstraktno in pri tem nimajo pred očmi konkretnih primerov, ki jih ti akti in procesi rešujejo. Prav to je temeljna napaka, saj bi življenjske rešitve uspešneje našli prav na primerih, v katerih sistemu spodleti.

Zato je iskanje rešitev za naštete težave nujno zastaviti na podlagi konkretnih primerov. Podobno kot v marketingu kampanjo zastavimo z uporabo persona marketinga oziroma tako, da si zamislimo povsem konkretnega predstavnika ciljne skupine in razmislimo, kaj mu hodi po glavi in kako doseči stik z njim. Partikularnost primerov je temelj za oblikovanje boljših sistemskih rešitev. In če bi tako pristopila tudi vlada, bi končno naredila nekaj uporabnega.

Uredništvo želi z objavo tega prispevka spodbuditi širšo javno razpravo na Portalu PLUS, zato je pripravljeno objaviti tudi mnenja drugih avtorjev, ki so lahko polemična. Edino merilo naše presoje bo kvaliteta argumentov.