Mesto je najprej, poleg vsega ostalega, kulturni kompleks. Mesto je kardinalni nevron, poln mitologije. Izoblikovalo si je kulturne kodifikacije in subkulturne lingvistične manifestacije. Zapleteni kulturni kapital metropole prepoznamo v enostavnih mitskih oblikah. Enostavnost mita pa z njegovimi mnogoterimi razlagami izraža kompleksno ideologizacijo in religiozno rigidnost mesta. S procesom demitizacije pa nastopijo opozicijski procesi, emancipacija od vsega.

Akterji mesta natančno določajo vsebine s svojimi raznovrstnimi pozicijami vrojenimi v njegovo tkivo. Z različnimi funkcijami definiranjo središče in ostale mestne predele. Mit mesta je kratko povedana pripoved o mestu. Miti so shranjeni na različnih ravneh v hramovih religij, na agori in v subkulturnih klubih. Njegovi anatagonisti so vsi ostali, ki ne pripadajo mestu. Vaščani!

Čaščenje mitskih mas nam s pomočjo apokrifov, skrivnih in podtaknjenih pripovedi izostri naše mestne vrednote. Mesto je ekstaza mišljenja, afektirana takojšnjost, lepota, nagost, ekraniziranost, tresljaj dinamičnosti in samoreflektirana ritualnost! Predvsem pa je mesto tehnologija delovanja institucij in antiinstitucij. Mestni park pa je ruralni spomin na davno zapuščeno in izgubljeno Arkadijo, polno srečnih, preprostih pastirjev, ki igrajo piščali svoji drobnici v Vrbi in Vinici. Nikoli ne pozabimo, da obstaja množica scenosledov, ki lahko mimogrede porušijo mesto in park spremenijo za druge kulturne potrebe. Mestu kot skrajnost vedno grozi urbicid. Videl sem to na svoje oči ne dolgo tega na mojem Balkanu in pred kratkim na Bližnjem vzhodu. S pomočjo "čiščenja spomina", z nalaganjem primitivnih tričetrtinskih taktov in z nalaganjem agrarnih vzorčenj ali s slinastim besom prekrijemo vzroke ter smisle nastanka mesta.

Več je mesta, več je mišljenja

Prav posebej bodite pozorni na primestne profiterje, ki tako radi izrabljajo konflikt med središčem in vasjo za svoje najslabše namene! Z manipuliranjem in priviligiranjem lokalnega in domačijskega, s populističnim razbijanjem akademsko-intelektualnega in umetniškega ter s prevlado mehko pornografskega podobarstva zmagujejo nad besedami. Njihov Olimp je "vrtni alpinum". Brez umetnine mojstrovine ni časa, ni mesta, je samo teritorij brez pripovedi. Brez umetnine demitizacije ni časa, ni opozicije.

Konec predolgega uvoda!

Mit

Pred mesecem dni sem našel v Trubarjevem antikvarijatu prvo izdajo Antigone Dominika Smoleta iz leta 1961. Mikromit: Smole je dramo napisal leta 1960 na Petrolovi bencinski črpalki. Mit: Ismena išče s sestro Antigono bratovo truplo, ki je proglašen za izdajalca, izza mestnega obzidja po gozdovih, jamah in rovih. Sestra Ismena ji sledi v njeni doslednosti, a jo tudi prva zapusti in proglasi za blazno.

Predvčerajšnjim sem dobil Antigono Slavoja Žižka. Mit: Antigona išče truplo brata izdajalca izza mestnega obzidja, po gozdovih, jamah in rovih. Žižek išče v Antigoni komičnost brez smeha.

Včeraj sem dobil v SNG Drama dramski tekst Dušana Jovanoviča Antigona (Stavki iz enih glav za druga usta). Mit: Antigona in Ismena iščet truplo brata, proglašenega za izdajalca. Vse sovražita, joj, kako sovražita, ne da bi hoteli, sta skupaj z zlom v podjetju sovraštva.

Trije briljantni duhovi v boju proti ideologiji in teologiji. Vse to so optimalne dramske strukture, ki izgovarjajo črno kepo iz grla metropole Ljubljana. To je mitska masa, ki določa naše mesto. Točno ta. Vse druge manj. Z njo vstopamo v območje naravnih in nadnaravnih sil militantne kulture. V svet globalne vojašnice. Izbor je preprost: mesto ali vojašnica? Vojašnica ni mesto. Kaj je pravzaprav vojašnica. To je kultura vojnih mašinistov, ki se manifestirajo v vojnih muzejih. Iracionalna in rušilna moč mitizacije je ravno v gradaciji militantnih vsebin. Pošastna kategorija je zločin nad mestom. Mesto je zibelka demokracije.

Dekonstrukcija mita

Čas, k nima svoje umetnine, ne more biti čas. Je sam na sebi razraščena priroda. Je hierarhija fragmentarnosti in predstav, ki so bile neštetokrat reproducirane, brez možnosti, da bi v konglomeratu vsega odkrili osnovni red in pogled na stanje stvari, v katere smo vrojeni. Vsak mit vedno znova vrednotimo in ga na novo vzpostavljamo, s tem pa ga seveda tudi ohranjamo. Na njem se vedno znova konstituirajo elite. Radostijo jih "trajne vrednote". Na njih parazitirajo. Omogočajo jim sivo izginjanje. Naj jim bo vse odlično v podzemlju mrtvozorništva.

A elita pa nam z radikalnim črnim humorjem ohranja živo v življenju. Sekularnost in razsvetljenstvo nam z urbanimi miti vzpostavljata lepo anarhijo, ki odpira vsa temeljena vprašanja, razen poslednjega! Poslednje vprašanje je nedotakljivo. Zato sploh gradimo lepe neodgovornosti, ki se upirajo temu, da bi kapitulirale pred onostranstvom.

Mesto je tehnologija, je medij tostranstva v odnosu do metafzičnega. V mestu so radiji, televizje, gledališča, muzeji, moderne galerije, knjižnice, sodobne galerije. Naj mi kdo pove, zakaj nismo v teh petindvajsetih letih zgradili nove Narodne univerzitetne knjižnice? Svet vstopa v fazo kulturne deklasifikacije, v kateri bo prišlo do intenzivne konkurence med širokim izborom konceptov kulture in do zmanjšanja možnosti vsiljevanja vrednostne hierarhije. Tako bi moralo biti!

Mesto niso le slavne zgradbe, niso samo nevarne četrti, mesto mora imeti zavest o mitih in antimitih. Mesto je opredeljen prostor za sobivanje vseh možnih mitov, ki se borijo za svojo vidnost. Ni prvorazrednih in drugorazrednih mitov. V mestu vlada velika vera v živo. Obup je izguba vrednot. Mesto dovoli plitkost, površnost, plakatnost, stripoidnost nikoli pa izgubi živosti mišljenja.

Z mitom potujemo v preteklost, s tehnologijo potujemo v bodočnost. Ravno v združevanju znanosti in umetnosti obstaja največji potencial regeneracije uničenih, razvrednotenih življenj z izdajstvom. Z gradnjo interkulturnih tehnologij se vzpostavljaja nova mitska bodočnost. Svet, ki je svet! Zato potrebujemo kulturo, da združi različnosti v veličastno lepo vzorčno enotnost. Znanost z metodo, z nevtralnostjo in z distanco ter istovetenjem vseh razbija praznoverje. Vzpostavlja možno izhodiščno točko za lepo združevanje. Miti združujejo, antimiti odgovarjajo na kompleksna vprašanja. V novih konceptih razumevanja materije in duha je naseljen etos.

Zato mesto lahko prevede anarhista v pragmatika. Lahko je tudi obratno. Vse to je mesto. Mesto je stilna lepota polna mitov. Antigona je veličasten slovenski mit. Ismena:

"Najbližja mi je misel, da duhovnik medtem, ko zažiga truplo, zadržuje dah v dimu. Iz dima žrtve prerokuje, našo pradavnino! Ne bom iskala trupla na skrivaj! Iz globine pradavnine kliče prekletstvo v nas. Kdo je komu kaj in kaj je komu liturgija? Iz česa je zgrajeno obredje, iz lasišča ali pletenih kit? Prerokovano je bilo, da se vrnejo živi. A danes slavimo mrtve moške."