Komentar

Nekaj misli o sojenju na Evropskem sodišču za človekove pravice

Biti debitant na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu (ESČP), to je posebno psihično stanje. To stanje je v tolikšni meri stresno, da vem za par kolegov, ki so nekaj mesecev po prihodu v Strasbourg – zboleli. Pravzaprav pa po drugi strani ni jasno, kaj je bistvo te napetosti – razen seveda, da gre za menjavo kraja bivanja in novo službo.

22.04.2016 22:43
Piše: Boštjan M. Zupančič
Ključne besede:   evropsko sodišče za človekove pravice   sodišče   sodnik   evropska konvencija o človekovih pravicah

Foto: arhiv Portala PLUS

Pravni primer je lahko neke vrste sudoku, treba ga je rešiti in razrešiti... Značilno za pravne zadeve pa je po drugi strani, da problema ni, če ga sodnik ne opazi.

Toda v mojem času, si upam zapisati, je bila ta služba bolj zanimiva, kot je danes. Šlo je na primer za to, da smo trasirali judikaturo ("pravno prakso") in generirali precedense za vprašanje tega, kaj je mučenje. Da je bila prva evropska država (in ne Turčija) prvič obsojena za mučenje po 3. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), to je bila prva prava bitka. Kasneje se je judikatura v tem in v drugih pogledih skokovito razvijala, možne so bile inovacije. Toda vsak nov vodilni primer (precedens) je za naprej zaprl vsaj ena vrata. Tudi ESČP se ravna po načelu, da je treba podobne primere presojati podobno (stare decisis).

 

Dobro se spominjam portugalske zadeve, v kateri se je postavljalo vprašanje, ali pravna oseba (podjetje) lahko poleg materialne škode utrpi tudi nematerialno škodo. Slednje se v francoščini imenuje dommage morale, implikacija pa je, da pritožnik zaradi škodnega dejanja osebno trpi. V zadevi pa je šlo za izgubo ugleda predmetnega podjetja. Na seji sem zavzel stališče, da je bistvo nematerialne škode v tem, da je ni mogoče eksaktno meriti in izmeriti, da je v konkretnem primeru ni mogoče niti pravno opredeliti (artikulirati) itd. -, da torej ne gre predvsem za to, da bi pravna oseba (podjetje) od žalosti in bolečin jokala. Debata v velikem senatu (Grand Chamber s 17 sodniki) je bila zanimiva, bil pa sem nemalo presenečen, ko je sodba izšla. V njej ni bilo niti besede o omenjenem stališču, poročevalec v zadevi pa je bil starejši gospod sodnik, ki je bil specialist za mednarodno pravo. Ki s tem pač nima nič.

 

 

Kaj je zanimivo?

 

Pred kakim letom ali dvema mi je med sejo starejši kolega, ki je takrat že odhajal, poslal listek. Na njem je pisalo, da se mi kot  zadnjemu želi potožiti, ker ta "sodnija" ni več tisto, kar je bila. Da ni več "zanimivo". Pred tem mi je tudi nek starejši kolega na primer rekel, da se splača biti predsednik (malega) senata prav zato, ker si potem lahko na vseh sejah velikega senata. Tam da se vedno kaj zanimivega dogaja.

 

V čem je torej sedanji problem? Da je debata med pravniki zanimiva, kot je to res tudi sicer, se morajo iskriti nove ideje. Tudi kvaliteta sodne odločbe se meri po tem, koliko ima razlagalne moči (advisory power) za tiste, ki jim je namenjena. Toda tu je za ponazoritev treba poseči malo nazaj, v rimsko pravo. Primer, ki ga navadno izberem, je naslednji. Predstavljajmo si, da se rimska galeja s tovorom vred ujame v vihar. To kapitana prisili, da odvrže del tovora, amfore z vinom in oljem, vreče s pšenico in podobno. Ladja potem vendarle varno pristane na Rodosu. Ko pa pridejo v pristanišče, seveda protestirajo tisti, katerih stvari je kapitan odvrgel -, da bi na ladji rešil preostali tovor. Prizadeti vložijo tožbo zoper tiste, katerih tovor je bil tako ohranjen. Kaj bo storil pretor (sodnik)?

 

Po logiki stvari same, ampak to je prej treba razvozlati, se vsiljuje sodba, po kateri bodo morali tisti, katerih tovor je bil ohranjen, sorazmerno (pro rata) izplačati tiste, katerih tovor je bil žrtvovan. Taka sodba predstavlja nekakšno naknadno zavarovanje tveganja in je tako logična kot pravična. In prepričljiva. Logika in pravičnost gresta navadno z roko v roki, le da logika tu ni formalna ampak vsebinska. Govorimo o kvaliteti sodne odločbe.

 

Pravni primer je lahko neke vrste sudoku, treba ga je rešiti in razrešiti. Iz tega primera se tudi vidi, kako ozek je prostor za pravno ustvarjalnost in na čem sloni. Prav gotovo, če bi na seji senata prišlo do podobne razrešitve problema, bi bilo tudi za mojega starejšega kolega to zanimivo.

 

Značilno za pravne zadeve pa je po drugi strani, da problema ni, če ga sodnik ne opazi. Tudi zdravnik mora razvozlati uganko. A če je ne, bolnika še vedno boli. V pravu pa ta bolečina prizadete osebe ne šteje; predpostavlja se, da ena stranka v pravdi tako ali tako ne bo zadovoljna. Če se to zgodi, pravna zadeva ponikne v sodni arhiv; nikoli več ne pride na plano. Vprašanje je torej, kaj je tisto, kar povzroči, da bo pravni problem sploh opažen. Pretor v gornji zadevi bi lahko razsojal mehanično in rekel, da prevlada lastninska pravica tistih, katerih tovor je neokrnjen prišel v pristanišče. Tako bi presodil, če bi bil neumen in če problema sploh ne bi videl.

 

Ko sem bil še pripravnik na takratnem okrožnem sodišču v Ljubljani, so mi sodniki vedno govorili, da je eno praksa –, teorija pa da je čisto nekaj drugega. Leta kasneje je mojo dilemo v tem pogledu razrešil moj nemški kolega: "Nič ni tako praktičnega, kot je lahko dobra teorija...!"

 

V neki francoski zadevi se je pritožila lezbična kandidatka za posvojitev otroka. Seveda je zatrjevala diskriminacijo. Med razpravo sem se postavil na stališče, da posvojitev otroka nikoli ne more biti pravica, da je lahko le privilegij. Gre namreč za otrokov interes, ki je nad vsem, pa tudi za to da organ socialnega skrbstva ne more določno izraziti in utemeljiti svoje odločbe. Tu je preveč nedoločnih meril in presoj, zaradi česar se organ socialnega skrbstva po naravi stvari poslužuje svoje diskrecijske pravice.

 

Če bi šlo za kandidatkino pravico (in ne za privilegij), bi ta imela pravico do pritožbe, a ker je posvojitev privilegij (in ne pravica), te pritožbe ne more biti. Tudi zato ne, ker odločba socialnega skrbstva ne more biti do kraja obrazložena. To spominja na nedavni slovenski primer starih staršev, a ni naključje, da se je njun odvetnik osredotočil na sam postopek odločanja. Diskrecija namreč velja za vsebinsko razrešitev primera; glede postopka pa še vedno velja, da mora biti ne-diskriminatoren. To je bila tudi odločba v omenjenem francoskem primeru.

 

S pravnega stališča je to zanimivo. Pravno pojmovanje je namreč umetno razdeljeno na postopkovni in na vsebinski vidik. Kar zadeva privilegije, je torej Nobelovi komisiji jasno dovoljena kakršnakoli diskriminacija (arbitrarnost), a postopek odločanja mora celo tam biti pravičen.

 

 

Kaj ni zanimivo?

 

Kleč je v vprašanju, kaj sodniki in sploh pravniki opazijo kot problematično, zanimivo. Imeli smo zadevo, kjer se je postavljalo vprašanje, ali lahko jetniška uprava obsojencu prepove, da ima brado. Zadeva je spočetka izgledala kot večina rutinskih zadev: nezanimivo. Šlo je samo za to, ali posamezni jetniški redi v različnih državah to prepovedujejo. Rešitev se je nagibala v smer, da mora to biti državi dovoljeno, vse dokler nekdo ni omenil, da je namen poenotenja izgleda vseh zapornikov – depersonalizacija.

 

Tu sicer ni posebnega "sudoku" izziva, a v trenutku, ko je to nekomu v senatu prišlo na misel, se je stvar obrnila na glavo. Poprej nezanimiva zadeva se je v trenutku pretvorila v zanimivo zato, ker je nekdo opazil, da je v igri še vse kaj drugega kot navaden jetniški red. V veliki večini rutinskih zadev pa se to ne zgodi, mali senat deluje vse bolj kot redakcijska komisija. Seveda mora odločitev biti v skladu s "sodno prakso" ESČP itd., ampak to tako ali tako preverjajo strokovni sodelavci (pravniki). Za sodnika bi morala veljati stara deviza "De minimis non curat praetor!", to je, da se sodnik ne ukvarja z drevesi, ampak mora videti gozd, celoto zadeve. In vprašanje, ali bo razsodba pravična.

 

Ena od sterilnih razlag sodne funkcije je pravzaprav taka, da bi jo lahko opravljal računalnik. Z umetno inteligenco (AI) je to danes z ekspertnim programom to celo izvedljivo. Če bi se to vpeljalo, bi si bili lahko gotovi, da je računalnik prek algoritma izčrpno preveril, kot pri šahu, vse možne rešitve. Sodnik pa nikoli ne more z gotovostjo vedeti, da je preveril vse možne premise; tu se začne problematični ping-pong (antinomija) med dejstvi in pravom. Prepričan sem, da se bo to v nekaj letih tudi zgodilo. V domačem sistemu sodnik najde zgornjo premiso v zakonu. Pod njo zvede dejstva; iz tega sledi silogističen (črkobralski-formalističen) sklep. Se bojim, da se tako pri nas tudi sodi, od tod vsi problemi.

 

Tak program bi že obstajal, če bi se zanj zavzel nekdo v Ameriki. Tam so v dobrem in v slabem vedno 20 let pred Evropo. Je pa, tudi po čisto računalniških ugotovitvah, velika razlika med silogističnim in med analognim mišljenjem. Analogno mišljenje ni na ta zavajajoči način eksaktno; je v primerjavi s silogističnim, o tem ni dvoma, superiorno. To je rezoniranje po podobnosti, v njem ni danih gornjih premis: podobni primeri se presojajo podobno. Je pa tako razsojanje lahko prav tako sterilno, ker gre samo za to, da pravnik najde primer (precedens), ki je približno podoben. Sistem, ki nima idej, se na koncu sklicuje le sam nase, postane samoreferenčen.

 

 

Dr. Boštjan M. Zupančič je profesor prava, filozof, esejist in avtor številnih knjig. Skoraj dve desetletji je (bil) sodnik na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu, od koder se letos vrača v domovino. Z njim smo se dogovorili, da bo enkrat mesečno pisal tudi za Portal PLUS. Na njegovo željo smo komentiranje njegovih prispevkov onemogočili. Če pa ima kdo kakšno vprašanje zanj ali bi ga rad kontaktiral, nam lahko piše na info@portalplus.si.

70. let zveze NATO: Če na srečanju v Londonu članice ne bodo stopile skupaj, se ponujajo črni scenariji
6
11.11.2019 20:00
Severnoatlantsko zavezništvo se sooča z najbolj kompleksno in nepredvidljivo varnostno situacijo od svojega nastanka pred 70. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Meditacija o zidovih: Ugani, kdo pride danes na kosilo
13
10.11.2019 19:30
Kaj bi rekli v New Yorku, če bi kdo izjavil, da se je Svetovni trgovinski center leta 2001 podrl na dve strani: na ZDA in na ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Parlamentarna preiskovalna komisija v zadevi Kangler in nenavadno obnašanje ustavnega sodišča
7
10.11.2019 09:59
Močno dvomim, da bi ustavni sodniki kljub svoji vzvišenosti prezrli pričanje Franca Kanglerja pred preiskovalno komisijo, saj so ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Človeštvo se bo na koncu pobilo med sabo, navkljub vsemu pa smo v boju za lepoto sveta!
14
09.11.2019 20:00
Ljudje smo edini med živalmi, ki smo sposobni pogledati v svoje možgane, mogoče smo jih celo sposobni rekonstruirati in na novo ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Zbogom, Levica! Šarcu bo zdaj še težje vladati, a na srečo ima nekaj smisla za humor
18
08.11.2019 01:00
Na sklonjenih hrbtih koalicijskih partnerjev je v središče političnega dogajanja vkorakalaLevica. Brez ene resne odgovornosti, ... Več.
Piše: Anuša Gaši
Evropa med neizprosno demografijo in "zarukanim nacionalizmom": Ali slovenski narod odmira?
20
05.11.2019 00:34
Demografska gibanja v Evropi so v glavnem alarmantna in vzbujajo upravičene skrbi. Če odmislimo Kosovo, potem se evropske države ... Več.
Piše: Anej Sam
Klinični center kot mikrokozmos slovenske države: insajderski esej o negativni selekciji
12
03.11.2019 22:00
Pričujoči tekst pozorno preberite, saj se v njem skriva posebno, presenetljivo sporočilo, ki je povezano z datumom objave: ... Več.
Piše: Blaž Mrevlje
Yoko Ono & Marina Abramović: Bolje je biti oseba en dan, kot senca tisoč let.
10
02.11.2019 21:00
Bistvena razlika med umetniškim delomYoko Ono(1933) inMarino Abramović(1946) je v tem, da Yoko Ono proizvaja umetniške dogodke, ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Britanski davkoplačevalci se ne dajo: Levičarska zloraba besed in "Mala rdeča knjižica"
13
27.10.2019 19:00
V politiki so levičarji že od nekdaj dobri pri izkrivljanju besed. Zgodovinska so bila profit pomeni izkoriščanje, kapitalizem ... Več.
Piše: Keith Miles
Korupcija za telebane: Kratek priročnik o korupciji in provizijah na Slovenskem
7
27.10.2019 09:00
Komentarji mojih zadnjih dveh prispevkov naportalu+so me vzpodbudili, da napišem nekaj o poslovnih navadah v Sloveniji.Nisem ne ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Mi, umetniki levi anarhisti, težko sprejmemo idejo, da je kultura največja vrednota
2
26.10.2019 21:20
Bralec, samo pomisli, kakšna mega skladovnica informacij je vpeta v digitalno vesolje. Vsako sekundo se širi. Točno to vesolje ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O bednem filozofu: Ali je Boris Vezjak retardiran? Ali ima IQ višji od številke čevljev?
32
25.10.2019 14:00
Boris Vezjak ni znan in ne pomeni ničesar nikomur, vendar je v sebi osredotočil vso bedo filozofije. Ponazarja stanje prodanih ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
David Tasić (1962-2019)
3
24.10.2019 22:24
O vsem skupaj bi bilo lažje posneti film kot pisati. Na srečo je bila večina prizorov naših skupnih osemdesetih polna ... Več.
Piše: Franci Zavrl
Stati inu obstati: Proces impeachmenta zoper Donalda Trumpa prehaja v novo fazo
5
23.10.2019 22:04
Impeachment je v Združenih državah ponovno dobil zagon. Ankete javnega mnenja mu postajajo naklonjene, kar budno spremljajo tako ... Več.
Piše: Božo Cerar
Konec mita o dobrem ustavnem sodišču: Primer Accetto in moralna integriteta sodnikov
45
22.10.2019 23:15
Prilika o dveh ustavnih sodnikih, od katerih eden laže, drugi pa na laž opozori javnost, ne bi smela predstavljati večje moralne ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Katalonska neodvisnost: V Evropo prek Madrida ali Barcelone?
26
20.10.2019 19:00
Zunanji ministerMiro Cerarnajbrž ni dobro vedel, kaj govori, ko je španski policijski in pravosodni teror v Kataloniji razglasil ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
So Adrio Airways prodali slamnatemu skladu, ker je bilo treba zabrisati sledi sumljivih poslov?
13
20.10.2019 09:00
Agonija Adrie Airways se še ni prav končala, pa nam Alenka Bratušek in Zdravko Počivalšek že ponujata novo avanturo:ustanovitev ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Oktavia. Trepanacija: Opera, ki je uprizorjena v odprti Leninovi glavi
1
19.10.2019 19:00
Biti sto let kasneje v istem političnem prostoru Lenina in poslušati opero o njegovem brutalnem boljševizmu, je poseben ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Farsa v Združenih narodih: Venezuelo izvolili v Svet za človekove pravice
8
18.10.2019 20:00
17. oktobra, na dan umora venezuelskega opozicijskega aktivista Edmunda Rade, je Madurov režim prejel čudovito nagrado Generalne ... Več.
Piše: Božo Cerar
Kratka zgodovina Evropske unije: Od raja na zemlji do problema
18
15.10.2019 22:27
Raj na zemlji, rešitev, podpora, odgovornost, nadzorstvo in disciplina, problem. V jugoslovanskih časih smo Evropsko skupnost ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Klinični center kot mikrokozmos slovenske države: insajderski esej o negativni selekciji
Blaž Mrevlje
Ogledov: 2,886
02/
Zbogom, Levica! Šarcu bo zdaj še težje vladati, a na srečo ima nekaj smisla za humor
Anuša Gaši
Ogledov: 2,131
03/
Evropa med neizprosno demografijo in "zarukanim nacionalizmom": Ali slovenski narod odmira?
Anej Sam
Ogledov: 2,053
04/
Ustavno sodišče dokončno razsodilo: Obvezne glasbene kvote Mira Cerarja so neustavne!
Uredništvo
Ogledov: 1,575
05/
Slovenski intelektualci o razmerah v državi ob 30-letnici padca Železne zavese: "Danes bo že jutri včeraj"
Uredništvo
Ogledov: 1,737
06/
Banka Slovenije pod težo kritik: So bile omejitve pri najemanju kreditov občanov res potrebne?
Bine Kordež
Ogledov: 1,271
07/
Meditacija o zidovih: Ugani, kdo pride danes na kosilo
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,159
08/
Dan spomina na mrtve v deželi kosti ali kako so perfidno onemogočili komisijo za "reševanje vprašanj prikritih grobišč"
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,026
09/
Parlamentarna preiskovalna komisija v zadevi Kangler in nenavadno obnašanje ustavnega sodišča
Angel Polajnko
Ogledov: 1,205
10/
O bednem filozofu: Ali je Boris Vezjak retardiran? Ali ima IQ višji od številke čevljev?
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 8,493