Komentar

Nekaj misli o sojenju na Evropskem sodišču za človekove pravice

Biti debitant na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu (ESČP), to je posebno psihično stanje. To stanje je v tolikšni meri stresno, da vem za par kolegov, ki so nekaj mesecev po prihodu v Strasbourg – zboleli. Pravzaprav pa po drugi strani ni jasno, kaj je bistvo te napetosti – razen seveda, da gre za menjavo kraja bivanja in novo službo.

22.04.2016 22:43
Piše: Boštjan M. Zupančič
Ključne besede:   evropsko sodišče za človekove pravice   sodišče   sodnik   evropska konvencija o človekovih pravicah

Foto: arhiv Portala PLUS

Pravni primer je lahko neke vrste sudoku, treba ga je rešiti in razrešiti... Značilno za pravne zadeve pa je po drugi strani, da problema ni, če ga sodnik ne opazi.

Toda v mojem času, si upam zapisati, je bila ta služba bolj zanimiva, kot je danes. Šlo je na primer za to, da smo trasirali judikaturo ("pravno prakso") in generirali precedense za vprašanje tega, kaj je mučenje. Da je bila prva evropska država (in ne Turčija) prvič obsojena za mučenje po 3. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), to je bila prva prava bitka. Kasneje se je judikatura v tem in v drugih pogledih skokovito razvijala, možne so bile inovacije. Toda vsak nov vodilni primer (precedens) je za naprej zaprl vsaj ena vrata. Tudi ESČP se ravna po načelu, da je treba podobne primere presojati podobno (stare decisis).

 

Dobro se spominjam portugalske zadeve, v kateri se je postavljalo vprašanje, ali pravna oseba (podjetje) lahko poleg materialne škode utrpi tudi nematerialno škodo. Slednje se v francoščini imenuje dommage morale, implikacija pa je, da pritožnik zaradi škodnega dejanja osebno trpi. V zadevi pa je šlo za izgubo ugleda predmetnega podjetja. Na seji sem zavzel stališče, da je bistvo nematerialne škode v tem, da je ni mogoče eksaktno meriti in izmeriti, da je v konkretnem primeru ni mogoče niti pravno opredeliti (artikulirati) itd. -, da torej ne gre predvsem za to, da bi pravna oseba (podjetje) od žalosti in bolečin jokala. Debata v velikem senatu (Grand Chamber s 17 sodniki) je bila zanimiva, bil pa sem nemalo presenečen, ko je sodba izšla. V njej ni bilo niti besede o omenjenem stališču, poročevalec v zadevi pa je bil starejši gospod sodnik, ki je bil specialist za mednarodno pravo. Ki s tem pač nima nič.

 

 

Kaj je zanimivo?

 

Pred kakim letom ali dvema mi je med sejo starejši kolega, ki je takrat že odhajal, poslal listek. Na njem je pisalo, da se mi kot  zadnjemu želi potožiti, ker ta "sodnija" ni več tisto, kar je bila. Da ni več "zanimivo". Pred tem mi je tudi nek starejši kolega na primer rekel, da se splača biti predsednik (malega) senata prav zato, ker si potem lahko na vseh sejah velikega senata. Tam da se vedno kaj zanimivega dogaja.

 

V čem je torej sedanji problem? Da je debata med pravniki zanimiva, kot je to res tudi sicer, se morajo iskriti nove ideje. Tudi kvaliteta sodne odločbe se meri po tem, koliko ima razlagalne moči (advisory power) za tiste, ki jim je namenjena. Toda tu je za ponazoritev treba poseči malo nazaj, v rimsko pravo. Primer, ki ga navadno izberem, je naslednji. Predstavljajmo si, da se rimska galeja s tovorom vred ujame v vihar. To kapitana prisili, da odvrže del tovora, amfore z vinom in oljem, vreče s pšenico in podobno. Ladja potem vendarle varno pristane na Rodosu. Ko pa pridejo v pristanišče, seveda protestirajo tisti, katerih stvari je kapitan odvrgel -, da bi na ladji rešil preostali tovor. Prizadeti vložijo tožbo zoper tiste, katerih tovor je bil tako ohranjen. Kaj bo storil pretor (sodnik)?

 

Po logiki stvari same, ampak to je prej treba razvozlati, se vsiljuje sodba, po kateri bodo morali tisti, katerih tovor je bil ohranjen, sorazmerno (pro rata) izplačati tiste, katerih tovor je bil žrtvovan. Taka sodba predstavlja nekakšno naknadno zavarovanje tveganja in je tako logična kot pravična. In prepričljiva. Logika in pravičnost gresta navadno z roko v roki, le da logika tu ni formalna ampak vsebinska. Govorimo o kvaliteti sodne odločbe.

 

Pravni primer je lahko neke vrste sudoku, treba ga je rešiti in razrešiti. Iz tega primera se tudi vidi, kako ozek je prostor za pravno ustvarjalnost in na čem sloni. Prav gotovo, če bi na seji senata prišlo do podobne razrešitve problema, bi bilo tudi za mojega starejšega kolega to zanimivo.

 

Značilno za pravne zadeve pa je po drugi strani, da problema ni, če ga sodnik ne opazi. Tudi zdravnik mora razvozlati uganko. A če je ne, bolnika še vedno boli. V pravu pa ta bolečina prizadete osebe ne šteje; predpostavlja se, da ena stranka v pravdi tako ali tako ne bo zadovoljna. Če se to zgodi, pravna zadeva ponikne v sodni arhiv; nikoli več ne pride na plano. Vprašanje je torej, kaj je tisto, kar povzroči, da bo pravni problem sploh opažen. Pretor v gornji zadevi bi lahko razsojal mehanično in rekel, da prevlada lastninska pravica tistih, katerih tovor je neokrnjen prišel v pristanišče. Tako bi presodil, če bi bil neumen in če problema sploh ne bi videl.

 

Ko sem bil še pripravnik na takratnem okrožnem sodišču v Ljubljani, so mi sodniki vedno govorili, da je eno praksa –, teorija pa da je čisto nekaj drugega. Leta kasneje je mojo dilemo v tem pogledu razrešil moj nemški kolega: "Nič ni tako praktičnega, kot je lahko dobra teorija...!"

 

V neki francoski zadevi se je pritožila lezbična kandidatka za posvojitev otroka. Seveda je zatrjevala diskriminacijo. Med razpravo sem se postavil na stališče, da posvojitev otroka nikoli ne more biti pravica, da je lahko le privilegij. Gre namreč za otrokov interes, ki je nad vsem, pa tudi za to da organ socialnega skrbstva ne more določno izraziti in utemeljiti svoje odločbe. Tu je preveč nedoločnih meril in presoj, zaradi česar se organ socialnega skrbstva po naravi stvari poslužuje svoje diskrecijske pravice.

 

Če bi šlo za kandidatkino pravico (in ne za privilegij), bi ta imela pravico do pritožbe, a ker je posvojitev privilegij (in ne pravica), te pritožbe ne more biti. Tudi zato ne, ker odločba socialnega skrbstva ne more biti do kraja obrazložena. To spominja na nedavni slovenski primer starih staršev, a ni naključje, da se je njun odvetnik osredotočil na sam postopek odločanja. Diskrecija namreč velja za vsebinsko razrešitev primera; glede postopka pa še vedno velja, da mora biti ne-diskriminatoren. To je bila tudi odločba v omenjenem francoskem primeru.

 

S pravnega stališča je to zanimivo. Pravno pojmovanje je namreč umetno razdeljeno na postopkovni in na vsebinski vidik. Kar zadeva privilegije, je torej Nobelovi komisiji jasno dovoljena kakršnakoli diskriminacija (arbitrarnost), a postopek odločanja mora celo tam biti pravičen.

 

 

Kaj ni zanimivo?

 

Kleč je v vprašanju, kaj sodniki in sploh pravniki opazijo kot problematično, zanimivo. Imeli smo zadevo, kjer se je postavljalo vprašanje, ali lahko jetniška uprava obsojencu prepove, da ima brado. Zadeva je spočetka izgledala kot večina rutinskih zadev: nezanimivo. Šlo je samo za to, ali posamezni jetniški redi v različnih državah to prepovedujejo. Rešitev se je nagibala v smer, da mora to biti državi dovoljeno, vse dokler nekdo ni omenil, da je namen poenotenja izgleda vseh zapornikov – depersonalizacija.

 

Tu sicer ni posebnega "sudoku" izziva, a v trenutku, ko je to nekomu v senatu prišlo na misel, se je stvar obrnila na glavo. Poprej nezanimiva zadeva se je v trenutku pretvorila v zanimivo zato, ker je nekdo opazil, da je v igri še vse kaj drugega kot navaden jetniški red. V veliki večini rutinskih zadev pa se to ne zgodi, mali senat deluje vse bolj kot redakcijska komisija. Seveda mora odločitev biti v skladu s "sodno prakso" ESČP itd., ampak to tako ali tako preverjajo strokovni sodelavci (pravniki). Za sodnika bi morala veljati stara deviza "De minimis non curat praetor!", to je, da se sodnik ne ukvarja z drevesi, ampak mora videti gozd, celoto zadeve. In vprašanje, ali bo razsodba pravična.

 

Ena od sterilnih razlag sodne funkcije je pravzaprav taka, da bi jo lahko opravljal računalnik. Z umetno inteligenco (AI) je to danes z ekspertnim programom to celo izvedljivo. Če bi se to vpeljalo, bi si bili lahko gotovi, da je računalnik prek algoritma izčrpno preveril, kot pri šahu, vse možne rešitve. Sodnik pa nikoli ne more z gotovostjo vedeti, da je preveril vse možne premise; tu se začne problematični ping-pong (antinomija) med dejstvi in pravom. Prepričan sem, da se bo to v nekaj letih tudi zgodilo. V domačem sistemu sodnik najde zgornjo premiso v zakonu. Pod njo zvede dejstva; iz tega sledi silogističen (črkobralski-formalističen) sklep. Se bojim, da se tako pri nas tudi sodi, od tod vsi problemi.

 

Tak program bi že obstajal, če bi se zanj zavzel nekdo v Ameriki. Tam so v dobrem in v slabem vedno 20 let pred Evropo. Je pa, tudi po čisto računalniških ugotovitvah, velika razlika med silogističnim in med analognim mišljenjem. Analogno mišljenje ni na ta zavajajoči način eksaktno; je v primerjavi s silogističnim, o tem ni dvoma, superiorno. To je rezoniranje po podobnosti, v njem ni danih gornjih premis: podobni primeri se presojajo podobno. Je pa tako razsojanje lahko prav tako sterilno, ker gre samo za to, da pravnik najde primer (precedens), ki je približno podoben. Sistem, ki nima idej, se na koncu sklicuje le sam nase, postane samoreferenčen.

 

 

Dr. Boštjan M. Zupančič je profesor prava, filozof, esejist in avtor številnih knjig. Skoraj dve desetletji je (bil) sodnik na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu, od koder se letos vrača v domovino. Z njim smo se dogovorili, da bo enkrat mesečno pisal tudi za Portal PLUS. Na njegovo željo smo komentiranje njegovih prispevkov onemogočili. Če pa ima kdo kakšno vprašanje zanj ali bi ga rad kontaktiral, nam lahko piše na info@portalplus.si.

Slovenci in Amerika: Od malikovanja do sovraštva
1
11.08.2020 00:12
Ob objavi obiska ameriškega državnega sekretarja Mikea Pompea v Sloveniji se je zagnala mašinerija, ki sicer z nižjimi obrati ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Patriarhalci, pojeb*** frustrirani državljani in beta fašistoidni politikanti
15
09.08.2020 11:00
Puhlice o prekletih feministkah, možačastih nedojebankah in poženščenih impotentnežih so na Slovenskem ponarodele. Praviloma jih ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Dobrodošli nazaj v leto 1988: Spremenite že ime Roške v Domobransko ulico
3
08.08.2020 22:32
To je moja prva in zadnja gledališka kritika, ki jo bom napisal za časa svojega življenja. Analitično bom vstopil v gledališko ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Zunanji minister Logar bo s podpisom skupne izjave z ameriškim kolegom Pompeom vladi nakopal nove težave
24
07.08.2020 23:50
Prihodnji teden prihaja na uradni obisk v Ljubljano ameriški državni sekretar Mike Pompeo. Prvi visoki ameriški obisk po več kot ... Več.
Piše: Igor Mekina
Zakaj Slovenija ni Švedska? Nekaj primerjav v dobrem in slabem
12
07.08.2020 06:03
Slovenci živimo v prepričanju, da so nekje v tujini stvari mnogo bolje urejene kot pri nas. Kdo med nami ni izrekel ali slišal ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Esej o odtujenosti: Grehi očetov praviloma udarijo na dan v tretji generaciji
0
05.08.2020 20:00
Danes v Sloveniji govorimo o stanju brez vrednot (anomiji), o sadistični krutosti nekaterih delodajalcev, o mobingu, o korupciji ... Več.
Piše: Boštjan M. Zupančič
Bitka za Severni tok, 2. del: Nevarne igrice v trikotniku ZDA - Evropska unija - Rusija
4
02.08.2020 23:59
Diplomatska bitka zaSeverni tok 2, ki poteka boj ali manj v zakulisju že nekaj let, se približuje koncu. Zadeva je pomembna za ... Več.
Piše: Božo Cerar
I love Brda* ali kako se znebiti Janševe vlade
9
02.08.2020 11:00
Bo padla ali ne bo padla, so stavnice te dni. Glavna zvezda je kmetijska ministrica in predsednica koalicijske upokojenske ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Narava vedno znova začenja iste stvari: leta, dneve, ure. Tako nastajata neskončnost in večnost.
2
01.08.2020 23:57
Aplikacija, ki se nam predstavlja kot aplikacija vseh aplikacij za nadzor virusa, to še zdaleč ni, temveč je le fragmentiran ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Socialdemokratska živalska farma: Narodni dom je bilo treba vrniti, lastnine maloštevilne slovenske judovske skupnosti pa ne?!
14
30.07.2020 22:30
Zdaj se sprašujem, ali Slovenija občuti kaj sramu, ko je Italija končno izpolnila obljubo in slovenski manjšini vrnila Narodni ... Več.
Piše: Keith Miles
Esej o nepozabnosti: Morda bomo nekoč za ježa imeli Janeza Janšo, za lisjaka pa Milana Kučana
7
28.07.2020 22:45
Kako je mogoče iz množice vidnih, dejavnih in vplivnih ljudi izbrati tiste, ki jim pravimo zgodovinske osebnosti? Takšen naslov ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Politična satira: Vojna zvezd 2020, odiseja skozi slovensko politiko od A do Ž
8
27.07.2020 23:59
Nihče ne ve, kje je center vesolja. V Sloveniji moderni center izginja in boste politično središče našli precej na levi, Levico ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Slovenija, dežela piromanskih gasilcev
17
26.07.2020 11:00
Situacija, v kakršni se nahaja Slovenija, je utrujajoč odraz patologije bolj ali manj učinkovitih piromanov v funkciji gasilcev. ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Kaj pričakovati od politika, ki ima v XXI. stoletju doma na zidu slabo naslikano jabolko? Vse najslabše.
5
25.07.2020 23:59
Obstaja neuravnovešen, skoraj patološki odnos med ideologijo in izmi . Ideologija je vedno koncept, ki se vsiljuje drugemu, je ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Bruseljski kompromis, višegrajski pretepači in obnova bolehne Evrope
16
21.07.2020 23:00
Denarja, ki si ga je Slovenija izposlovala na dolgotrajnih in napornih pogajajih v Bruslju, ni tako malo. Opozicija, ki je leta ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Na zdravje, striček Xi! Kitajski zmaj ni več papirnati tiger, ampak postaja vse bolj agresiven!
13
20.07.2020 23:10
O Kitajski je bilo zadnje mesece veliko slišati. Tudi portal+ je poročal o njenem močno vprašljivem ravnanju ob izbruhu ... Več.
Piše: Božo Cerar
Ali twitter koristi slovenski demokraciji ali ne? Odgovor verjetno poznamo vsi ...
14
19.07.2020 23:00
Januarja leta 1990 sem vodstvu Demosa ponujal idejo aktivnega državljanstva. Na nekem sestanku sem zbrane hotel prepričati, kako ... Več.
Piše: Miha Burger
Kulturniški fašizem
9
19.07.2020 11:00
Kulturniški fašizem je zadnje mesece in tedne v Sloveniji visoko dvignil svojo stoglavo glavo. Kulturniški fašizem vedno ... Več.
Piše: Denis Poniž
Umetnost je disciplina, ki nam omogoča razumeti preteklost, predvsem pa bodočnost
8
18.07.2020 22:36
Naj povem na kratko: to je komentar o dveh umetniških ambientih. Povod: stoletnica fašističnega požiga Narodnega doma v Trstu. ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Janez Janša, mnogo več spoštovanja bi ohranil, če bi doma ležal na kavču in proučeval strop
29
12.07.2020 10:32
Janez Janša nam obljublja, da bodo z izjemnimi kalibri velikih vodij profila Orban in Vučić naredili red. Janševa politika nas ... Več.
Piše: Simona Rebolj
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
I love Brda* ali kako se znebiti Janševe vlade
Angel Polajnko
Ogledov: 3.782
02/
Zlati časi Titovega socializma (1/3): Berlinski zid v naših glavah še ni povsem padel
Vili Kovačič
Ogledov: 1.929
03/
Zunanji minister Logar bo s podpisom skupne izjave z ameriškim kolegom Pompeom vladi nakopal nove težave
Igor Mekina
Ogledov: 1.902
04/
Esej o odtujenosti: Grehi očetov praviloma udarijo na dan v tretji generaciji
Boštjan M. Zupančič
Ogledov: 1.794
05/
Zakaj Slovenija ni Švedska? Nekaj primerjav v dobrem in slabem
Andrej Capobianco
Ogledov: 1.288
06/
Bitka za Severni tok, 2. del: Nevarne igrice v trikotniku ZDA - Evropska unija - Rusija
Božo Cerar
Ogledov: 1.447
07/
Intenzivno zavezniško bombardiranje Hitlerjeve vojaške industrije bi II. svetovno vojno lahko končalo že leta 1943
Shane Quinn
Ogledov: 1.529
08/
Patriarhalci, pojeb*** frustrirani državljani in beta fašistoidni politikanti
Simona Rebolj
Ogledov: 1.224
09/
Ameriške predsedniške volitve: Zaradi Covid-19 Trumpu ne kaže najbolje, vse ankete za zdaj dajejo prednost dementnemu Bidenu
Mitja Kotnik
Ogledov: 893
10/
Kolobocije z ratifikacijo sporazuma med Slovenijo in Unescom so trajale dolgih osem let
Tomaž Seljak
Ogledov: 905