Prvi mit: Nižja javna poraba in zajezitev rasti plač v javnem sektorju škodujeta gospodarski rasti. Teza, ki jo poslušamo nenehno, zlasti s strani tistih politikov, ekonomistov, strokovnjakov, ki prihajajo - iz javnega sektorja. Ko se znajdemo v krizi, je zajezitev javne porabe baje nevarna, ker bi nas to pahnilo še bolj v krizo. Ko za začne konjunktura, se sindikati javnega sektorja prvi javijo, da hočejo participirati pri učinkih gospodarske rasti. Seveda je to mit. Če bi šlo zgolj za vprašanje, ali zviševati javno porabo ali ne, potem bi zgornja teza držala. Toda v tem hipu gre za vprašanje delitve:100, 200 ali 300 milijonov za višjo javno porabo ali približno toliko za davčno razbremenitev plač. Ali bo k višji gospodarski rasti lahko s svojimi višjimi neto plačami prispevalo zgolj

(a) 160.000 javnih uslužbencev, kar zahtevajo sindikati javnega sektorja, ali denimo

(b) okoli pol milijona zaposlenih v gospodarstvu in javnem sektorju, kar bi prinesla uresničitev predloga davčne razbremenitve plač Gospodarske zbornice Slovenije in Zbornice davčnih svetovalcev Slovenije? Pravilen je odgovor b.

Ta mit je v službi parcialnega interesa sindikatov javnega sektorja na račun večine slovenskih davkoplačevalcev.

Drugi mit: Javnofinančna konsolidacija ni mogoča z zniževanjem davčnega bremena. Prav zaradi prvega mita, ki se ga kot pijanec plota drži tudi ministrstvo za finance, se res zdi, da javnofinančna konsolidacija ni mogoča z zniževanjem davčnega bremena. Ker da če znižamo davke, bo primanjkljaj višji. Seveda pa gre le za izgovor za prelivanje družbenega bogastva iz gospodarstva v javni sektor, kjer javni uslužbenci že itak beležijo kar za okoli 300 evrov višjo bruto plačo kot v gospodarstvu, letos pa naj bi se plače v javnem sektorju zvišale še za 3,5 do 4 odstotke (v zasebnem sektorju zgolj za dober poldrugi odstotek). Prelivanje prek davkov seveda. Mit služi opravičevanju nekorektne igre vladajočih, ki so javnim uslužbencem že na začetku pogajanj s sindikati obljubili vsaj delno ukinitev tako imenovanih varčevalnih ukrepov, ki to pravzaprav niso, saj je šlo zgolj za zajezitev porabe zaradi krize. Na drugi strani zaposlenim v gospodarstvu ponujajo z davčnim prestrukturiranjem le drobtinice, ki bi jih v celoti plačala - podjetja. Namesto uresničitve napovedi premieja Mira Cerarja, da bo letos vlada gospodarstvo razbremenila z davčno reformo, smo dobili na mizo davčni predlog, ki bi podjetja - obremenil! Logično, če sem malce ciničen. Malha je pač ena. Treba je najti nove prihodke, vnovič tudi za višje plače javnih uslužbencev.

Tretji mit: slovenske javne porabe ni moč znižati. V obdobju zadnjih osmih let (2014/2008) je slovenska javna poraba porasla za 5,6 odstotne točke, v EU-28 pol manj (2,6 odstotne točke). Po hitrosti povečanja javne porabe smo zasedli 8. mesto med 28. državami. Skoraj vsak dan smo priče novim aferam v javnem sektorju zaradi preplačil plač, dodatkov, visokih honorarjev, visokih plač, šlampaste izvedbe javnih naročil ... Kljub preplačilom plač Vlada Republike Slovenije ne kani spremeniti zakonodaje, ki omogoča vrnitev le preplačila pri plačah v zadnjih desetih mesecih, čeprav se preplačila posameznikom velikokrat izplačujejo dlje časa.

Ali naslednje: izpeljali smo funkcijsko analizo javne uprave, ki je odkrila goro anomalij, od neoptimalne organizacije enot državne uprave do birokratskega pisanja na tisoče poročil brez razloga. A po nekaj mesecih še vedno ni akcijskega načrta ukrepov. Ta mit je zgolj izgovor oblasti, da se izogne konfliktom s sindikati in da še naprej ohranja privilegije nekaterih ozkih interesnih skupin znotraj javnega sektorja.

Četrti mit: zmanjšanje javne porabe zmanjšuje kakovost javnih storitev. Na konferenci o modernizacije javne uprave oktobra lani je estonski predstavnik na vprašanje, kaj je bil glavni razlog, da jim je po letu 2008 v Estoniji uspelo tako uspešno posodobiti in informatizirati javno upravo, odgovoril zelo kratko: "Zmanjkalo nam je denarja."

Dokler ne bomo omejili javne porabe na vzdržni ravni, odpravili anomalije, se resno lotili nepotrebne birokracije, toliko časa ne bo bolj kakovostnih javnih storitev. Razen izjemoma. Estonski primer je dober zgled. Ko jim je zmanjkalo denarja, so bistveno izboljšali javne storitve. Nauk je preprost: metanje novega denarja na številnih področjih javnega sektorja pogosto poslabšuje kakovost javnih storitev. Za resne spremembe v smeri boljše kakovosti je treba javno porabo resno zajeziti. Mit o povezanosti kakovosti javnih storitev in višine financiranja drži. Vendar ne pomeni, da z več denarja povečujemo kakovost storitev, ampak zelo pogosto nasprotno. Plačamo pa ta mit vsi davkoplačevalci, tudi večina v javnem sektorju.

Peti mit: z davki nismo obremenjeni bolj kot povprečje v EU ali OECD. Slovenska javna poraba znaša polovico BDP-ja. Je kar 1,6 odstotne točke nad povprečjem v EU-28. Z drugimi besedami bi morala biti za 620 milijonov evrov nižja. Po višini javne porabe smo na 11. mestu med 28. državami. Za javno upravo namenjamo 7,5 % BDP-ja, kar pomeni 10. mesto. V EU-28 za to porabijo 6,7 % BDP.

Komu služi ta mit? Vladajočim, da lahko redistribuirajo družbeno dodano vrednost. V zadnjih dveh letih tako, da smetano od gospodarske rasti pobirajo tisti, ki niso najbolj zaslužni zanjo. Zaposlenim v gospodarstvu dajejo drobtinice, podjetja hočejo celo dodatno obremeniti.

Šesti mit: Slovenija s privatizacijo razprodaja svoje premoženje. Papagaji in vrabci skupaj nenehno čivkajo o tej neresnici ob vsaki privatizaciji državnega podjetja. Pa v resnici seveda ne gre za razprodajo, saj najbrž še nikdar postopki privatizacije niso bili tako transparentni in strokovni kot v zadnjih letih. Torej se cena kreira na trgu, to pa je edino merilo za oceno, ali se neko podjetja ali banka prodaja ali razprodaja, to je prodaja pod ceno. Seveda bi bilo nesmiselno privatizirati vse. A protagonisti gonje proti vsakršni privatizaciji javnosti gladko zamolčijo dvoje: da je Slovenija med članicami EU z največjim lastniškim deležem države v gospodarstvu in da je hkrati med državami z najmanj tujih investicij v zadnjih letih. Prav tako, da je upravljanje državnega premoženja v Sloveniji katastrofalno. Mit služi protagonistom ideologije, po kateri ne bi prav ničesar privatizirali ali bi celo še kaj nacionalizirali. Obenem pa tistim blizu oblasti, ki so že pred leti prišli do koristi zagovarjajoč in izvršujoč, ob podpori politične levice in politične desnice, politiko t.i. nacionalnega interesa, omogočajo vzdrževanje ekonomske in družbene moči.

Sedmi mit: Slovenija je zašla v krizo zaradi tajkunskih privatizacij. Res je, tajkunske privatizacije so dodatno poglobile krizo. Niso pa edini razlog zanjo. Daleč od tega. Najprej sploh o tem, kaj so tajkunske privatizacije. Na kratko bi jih lahko definirali kot primere privatizacije, ko so menedžerji s pomočjo državnih ustanov ali z njo povezanih ustanov, predvsem bank, odkupili podjetje: ali nepregledno in pod ceno ali tako, da so zaradi finančne vzdržnosti zato podjetje spravili v stečaj ali hude finančne težave ali celo vse to skupaj. Takšna dejanja so moralno hudo sporna in zato jih je treba preganjati in preprečevati.

Vendar pa so tajkunske privatizacije le pika na i, ki je poglobila krizo. Za tako hudo krizo, ki smo jo doživeli v Sloveniji, je cel kup drugih razlogov: posledice svetovne krize, preveč tvegano zadolževanje številnih drugih podjetij, slabo upravljanje državnih bank in podjetij, blokada reform s strani sindikatov, povečevanje javnega sektorja tudi v času krize, prepozna sanacija bank in reševanje slabih terjatev, vključno z razlastitvijo slabih lastnikov prek insolvenčnih postopkov ... Bančna luknja, ki vključuje slabe terjatve kot posledico svetovne gospodarske krize, tajkunskih kreditov in drugih slabih terjatev, je vredna kakih sedem do osem milijard evrov. Od leta 2007 pa smo se dodatno zadolžili za več kot 22 milijard evrov!

Mit služi odvračanju pozornosti javnosti od škodljivih potez in škodljivega zavlačevanja oblasti do druge polovice leta 2013. Obenem služi populističnemu stigmatiziranju celotnega gospodarstva, kar je izrazito nekorektno.

Osmi mit: slovenska podjetja so slabo vodena, slovenski menedžerji so slabi. Ta stigmatizacija in posledična percepcija javnosti je zlasti posledica stigmatizacije gospodarstva s strani nekaterih političnih in sindikalnih interesnih skupin. Seveda ne vseh, res pa najbolj glasnih, populističnih. Največja žrtev tajkunskih privatizacij je današnje gospodarstvo, ker je prav zaradi tajkunov neupravičeno stigmatizirano. Z njimi tudi menedžerji, ki jih vsaka normalna civilizirana družba ceni kot vodje podjetij, gospodarstva, na katerih sloni eksistenca nacije.

Menedžerji in zaposleni v gospodarstvu so od leta 2009 povečali izvoz kar za 50 odstotkov. Zaposleni v gospodarstvu in menedžerji so najbolj zaslužni za izhod iz krize. Z bistveno manjšimi resursi so na krutem globalnem trgu naredili bistveno več. Pri tem pa se podjetja tudi hitro razdolžujejo. Gospodarske organizacije pa sodelujemo pri zakonodajnih rešitvah za pregon veriženja podjetij, učinkovitejše insolvenčne postopke, sokreiramo kodekse za boljše korporativno upravljanje ... V pomembnem delu gospodarstva se je stanovska katarza že zgodila.

Mit o slabo vodenih podjetjih in slabih menedžerjih v Sloveniji služi populistom, ki ideološko stigmatizirajo gospodarstvo kot "kapital" ali pa izkoriščajo ta mit za krepitev lažne solidarnosti, na primer pri nasprotovanju razvojni kapici. V teh krogih se katarza še vedno ni zgodila.

Deveti mit: slovenska politika nikoli ne bi dopustila bogataške kapice. Mislim seveda na razvojno kapico. Pri tem ti politiki seveda ne povedo, da v Sloveniji pravo bogataško kapico že imamo. Bogat je namreč najprej tisti, ki ima veliko premoženja. Ne pa nujno tisti, ki ima nadpovprečno plačo. Mlad inženir, ki je v nekem podjetju ključen za razvoj novih izdelkov, ni bogat, četudi ima 2.500 evrov neto plače, če ima hkrati mlado družino, tri otroke in nima še nobene nepremičnine v lasti. Ali pa odplačuje drago posojilo za njen nakup. Ta mlad inženir nima razvojne kapice, da bi imel lahko višjo plačo, kot jo imajo njegovi kolegi v 19 drugih članicah EU. Kjer imajo razvojno kapico.

Ima pa jo v Sloveniji sin bogataša, ki je podedoval posestva, dve hiši in tri stanovanja, sam pa morda niti noče v službo, ker je podedoval tudi precej denarja. Ima jo, ker so dajatve na naše nepremičnine izjemno nizke v primerjavi z drugimi članicami EU. Seveda gre za metaforično kapico. Dejstvo pa je, da bogati v Sloveniji plačujejo nizke dajatve na svoje premoženje, tisti že z malo višjo plačo od povprečne pa bistveno višje dajatve na plače kot v drugih članicah EU.

Mit služi politični demagogiji in je tudi v nasprotju s temeljno idejo socialne pravičnosti, da naj bogati solidarno prispevajo več za družbo, tiste, ki z delom že prispevajo veliko, pa naj se pošteno nagradi.

Deseti mit: slovenska politika ravna solidarno, ko gre za socialno šibke. Ne drži. Lani je bila dvignjena minimalna plača za tiste, ki so upravičeni do dodatkov. Približno pol jo je upravičencem takoj pobrala država. Z davki. Zdaj ima vlada na mizi predlog Gospodarske zbornice in Zbornice davčnih svetovalcev Slovenije, po katerem bi s kombinacijo ukrepov za resno davčno reformo dvignili tudi neto najnižje plače vsem, ki jih prejemajo. Obenem bi morali dvigniti dajatve na premoženje in znižati javno porabo za borih 0,6 odstotka vrednosti vseh slovenskih javnih financ.

Vlada tega predloga niti ne omenja, kaj šele, da bi ga resno obravnavala. Tudi sindikatov ni kaj dosti slišati. Pa bi lahko našli kompromis: dohodninsko reformo, vsaj delno razvojno kapico, višje najnižje plače in zajezitev rasti javne porabe. Če bi le res bila politična in sindikalna volja. Samo to lahko prinese več služb v gospodarstvu. To pa je edino jamstvo tudi za višje pokojnine, več denarja za izobraževanje, zdravstvo in druge javne storitve. Brez več zaposlenih bomo še naprej v začaranem krogu. Zdaj jih je le 1,37 na enega upokojenca. Samo na Hrvaškem je to razmerje znotraj EU slabše.

Goran Novković je izvršni direktor GZS.