To ni komentar o filmski pripovedi, še manj o filmskih premierah, ki nam svetijo te dni na ekranih, še najmanj pa je to komentar o filmski umetnosti. Predvsem zaradi dejstva, ker "umetnine film" še ni na svetu. Seveda obstaja tehnologija pripovedovanja in teatralizacija filmske kinetike, koo igralci pred kamero odigrajo gledališko mimetiko, gledalci pa postanejo biopristani za filmsko pripoved. Seveda bo "umetnina film" kmalu zgrajena. Najkasneje čez petsto let. To nas je naučila renesansa.

To je komentar o smislu filmskega jezika, ki obsesivno išče razloge svojega nastanka. Tako kot je bilo gledališče na začetku ustvarjeno za potrebe religioznega obredja, za potrebe manifestacije mitskih oseb, ki nastopajo na Panteonu bogov in polbogov. Tako je nastala "teo-novela", kdo je komu kaj in kakšne so zamere, da o ljubeznih ne govorimo. Prve gledališke scenografije so postale hrami religij, ki jih danes gledamo v stvarnosti kot turistične arhitekture.

Tako tudi film s fantastičnim ritmom išče lastno kanonizacijo, da bi proizvedel "veliko umetnino", ne pa veliko religiozno iluzijo gledališča. Vse to traja že od leta 1895, ko bo umetniška zvrst opera ravnokar v Milanu izdihnila skupaj z Verdijem, ko bo Alfred Yarry napisal Kralja Ubuja in ko bosta brata Lumier posnela v Lyonu šestinštiridesetsekundni film o tem, kako proletarci zapuščajo tovarniški prag.

Film hoče odkodirati smisel svojega lastnega jezika, da bi svoj odgovorposadil v sredico svoje občutljivosti. Samo zato, da bi nam zasvetil z vso umetniško telesnostjo v naših telesih. V umetnosti. V umetnini pa bi videli več, kot je je izza nje same! Največji dosežek vsake umetniške zvrsti je v natančno premišljenem konfliktu, v napetosti drame, v iskanju izraza dramatičnosti tako na odru kot na sliki ali v digitalni obliki. V napetosti vseh oblik, ko spregovori resnica z vso avtentičnostjo svojega izraza. Resnica lastnega jezika osmisli umetniško zvrst. "Umetnina film" do današnjega dne še ni posneta, ker ni nikoli, ampak čisto nikoli aktivirala avtentične mitske strukture, ki je vredna hierarhije duha lastne zvrsti.

Ne, "umetnine film" na svetu še ni!

Ta brutalen, neusmiljen stavek, ki sem ga zavestno, a zelo težko zapisal v današnji komentar samo zato, da bi razmejil avtomatizem filmske industrije od umetniške samoreflektiranosti filma. Kategorična izjava "Umetnine film na svetu še ni" izgublja svojo verodostojnost predvsem zaradi tega, ker imamo že vsi vgrajen filmski čustveni spomin iz množice filmskih pripovedi, ki smo jih gledali v vseh desetletjih naših življenj. Že zaradi čustvenega spomina filma se aktivira pri ponovnem gledanju postopek umetiške funkcije ponavljanja.

V moj spomin je vgrajen avantgardni film. Svete knjige (Biblija, Koran, Vede) imajo omejeno število pripovedi. Hollywood ima nešteto zgodb. Ravno ta neomejenost pripovedi nam določa kolektivno dinamiko. Že zaradi tega bi lahko bil film umetnost. Toda premalo, premalo, predvsem zaradi tega, ker ne vemo, zakaj smo živi in zakaj nas priroda tako neusmiljeno pobija!

S čem določa produkcija proizvodnjo filmskih izdelkov? S svojo manipulativno bedo ne počne nič drugega, kot da jo veseli kapitalska desetina, ki jo bo dobila od kinematografa. Umetnost je človekovo delovanje izza dobrega in zla. Film pa nenehoma in največkrat vzpostavlja primitivno strukturo, kdo zastopa dobro in kdo zastopa zlo. Veličasten kino z naslovom "F for Fake" Orsona Wellsa je bil njegov poslednji fimski izraz, ki nas je uvedel v mejno območje filmske umetnosti z varljivo bravuro vstopa v svet laži in ponarajevalcev vseh vrst. Tisto, kar se zdi na prvi pogled neresnično, se izkaže kot resnica, tisto pa, kar je zlagano, deluje prepričljivo in resnično.

Najbolj dramatična v umetnini je mediacija resnice. Resnica zažari v nevidnem. Resnica zareže v območje umetniškega procesa, medtem ko resničnost deluje v pripovedni strukturi neprepričljivo, neresnično, umetelno, pretirano, filmsko. Film je največkrat industrija podobarstva, film je vedno samo navidezna stvarnost. Zmaga realizma. Zmaga oponašanja.

Med stvarnostjo in podobo je ogromen prostor za prevarante različnih formatov. Orson Wells svoje poslednje filmske misli posveti temeljnem odnosu igranega filma do filma dokumentov in filma lažnih dokumentov. Podobno so v filmu režiserja Alekseja Fedorčenka iluzije nameščene v idološke konstrukcije, v formate filmskih novic, v filmske dokumente časa. Te nas zapeljejo v pripoved o pilotu, kozmonavtu Ivanu Sergejeviču Harlamovu, človeku, ki je bil "Prvi na Luni" (First on the Moon). Namreč Ivan Sergejevič Harlamov je bil že leta 1938 poslan na najbolj tajno misijo v zgodovini človeštva. V arhivih moskovske federalne službe varnosti (FSB) lahko danes najdemo dokaze, da je bil kozmonavt Ivan Sergejevič Harlamov prvi človek, ki je bil poslan v vesolje in istočasno prvi človek, ki je stopil na Luno. Tako to nista bila ne kozmonavt Jurij Gagarin, ne astronavt Neil Armstrong.

Za današnji komentar je najpomembnejša izjava nadzornika filmskega arhiva FSB: Vse, kar je bilo, je posneto! Tisto, kar je posneto, pa pomeni, da je bilo. Tako imamo še danes ohranjene verodostojne podatke o kozmonavtu Ivanu Sergejeviču Harlamovu pred famoznim poletom. Ohranjeni so filmski dokumenti še iz časa, ko je bil leta 1930 poslan v južni Turkmenistan na posebno vojaško nalogo. Kje in kdaj se je Ivan Sergejevič Harlamov v resnici rodil, je zgodovinopisju neznano. Iz njegovega otroštva je ohranjena samo ena fotografija.

Arhiv FSB hrani cel niz filmskih dokumentov NKVD o Ivanu Sergejeviču Harlamovu. Ogromno materialov je bilo posnetih s posebno kamero za tajno snemanje SK-29. Harlamov je bil visoko nadzorovana oseba. Tajna snemanja pa so bila v ZSSR namenjena predvsem za kompromitacijo nadziranih oseb, če je to bilo potrebno. Osrednjo podatkovno bazo o biografiji Harlamova zvemo od Hanifa Ivanoviča Fatahova, ki je bil leta 1935 tudi vpoklican v specialno vojaško enoto: Vsi smo bili tam, vojaki, komunisti, odlični športniki, izbrani smo bili s strogimi selekcijskimi merili. Med nami je bila v selekciji tudi ženska, študentka Moskovske strojne fakultete, Nadežda Andrejevna Svetlaja, ki je bila že tri leta zapored najboljša maratonka Sovjetske zveze. Tudi njeno filmsko dokumentacijo si lahko ogledamo v arhivu NKVD pod naslovom "Nade sovjetskega športa".

Filmano selekcijo so kasneje podtaknili javnosti v filmski zvrsti "Kinonovice". Filmski žurnal je bil posvečen vojakom črnomorske flote, katere so vrteli v kinomatografih širom ZSSR. Po pričevanju Fatahova je bil v selekciji tudi pritlikavec. Vsem športnikom v selekciji se je to zdelo zelo nenavadno. Med relativno veliko skupino elitnih vojakov sta bila torej tako ženska in pritlikavec. Izkazalo se je, da so izbirali prvega človeka, ki naj bi poletel v vesolje. Še bolj natančno, izbirali so prvega človeka, ki naj bi pristal na površini Lune. To se je šest let kasneje, leta 1938, tudi resnično zgodilo. Bodočega kozmonavta Harlamova je na selekciji izbral konstruktor raket Fjodor Fjodorovič Soprun, edini v komisiji, ki je poznal resnično naravo selekcije. Soprunova biografija je bila impresivna. Njegove načrte so v Kremlju prvič videli leta 1928, čez pet let pa je na projektu delalo že čez pol miljona ljudi.

Kozmonavt Ivan Sergejevič Harlamov je po povratku na Zemljo pristal nepredvideno v Čilu. Kar je tudi odlično dokumentirano v tedanjih medijih Santiaga kot nenavaden in nenaraven dogodek. Vse to in še več vidimo v filmu "Prvi na Luni". Film je bil dokončan leta 2005 in je bil pred svetovno javnostjo prvič predvajan na Beneškem filmskem festivalu.

Vse je možno, a nič ni naključno. "F for fake"!