Odločitev predsednika Državnega zbora, da ne določi roka za zbiranje podpisov pod zahtevami sindikata delavcev migrantov za referendum(e), je osrednja in najpomembnejša novica tega tedna. O tem, če je Brglezova odločitev sploh zakonita, imajo naši pravniki nasprotujoče si poglede. Toda praktično v vseh mnenjih gravitirajo k temu, da bo moralo o tem spet odločati ustavno sodišče. Slednje postaja nekakšen rezervni zakonodajalec, saj odloča in rešuje zaplete, ki jih je povzročil parlament kot zakonodajna veja oblasti.

Komu sploh koristijo takšne situacije, ko imamo popolno zmedo glede državljanskih pravic pri soodločanju o skupnostnih problemih? Predsedniku Državnega zbora Milanu Brglezu? Sindikatu delavcev migrantov, ki je vse skupaj sprožil? Državljanom Slovenije, ki s tem nimamo nič? Ali pa morda pravniški eliti? Na koncu dneva se namreč soočimo s temeljnim vprašanjem, povezanim z neposredno demokracijo in pravicami državljanov do soodločanja. Naša ustava in zakoni to izrecno predvidevajo in ne poznajo razlik med nosilci tovrstnih pobud. Pred zakonom smo vsi enaki. Tudi delavci migranti, ki po Brglezovi oceni "zlorabljajo" ustavne in zakonske pravice glede referendumske pobude.

"Če država državljanskih pravic ne jemlje resno, tudi prava ne more jemati resno. Državljanske pravice so nedotakljiva načela, so za zakonodajalca, upravnega funkcionarja (izvršna oblast) in sodnika nad cilji državnih koristi. Pravice in načela morajo biti najprej moralna in šele nato pravna – odkrije jih le pošten, zdrav razum."

(Ronald Dworkin, ameriški pravni filozof in profesor prava)

V Sloveniji so državljanske pravice sicer lepo zapisane v 3., 34. pa v 39. in 44. členu Ustave. A manjka jim operacionalizacija, izvedbene oblike, vzpodbude... Ena od izvedbenih oblik uveljavljanja državljanskih pravic je lahko aktivna udeležba v določeni obliki institucionalizirane javne tribune, ki jo postavi denimo ministrstvo za javno upravo. Imamo določen predlog rešitve akutnega problema, v konkretnem primeru gre za zahtevo sindikata delavcev migrantov, in povabimo državljane k opredelitvi ZA ali PROTI, s čemer je narejen korak k pametnejši, pravičnejši rešitvi problema! To je lahko večja zaveza k odločitvi v smeri predlagane rešitve problema, za katero se je "dovolj velika količina ljudi" opredelila z glasom ZA (ali NE).

In kaj je "dovolj velika količina ljudi"? Tu se ne smemo ujeti v tako imenovani referendumski sindrom, ko oblastniki "uspešno" dokazujejo, kako je referendum neprimeren za reševanje konkretnih problemov (tipičen primer je bilo nedeljsko delo trgovin), hkrati pa dokazujejo, da je upoštevanje ljudskega glasu pri reševanju lokalnih problemov že formalno nemogoče, ker je glede na predpise možen samo splošni državni referendum. Istočasno nas zdrava pamet jasno napotuje, da se moramo držati misli Thomasa Jeffersona, ki pravi, da ne moreš klicati odgovornih na odgovor za manj pomembne zadeve, in dodaja, da če se tega ne držite, potem je vaša stvar obsojena na neuspeh!

Zato je odgovor na vprašanje, kaj je "dovolj velika količina ljudi", jasno zapisan v omenjeni uvodni misli Ronalda Dworkina, ki je v svojih delih v središče moralnega sistema postavljal človekovo dostojanstvo: "Odkrije ga le pošten, zdrav razum". Omenjena oziroma predlagana institucionalizirana javna tribuna je lahko v pomoč odkrivanju takšnega poštenega, zdravega razuma. A pot je dolga, kajti tudi filozof Karl Popper pravi: "Dokazovati in argumentirati je potrebno počasi, vztrajno, z jasnimi in racionalnimi argumenti, večkrat, čim več ljudi, čim več argumentov... in potem se stvar spremeni na bolje."

Zveni komplicirano? Komu se pa ljubi ukvarjati s tem? Naši pravniški eliti? Kaj pa če kakšen voditelj institucije, recimo minister za javno upravo Boris Koprivnikar, le naredi izjemo in odgovori, ali pa se celo zaveže, da bo upošteval predlagano rešitev problema, za katero se je "dovolj velika količina ljudi" na institucionalizirani javni tribuni opredelila z glasom ZA. In tudi tebe, ki si si vzel pet minut časa za udeležbo na takšni javni tribuni, obide tisti poseben občutek, da si naredil nekaj za skupnost? Ne da bi taisti skupnosti naredil tisti trapasti strošek, kolikor stane izvedba splošnega referenduma, kot je razumeti kontroverzno odločitev predsednika Državnega zbora.

Uredništvo Portala PLUS bo veselo odziva ministra za javno upravo na našo pobudo za institucionalizirano javno tribuno. Njegov odgovor bomo seveda z veseljem objavili.