Tudi zato, ker je bil leta 1987 predsednik ustavne komisije Društva slovenskih pisateljev in leta 1989 med ustanovitelji možganskega trusta Demosa, Slovenske demokratične zveze, lahko Toneta Peršaka uvrstimo med prvoborce slovenske pomladi. Ni edini med njimi, ki je kmalu postal politični luzer. Po skoraj 30 letih se zadržani Tone Peršak, ki je skrajen le v pragmatizmu, kot kandidat za ministra za kulturo morda vrača v središče oblasti. Tam je pred četrt stoletja namreč že bil: aprila leta 1990 je bil izvoljen za poslanca SDZ in je postal podpredsednik najprestižnejšega, družbenopolitičnega zbora v takratni tridomni skupščini, ki je tlakovala pot v slovensko osamosvojitev. Le dve leti pozneje je bil samo še eden od treh poslancev majhne opozicijske stranke, Demokratske stranke Slovenije.

Pred tem, oktobra 1991, sta namreč zaradi razkola v SDZ nastali dve stranki, Narodni demokrati Rajka Pirnata in Demokrati Igorja Bavčarja. Na volitvah leta 1992 so Narodni demokrati ostali pred vrati parlamenta, Bavčarjeva Demokratska stranka pa je prejela pet odstotkov glasov in Peršak je postal poslanec skupaj z Bavčarjem, Igorjem Omerzo, Francetom Bučarjem in Danico Simšič.

Po še enem razkolu leta 1994 je od nekdanjega možganskega trusta Demosa ostalo bore malo. Bavčar in Omerza sta z delom stranke prebegnila k Janezu Drnovšku, ki je postal predsednik Liberalne demokracije Slovenije, v katero so se Demokrati združili z liberalnimi demokrati, zelenimi in socialisti. Peršak je postal predsednik nove Demokratske stranke Slovenije – Demokrati Slovenije (DS), ki je leta 1996 na volitvah z manj kot tremi odstotki podpore pogorela.

Celjenje ran na lokalni ravni

Politični luzer na nacionalni - kot predsednik DS je odstopil leta 1999 - , je gospod Peršak našel nove izzive na lokalni ravni. Leta 1998 je bil izvoljen za župana Trzina in uspel zadržati stolček še na treh prihodnjih volitvah. Čeprav je izgubil vpliv v državni politiki, pa je v njej vendarle ostal na drugačen način. Bil je državni svetnik, ves čas pa je akter v kulturni javnosti. Bil je predsednik Društva slovenskih pisateljev, vodil je tudi Slovenski center PEN.

Ko je bil leta 2013 njegov podpredsednik, je odmevala izključitev Janeza Janše iz tega mednarodnega združenja književnikov in publicistov. Peršak je takrat argumentiral, da ne gre za politično odločitev, ampak so Janšo izključili zaradi stališč do izbrisanih, svobode medijev, svobode izražanja in stališč do protestnikov na takratnih vstajah.

Le zakaj ni zapustil Julijane?

Lahko se zgodi, da bo Peršak znova politični luzer, čeprav bi se temu lahko izognil. Razmišljal je namreč o odhodu s položaja državnega sekretarja na ministrstvu za kulturo pod zdaj že nekdanjo ministrico Julijano Bizjak Mlakar. Ostal je na položaju, s katerega ga predsednik DeSUS Karl Erjavec predlaga za ministra.

Še več, nekdanji Demosovec je moral zaradi ministrske ambicije postati član stranke upokojencev. Zabavna podrobnost je, da se je včlanil šele pred nekaj dnevi, na nekdanji dan Osvobodilne fronte, 27. aprila, na kar ga je v izjavi za javnost spomnil Erjavec.

Pragmatik Peršak je seveda povedal, da mu je bila vedno blizu sredina oziroma leva sredina in da zato s programom stranke DeSUS nima težav. Ker si bo predsednik vlade Miro Cerar vzel nekaj dni za premislek o kandidatu za ministra, se lahko zgodi, da bo Peršak vendarle ostal brez ministrskega fotelja.

Kot bi se lahko pošalil Karl Erjavec, vsi bodo na koncu pristali v DeSUS. Tako ali drugače.