Ivana Cankar je tisti lik, o katerem si vsak gimnazijec domišlja, da o njem ve skoraj vse. Naš izobraževalni sistem namreč že približno sedemdeset let vestno skrbi, da nas pripelje v intimni konflikt s tem odličnim analitikom slovenskega naroda in poznavalcem njegove kolektivne psihologije. To grobo posiljevanje z avtorjem, ki je bistveno prezahteven za mladoletnike, se prične že v osnovni šoli in se potem nadaljuje v srednji. Za šolski kurikulum je Cankar nekaj podobno svetega, kot je Biblija za Vatikan. Obsedenost šolske in kulturne politike - nenazadnje pa tudi nas samih - s Cankarjem je včasih dejansko nerazumna. Obravnavamo ga kot nepopolnega svetnika, mučenika in napol tragičnega umetnika, obenem pa nas frustrirajo njegova zagrenjenost, domnevna šibkost in alkoholizem. Nanj gledamo kot na nesrečnega literata, ki je trpel zaradi občutka krivde svoje dominantne matere, revščine in uboštva kot tudi zaradi odtujenosti in osamljenosti, ki sta ga pestila med bivanjem in študijem na Dunaju.

Toda ob vseh teh klišejskih, že skorajda ponarodelih predstavah obstaja tudi tisti drugi, odločnejši, energični in pogumni Cankar, o katerem otroci v šolah redko kaj slišijo.

Tisti drugi Cankar...

... je navduševal množice kot politični govornik in ljudski tribun. Sprva je bil zaprisežen nasprotnik stare monarhije, a je čez nekaj let, ko je rajnko habsburško monarhijo pokopal poraz v svetovni vojni, sprevidel pasti nove južnoslovanske tvorbe in postajal vedno glasnejši kritik ilirizma, tj. ideje o nenaravnem združevanju Slovencev s Hrvati in Srbi. Že v svojem znamenitem govoru Slovenci in Jugoslovani je to odločno povedal:

"Po krvi smo si bratje, po jeziku vsaj bratranci - po kulturi (...) pa smo si med seboj veliko bolj tuji, nego je tuj naš gorenjski kmet tirolskemu, ali pa goriški viničar furlanskemu."

Čez pet let, na konvenciji njegove projugoslovanske Socialdemokratske stranke je izrekel tudi nekaj stavkov, ki jih je povojna cenzura prikrivala:

"Naši od omedlevice navdušeni Ilirci pa niso pozabili samo na slovensko kulturo (slovenskega jezika itak nikoli niso znali), ne samo na Trubarja, Prešerna in Levstika, temveč pozabili so navsezadnje kar sami nase, na svoje ime in na svojo domovino. Pravega Ilirca je sram, da stanuje v Ljubljani, ne pa v Šabcu ali vsaj v Varaždinu ... Ljudje so zdaj med nami - saj jih lahko vsaki dan slišite - ki bi nas najrajši prodali - kaj prodali - kar dali vbogajme."

Temu je sledil stavek, ki ni bil nedolžen:

"Imenuj se dandanes v Ljubljani Slovenca, pa boš tepen, ne od nemških, temveč od ilirskih šovinistov... Najbolj gnusni, res gnusni pa se mi zde tisti ljudje, ki čisto brez vzroka in brez povoda spravljajo v zvezo s političnim jugoslovanskim vprašanjem še slovenski jezik. Kar ponujajo ga, kar mečejo ga čez mejo, še ne vprašajo, kdo bi več zanj dal. Jaz še nisem videl Hrvata, ki bi prišel ponujat k nam svojo hrvaščino. Pri nas pa je drugače! Tako smo siti svoje kulture, da nam je že odveč in bi jo najrajši kar vrgli čez plot."

Politični atentat?

Zaradi teh besed, pravijo alternativni preučevalci Cankarja, ki jih uradna literarna zgodovina prezira, češ da razširjajo nepreverjene govorice, je slavni književnik nosil zelo hude, celo usodne posledice. Izrekel jih je, ko je bila Slovenija dejansko že del SHS, nad katero Cankar ni bil preveč navdušen. Svoje nestrinjanje z novimi političnimi povezavami je zelo glasno izražal, češ da bo imelo za Slovence katastrofalne posledice. Prav o tem naj bi konec oktobra 1918 govoril na posvetu socialdemokratske stranke. Imel je ognjevit govor, po katerem je zapustil dvorano in odšel na sveži zrak pokaditi cigareto. Po nikoli raziskanih ali dokazanih namigih naj bi ga v veži na Kongresnem trgu številka 6 nekdo s kovinskim predmetom večkrat silovito udaril po glavi in potem porinil po stopnišču.

Nezavestnega so ga našli na stopnicah in kljub indicem, da je šlo za napad - v današnjem jeziku bi temu dejali poskus atentata -, oblast nikoli ni uvedla nobene preiskave. Ivan Cankar je uradno umrl zaradi posledic podhladitve in poškodb, ki naj bi jih dobil zaradi padca na stopnicah svoje hiše. Bil je pijan in se je "zvrnil po štengah", so vedno govorili ljubljanski opravljivci. V vseh knjigah in učbenikih piše podobno, a za odtenek bolj spodobno: proti koncu oktobra je padel po stopnicah in se hudo poškodoval. Umrl je 11. decembra 1918 v Cukrarni.

Najbrž nikoli ne bomo izvedeli, kaj se je v resnici zgodilo "konec oktobra"; ali je véliki literat umrl zaradi alkohola, ki ga je spodnesel na stopnicah, ali pa so ga res brutalno pretepli politični nasprotniki, fanatični srbofili. Morda bo stota obletnica smrti čez dve leti in pol dovolj tehten razlog za verodostojno raziskavo skrivnostnega padca po stopnicah, s čemer bi se lahko izognili razlagam in teorijam, ki spominjajo na literaturo Dana Browna.

Ivan Cankar in kapitalizem na Betajnovi

V času, ki ga živimo, cankarjanski duh nikakor ni mrtev. Kriza kapitalizma, nad katerim smo Slovenci podobno razočarani kot Cankarjevi sodobniki pred dobrim stoletjem, nas sili k novemu samoizpraševanju, predvsem pa razmisleku o lastnem družbenem angažmaju. Nasilje, ki zaznamuje Kralja na Betajnovi, je posledica obubožanega in v usodo sprijaznjenega slovenskega življa. Prizadevanja za pravičnejšo družbo se razblinijo, dejanja osrednjega junaka ostajajo obsojena na neuspeh; cankarjanski junak je v boju zoper tajkuna svojega časa poražen. Zmaga brutalni kapitalizem, zgrajen na kraji, prevari, nasilju in celo umoru.

A če se je Cankar kot literat predajal malodušju in je v spopadu med upornikom z razlogom ter kapitalistom umazanega porekla tehtnico zmage nagnil k slednjemu, je kot javna osebnost in politik vseeno deloval bolj optimistično, včasih celo vzneseno. Očiščenje in pomlajenje, enega najbolj ognjevitih in navdušujočih govorov, ki ga je imel v Delavskem domu v Trstu pol leta pred svojo tragično smrtjo, v tem kontekstu še posebej izstopa, kajti o Slovencih je spregovoril drugače, z nekim novim, suverenim tonom:

"Ker narod potrebuje v teh težkih časih vse svoje sile, kliče vse in vsakogar! Če kdaj, v teh časih je potreba, da si zvesto pogledamo iz obraza v obraz, da si sežemo v roke, se strnemo v eno vrsto. Strahopetec je, kdor zdaj trepeče, da bi se mu ob takem zbližanju morda ne odkrhnila ta ali ona mrvica njegovih strankarskih načel in njegovega svetovnega naziranja. Prijatelji, zdaj gre za življenje in smrt! Jaz upam v življenje! In takrat, kadar si uresničimo to pravo življenje, takrat si bomo zopet pogledali v oči in se povprašamo: 'Kdo si? Kako misliš ti? Ali si mi brat ali nebrat? (...)

Nikdar se še ni naš slovenski narod tako visoko, tako sijajno razmahnil, kakor v teh zadnjih dveh letih vojne. Dokazal je vsemu svetu, da je zrel za svobodo, zrel za lasten svoj dom. Priznam odkrito, da sem v prvih mesecih vojne trepetal za ta narod, ki ga ljubim, kolikor človek ljubiti more. Rekel sem si v plahem srcu: 'Ta peščica dobrih ljudi ob Adriji bo v svetovnem metežu izginila, bo poteptana, truplo njeno bo vrženo v morje!' - Ni me sram tiste plahosti; saj vem, da jih je bilo mnogo, ki so mislili kakor jaz. Kmalu že pa sem videl znamenja, videl jih v svojo srčno radost in obenem v svojo sramoto, da tega naroda, ki ga ljubim - nisem poznal. Ne poznal odporne moči njegove, ne politične zrelosti njegove, ne njegove samozavesti. Tako so nas tujci in potujčenci delali majhne in slabe, da smo nazadnje že sami verovali v to svojo neznatnost in nemoč! Izkazalo pa se je, da nas ta silni vihar ni potisnil k tlom, temveč, da nam je opral duše in srca, nas pomladil, nas dvignil kvišku!"

Sistem potrebuje tudi tistega drugega Cankarja

V Trstu je govoril tisti drugi, odločni in retorično sijajni Cankar, pred katerim je dvorana zazibala v transu in so ljudje vstajali ob aplavzih. Tega, politično aktivnega literata, ki je stopil iz svojih knjig, v katerih zmagujejo negativci in amoralneži, slovenska zgodovina 20. stoletja vedno skrbno zamolči. Kajti to ni šibki in rahitični možiček z brki, temveč odločen mož, ponosen Slovenec in predvsem potencialni voditelj naroda, tako dolgo potapljajočega se v svojem močvirju usmrajene nemorale. To je govornik stalno poniževanega in teptanega ljudstva, ki je samo sebe kastriralo. To je mislec prihajajočega časa, v katerem se bo, kot je dejal 20. aprila 1918 v Trstu, naš narod iz hlapčevstva, sramote in bede vzdignil v "novo, svetlo življenje, očiščen in pomlajen".

Če je to tisti drugi del naše nikoli dokončane osvoboditve, potem začnimo na Cankarja gledati kot na edinega pravega revolucionarja 20. stoletja, ki je pod nekimi stopnicami mnogo prezgodaj in predvsem zelo tragično končal svoje nikoli do konca pojasnjeno poslanstvo. Ob 140-letnici njegovega rojstva bi bil že skrajni čas za to...

DEJAN STEINBUCH