V Sloveniji je vsako leto več kot 2.000 ločitev. Letni strošek za odvetnika v ločitvenih pravdah je okoli 10.000 evrov na posameznega zakonca. Vsako leto si odvetniki tako lahko razdelijo okoli 40 milijonov evrov vredno denarno pogačo. V 80 odstotkih so otroci dodeljeni materam.
Bolj kot so sodbe v ločitvenih pravdah neuravnotežene, posledično dolgotrajnejše, večja je verjetnost, da se denarni transferji ponavljajo. V mnogih primerih otroci med ločitvenimi pravdanji dočakajo polnoletnost. In če zanemarimo nezanemarljivo, da je vsak dan brez ustreznega stika otroka s staršem nenadomestljiv, so take sodbe jalove. Otrok, ki so žrtve skorumpirane sodno socialne prakse, je v Sloveniji približno 1.500 na leto! Otroke je zelo enostavno legalno ugrabiti staršu, praviloma očetu. Dovolj je lažna ovadba zaradi domnevnega nasilništva, še raje pedofilije. Scenarij je enostaven: oče na primer tušira svojega otroka, med tem se ga seveda mora dotikati po vseh delih telesa. Od tu pa do izjave otroka, da ga je oče otipaval, je potrebno le za prgišče materine manipulacije. Celo nekateri odvetniki v Sloveniji trdijo, da so tovrstne ovadbe lažne v preko 95 odstotkih!
Na tem mestu se lahko vprašamo: kako odvetniki to vedo? V zgodbah očetov, včlanjenih v Društvo za Otroke, Očetovstvo in Resnico (Door) tako najdemo za celo knjigo sodb, ki nakazujejo da so napačne. Recimo zgodba očeta, ki je bil obsojen pedofilije, a se je po trinajstih letih k njemu ob polnoletnosti vrnila živeti hči, ki so si jo med tem podajali mati, stari starši, rejniki... Ali bi se hči vrnila k očetu, če bi jo ta v otroštvu spolno zlorabljal? Ali pa sodba, ki očetu dodeli enega otroka v varstvo, do drugega pa ima oče prepoved stikov zaradi domnevnega spolnega nadlegovanja. Ali pa zgodba očeta, ki svojih otrok ni videl že šest let, ker je hči želel peljati k zobozdravniku ... ali pa ... da, za celo knjigo jih je.
Ločitve so dobičkonosen posel
V ločitvenih sodnih postopkih si starši (sodišča) praviloma pomagajo z izvedeniškimi mnenji. Strošek njegove izdelave je približno 1.500 evrov. Najprej ga zahteva en starš, pa drugi seveda z njim ni zadovoljen in zahteva drugega, saj je kvaliteta teh mnenj za mnoge sporna. Pri 2.000 ločitvah letno tako z malo enostavne matematike hitro pridemo do izračuna, da si nekaj več kot 20 licenciranih izvedencev v Sloveniji lahko razdeli 6 milijonov evrov letno. Tako ni slučaj, da na drugem mestu največjih prejemnikov honorarjev iz javnih sredstev najdemo sodnega izvedenca dr. Vanjo Fran Rejca, ki je v zadnjih letih zaslužil kar 607.681 evrov!
Vprašalniki, ki jih kot podlago za izdelavo izvedeniških mnenj uporabljajo slovenski izvedenci, pa so za nameček neverificirani, nihče niti ne zna povedati od kod so se v "stroki" sploh pojavili. Ločitveni postopki se praviloma pričnejo na pristojnih centrih za socialno delo (CSD), ki od družinskega sodišča dobijo nalogo izdelati mnenje o ustreznosti posameznega starša za vzgojo in varstvo otrok. CSD-ji pa so strokovno podhranjeni, odgovorni za njihovo delo pa vsaj neodgovorni, saj "strokovnim" delavcem ne pripravijo niti ustreznih protokolov, kako ravnati v kritičnih primerih. Odločitve, ki imajo dolgoročne in nepopravljive posledice za odraščanje mladoletnih otrok, so tako prepuščene dnevnemu navdihu socialne delavke. Tako delo CSD-jev je že leta 2009 kot diskriminatorno in koruptivno ocenila Komisija za preprečevanje korupcije v Načelnem mnenju št. 164. Predlagala je celo ustanovitev medresorske komisije, ki bi to nedopustno stanje popravilo. Odgovornost, da se to ni zgodilo nosita Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ) in Skupnost centrov za socialno delo.
Komu je v korist, da te komisije ni? Komu je v korist, da namesto, da bi se staršem v stiski (kar ločitev zagotovo je) pomagalo, se jih pošilja po "pravico" na sodišča, ki so najmanj primeren prostor za reševanje različnih vzorcev iz primarnih družin. Korist imajo tisti, ki od te stiske živijo: odvetniki, sodni izvedenci in imetniki državnih služb, ki imajo zaradi tega zagotovljeno delo. Vsi ti neetični zaslužkarji so generator obstoječega stanja. In ti se nikoli ne vprašajo, kako huda stiska je, če ti nek uradnik – sicer legalno, ugrabi otroka? Nekateri tega pritiska ne zmorejo prenesti in potem v medijih beremo o materi, ki je zadušila svoja otroka, o očetu, ki se je skupaj s hčerjo pognal in osmega nadstropja v smrt, o očetu, ki se je z avtomobilom zaletel v policijsko vozilo in ubil policista ... ponovno za celo knjigo tragičnih zgodb. In kako hude so posledice odraščanja otroka brez enega od staršev! Koliko litrov krvi in solza bo še potrebno, da bo korupcija v CSD-jih in posledično sodiščih postala problematična tudi za odgovorne?
Zakonodaja potrebuje spremembe
Zakonodaja, ki ureja ločitvene postopke, je neustrezna, skupaj s sodno prakso je celo v nasprotju z ustavo (54. člen), saj se v ločitvenih postopkih otroci praviloma dodeljujejo materam. Zakaj njim? Ne zato, ker bi bilo to v korist otrok, kot to predvideva zakon, pač pa zato, ker si to želijo matere (!). To je izjavila celo vodja družinskega sodišča v Ljubljani, sodnica Irma Kirin (Polnočni klub, 21. 3. 2014). Taka sodna praksa odpira materam, pa tudi sodnicam (na ljubljanskem družinskem sodišču, na primer, so zaposlene same sodnice, med njimi tudi ločenke), pot do maščevanja možem zaradi propadlega zakona prek omejevanja stikov z otroci ter izsiljevanja nerealnih preživnin (nanje so, nezanemarljivo, vezani tudi socialni prejemki), ki mnoge očete tudi ekonomsko uničijo.
Door je pripravil ustrezne spremembe ZZZDR. Že pred dvema mesecema smo jih skupaj s prošnjo za pomoč poslali na Urad varuha človekovih pravic. Njihov odgovor še vedno čakamo. Pa mnenje o našem predlogu za vodstvo Urada ne bi smelo biti prezahtevno delo, saj so v njem izključno pravniki. Ali pa je mogoče ravno to ovira? Sprašujemo se, ali bi se v rešitev problema legalnih ugrabitev otrok v delu, kjer se omenja delo odvetnikov, lahko vključila tudi odvetniška zbornica. Že pred tremi meseci smo jih prosili za sprejem, a nam na prošnjo sploh niso odgovorili.
Zakonske spremembe smo predstavili tudi na Direktoratu za družino. A so zavrnili vključitev v pripravo zakona, ki je sedaj v delu. Po informacijah očetov, ki rešitev za nepravilnosti v postopkih na CSD-jih neuspešno iščejo na Socialni inšpekciji, lahko sklepamo, da ta v povezavi z zgoraj naštetimi subjekti deluje kartelno. Door je predlog zakonskih sprememb, ki bi rešile stiske otrok in staršev v ločitveni postopkih, vključil v 105. in 106. člen ZZZDR, skupaj s preambulo v 10. točkah. Naš predlog zakonske spremembe ZZZDR gre v smer uveljavitev t.i. sostarševstva, ki po razlagi društva Door pomeni, da sta v primeru ločitve oba starša dolžna a priori še naprej uravnoteženo skrbeti za vzgojo in varstvo svojih otrok. Dolžnost skrbeti za svoje otroke je podana že s spočetjem in je ločitev ne more prekiniti!
O odgovornosti "tetic" iz sodišč
V kolikor se uveljavi zakon sostarševstva, ob istočasnem doslednem preganjanju krivih ovadb odpade tudi motiv za lažne prijave. Lažna prijava v sedanji sodni praksi namreč z začasno odredbo zelo enostavno odstrani obtoženega starša (praviloma očeta) od njegovega otroka in omogoči intenziviranje odtujevanja otroka. Tuja strokovna literatura odtujevanje otrok opisuje kot pojav PAS (Parental Alienation Syndrome). Slovenski strokovnjaki ga prevajajo kot SOS (starševski odtujitveni sindrom). Slovenska družinska sodišča v nasprotju z napredno evropsko zakonodajo SOS ne priznavajo in slovenski izvedenci ga niso sposobni ugotoviti. Odgovornim na sodiščih so na voljo domači in tuji predavatelji, strokovna literatura, dvd-ji. Torej ni izgovorov za ignoranco.
Absurdno je, da se danes sodišča v pomanjkanju strokovnega znanja družinske psihologije, terapije in patologije zatekajo po pomoč k mladoletnim otrokom! V neformalnih pogovorih (ki na sodišču seveda štejejo) jih sodnice sprašujejo za mnenje o tem, ali naj imajo stike z obema staršema ali ne. In to tudi tiste otroke, ki so žrtve SOS in v ločitvenih peripetijah so praktično vsi otroci predmet manipulacij staršev. Nianse so zgolj v intenzivnosti. Otroci v tem primeru sicer niso priče, a njihov odgovor sodnici vendarle šteje kot dokaz. V skladu s 233. členom Zakona o pravdnem postopku priča lahko odreče pričanje, v kolikor bi bi s svojim odgovorom na taka vprašanja spravila v hudo sramoto, precejšnjo premoženjsko škodo ali pa v kazenski pregon sebe ali svoje krvne sorodnike. Otroci te možnosti nimajo. In če je res, da božiček prileti na saneh, ki jih vlečejo jelenčki, potem je tudi res, da pogovor s "tetico" na sodišču ni nič hudega. A se katera od teh "tetic" na sodišču mogoče tudi vpraša o občutkih krivde, ki jih ima otrok, ko enkrat odraste in se zave, da je s svojimi odgovori kot otrok povzročil škodo svojemu staršu (in sebi)?
Sodišča nimajo znanja, da bi reševala zahtevne družinske vzorce iz primarnih družin, ki so praviloma vzrok družinskim stiskam. In neposrečeni vedenjski vzorci tudi ne smejo biti predmet kazenskih ovadb, pač pa povod za strokovno pomoč staršema. Zakonski predlog spremembe ZZZDR, ki ga je pripravil Door, predvideva rešitev tudi za tiste starše, ki se sami ne morejo sporazumeti glede sostarševstva. Namesto da svoje razlike še poglabljajo v dolgoletnih in dragih sodnih postopkih, se po naši zakonski dikciji morajo udeležiti Programa izboljšave med starševske komunikacije. Tudi ta Program je strokovni svet Door že izdelal.
V Door torej predlagamo:
1. namesto legalnih ugrabitev – sostarševstvo
2. namesto dolgoletnih sodnih postopkov – udeležbo na strokovnem programu izboljšave medstarševske komunikacije
3. namesto lažnih ovadb – prepoznavanje sindroma SOS
4. namesto izsiljevanja nerealnih preživnin – skupna starševska blagajna
5. namesto neetičnih zaslužkov odvetnikov – enotna tarifa na enoto ločitve ne glede na trajanje ločitvenega postopka
6. mladoletne otroke je potrebno v celoti izključiti iz ločitvenih postopkov.
Iztok Ivančič je predsednik Društva za otroke, očetovstvo in resnico (Door). Njegov prispevek objavljamo kot nadaljevanje javne razprave o vprašanju dela centrov za socialno delo, sodne prakse glede dodeljevanja otrok v ločitvenih postopkih, pravicah mladoletnih otrok in pogoste diskriminacije očetov. Uredništvo Portala PLUS bo objavilo tudi mnenja drugih avtorjev na to temo, če bo ocenilo, da so argumentirana, kvalitetna in prispevajo k nadaljevanju dialoga v tej pomembni, a občutljivi javni razpravi.