Danes je moderno govoriti, da si ne pustimo ukazovati od Washingtona. Leta 1937 za Edvarda Kocbeka niso bila sprejemljiva niti navodila iz Rima niti iz Moskve. 26. (ne 27.) aprila 1941 so ustanovitelji Protimperialistične fronte menili, da sta Moskva in Berlin prijateljski, London in Pariz pa sovražni prestolnici. Posrečene izbire prestolnic, ki so bile pomembne tudi za slovensko osamosvojitev.

V začetku maja 1991 (torej 25 let nazaj), ko sem bil pri krščanskih demokratih (Amintore Fanfani, Arnaldo Forlani) v Rimu, in 14. maja, ko sva bila z Lojzetom Peterletom pri Borisu Jelcinu v Moskvi, še ni bilo jasno, ali bo Slovenija uspela s svojo zahtevo po razvezi od Jugoslavije, predvsem pa ni bilo jasno, ali bo mogoče spor rešiti na miren način, ali bo letelo perje - ali še kaj hujšega?

Italijanske skrbi in strahovi

O rimskem sestanku sem govoril 25 let post festum (18. aprila 2016) na konferenci Evropske pravne fakultete o osnutku nove evropske ustave, ki ga je napisal Peter Jambrek. Konference se je udeležil tudi francoski sodnik Robert Badinter, ki je konec leta 1991 napisal znamenita "mnenja", na podlagi katerih je Slovenija dosegla mednarodno priznanje in postala samostojna država. Mimogrede: Slovenija ni dosegla državnosti samo na bojnem polju, ampak tudi - če ne predvsem - na diplomatskem parketu.

Takrat pred petindvajsetimi leti je bilo sončno in toplo popoldne, pogovor na terasi Fanfanijevega elegantnega rimskega stanovanja, v katerem sem poskušal razložiti razvezovanje v Jugoslaviji, je trajal približno tri ure. Moj prvi namen je bil - ko nam je še precej manjkalo do mednarodnega priznanja in veljave slovenske diplomacije - navezati stike z italijansko politiko in vplivnim ljudem sporočiti, kaj Slovenija pričakuje od mednarodne skupnosti. Nekaterih opazk bistrega italijanskega politika takrat nisem cenil enako, kot sem jih cenil pozneje. V vsakem primeru sem jaz govoril o ločevanju, Fanfani pa ravno nasprotno, o povezovanju. Povedal je, da vsak dan moli za Gorbačova, s katerim sta bila - tako sem razumel - velika prijatelja. Fanfanija (z njim pa najbrž še mnoge druge evropske politike) je najbolj skrbelo pomanjkanje "lepila" (uporabljena je bila italijanska beseda "colla") po krizi socialističnih sistemov. Nekoč je socialistični imperij skupaj držalo lepilo komunizma, ki se je porabilo in je popustilo. Cel svet, je rekel Fanfani, išče novo vezivo, vendar ga ne najde oz. ga ne zna uporabiti. Skrbi ga tudi usoda Evropske gospodarske skupnosti, ki po koncu hladne vojne potrebuje novo vezivo.

Američani v Beogradu

O Fanfanijevih skrbeh in o krizi Sovjetske zveze smo govorili nekaj dni pozneje v Moskvi. Sovjetska zveza, je nama s Peterletom povedal Boris Jelcin, bo razpadla. To sporočilo je za naju in za Slovenijo pomenilo velikansko olajšanje, malo manjše pa za Miloševića. Predvsem je razveljavljalo argument zahodnih državnikov, češ da bi razpad Jugoslavije pomenil slab zgled za Sovjetsko zvezo, katere razpad bi bil katastrofa. Pred razpadom Jugoslavije in Sovjetske zveze so svarili - in nehote prižigali zeleno luč Markoviću in Jugoslovanski ljudski armadi - tudi iz Washingtona. S tem v zvezi je bil pomemben obisk Jamesa Bakerja v Beogradu 21. junija 1991, torej nekaj dni pred jugoslovanskim vojaški udarom, s katerim si je Jugoslavija - podobno kot Sovjetska zveza avgusta 1991 - dokončno polomila zobe. Razlika med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo je bila, da se je zarotniška zgodba v Moskvi končala hitreje kot v Beogradu oziroma v Ljubljani. Agonija Sovjetske zveze in Gorbačova je trajala do božiča 1991, agonija Jugoslavije in Miloševića pa do jeseni leta 2000. Počasnejša - npr. od bivših sovjetskih republik Estonije, Latvije in Litve - je bila tudi Slovenija. Ob tem je treba reči, da je Slovenija s svojim osvobodilnim gibanjem v osemdesetih letih prejšnjega stoletja ujela korak z osvobodilnimi gibanji v Vzhodni Evropi. Navsezadnje smo Majniško deklaracijo 1989 objavili pred padcem Berlinskega zidu. Velikanskim pospeškom, ko so imeli Slovenijo za "najboljšo učenko v razredu",  je sledilo obdobje omahovanja.

Med Moskvo in Washingtonom

Ob tej priložnosti kaže spomniti, da je rusko priznanje slovenske neodvisnosti prehitelo ameriško za dva meseca. S tem seveda ni rečeno, da se je mogoče strinjati s politiko Jelcinovega naslednika Vladimirja Putina. Ko bi bil leta 1991 na prizorišču namesto Gorbačova ali Jelcina, bi se slovenska zgodba morda zasukala drugače. Bi si kdo v Sloveniji želel drugačnega razpleta osamosvojitvenega dogajanja in si zato tako vroče želi Putinovega prihoda k Ruski kapelici? Seveda Putin v Slovenijo ne prihaja prvič. Njegov prvi obisk je bil najboljši, ker je poleg njega prišel tudi George Bush. (Zato sem nekaj tednov nazaj na tem mestu predlagal, naj Slovenijo obišče tudi Obama.)

Problem je v tem, da je Slovenija temeljito poslabšala odnose z Združenimi državami Amerike, ki so - kljub vsemu - naš najbolj zanesljivi zaveznik. Slovensko omahovanje in signali "iz ozadja" so Američane odvrnili od vključitve Slovenije v NATO leta 1997. Takrat so Čehi, Madžari in Poljaki prehiteli "najboljšo učenko v razredu".

Sami sebi največja nevarnost

K obupni slovenski podobi v NATO in v EU niso prispevali le slovensko-ruski manevri, ampak tudi razmere v Slovenski vojski. Društva in posameznike iz gibanja za neodvisnost Slovenije - in vrednote slovenske osamosvojitve - še vedno mučijo spomini na razorožitev slovenske Teritorialne obrambe spomladi leta 1991, zato si prizadevajo za zadoščenje. Ne bi pa smeli pozabiti, da je najnovejšo razorožitev slovenske vojske povzročilo slovensko pravosodje z afero Patria. V tem trenutku je slovenska vojska zdesetkana in razorožena, saj - menda - nima niti streliva za puške. Kdo si bo po tem polomu še upal kupovati kakršnokoli vojaško opremo? Škode, ki si jo naredimo sami, ne morejo narediti niti sankcije OZN niti teroristi niti morebitni tuji napadalci.

Nazaj k Evropi. Evropsko skupnost so ustanovili za spravo med Francozi in Nemci. Vmes so sprejemali države, ki so se otresle diktatur (Grčija, Španija, Portugalska). Po koncu hladne vojne smo se lotili bolj ambicioznega projekta: sprave med Vzhodom in Zahodom, med socialisti in kapitalisti. Med komunisti in demokrati? Kako težko je doseči takšno spravo, vemo iz lastne izkušnje: spomnimo se pomenljive trditve bivšega slovenskega predsednika, da se je Berlinski zid "podrl na obe strani". Se bomo Slovenci učili od Titove Jugoslavije, od Nemške demokratične republike in Putinove Rusije?? Ali vseeno rajši od Amerike, članic NATO in Evropske unije?

Navseadnje nas obvezujeta plebiscit 1990 in referendum 2003.