Včerajšnja razprava v državnem zboru, kjer je del opozicije poskušal odstaviti njegovega predsednika Milana Brgleza, je dosegla takšno dno, kot ga v dosedanjih 25 letih bržkone ni še nikoli. Besedni dvoboj med nekaterimi poslanci SDS na eni ter Milanom Brglezom in njegovimi zavezniki na drugi strani se je odvijal na tako nizkotnem, nečastnem in hudobnem nivoju, da bi bilo morda bolje, če bi se poslanci odrekli umazanemu retoričnemu masturbiranju in se enkrat za spremembo stepli; mogoče bi vsaj koga klofuta ali udarec streznila in spravila k sebi.

Za neuspešno zamenjavo predsednika parlamenta je zaslužna SDS, ki se je postavila na stran delavcev migrantov v Avstriji in njihov boj proti vladi izkoristila za svoje politične interese. Kar seveda ni nič šokantnega, še manj pa nemoralnega, saj gre za politiko. Če so delavci migranti, besni na mačehovsko državo, v imenu državljanske nepokorščine poskušali "sabotirati" nekaj še zelo svežih zakonov in jih spraviti na referendum, potem je radikalnejši del opozicije, ki se mu je očitno odrekla celo Nova Slovenija, sprva rutinsko, četudi v naprej na poraz obsojeno glasovanje izkoristil za srdite napade na drugega najvišjega predstavnika države. Morda je res le naključje, da so skoraj sočasno na Združenju za vrednote slovenske osamosvojitve na konferenci za novinarje predstavili kazensko ovadbo zoper nekdanjega predsednika Predsedstva Republike Slovenije in kasnejšega predsednika republike Milana Kučana, češ da je kriv veleizdaje in sabotaže. Tako hudih obtožb zlepa ne slišimo, zato je na mestu vprašanje, kaj se dogaja v slovenski politiki, da sta si oba ključna akterja napovedala totalno vojno.

Janez Janša in Milan Kučan sta v totalni vojni, za talko pa sta vzela kar celo državo.

Dogaja se namreč zaključni spopad za privatizacijo zgodovine, se glasi odgovor. Potem ko se je proti Tonetu Krkoviču zaradi sestrelitve vojaškega helikopterja jugoslovanske vojske nad Rožno dolino sredi Ljubljane med desetdnevno vojno začel sodni proces, je bilo le vprašanje časa, kdaj bo njegov tabor vrnil udarec in napadel levega. Kazenska ovadba zoper Kučana je torej odgovor na sodni proces proti Krkoviču. Oboje pa je seveda popolna farsa, ki je namenjena kvečjemu mobilizaciji najbolj fanatičnih vernikov obeh taborov; Krkoviča obtoževati vojnih zločinov oziroma kršitve vojnega prava, ker je ukazal sestreliti sovražni helikopter, ki je letel v neposredni bližini vladne in predsedniške zgradbe, je absurdno. V vojni se pač strelja, sprašuje se kasneje. Da je pravosodje sploh procesiralo zasebni kazenski pregon zoper Krkoviča, je seveda drugo vprašanje, ki ima morda tudi politično ozadje.

Krkovič je toliko zločinec, kot je Kučan veleizdajalec

Nič manj absurdna kot pregon Krkoviča ni kazenska ovadba, ki nekdanjega predsednika neposredno označuje za narodnega izdajalca in saboterja. Ironija je, da so se nad Milana Kučana, ki mu SDS-ovci očitajo komunizem, spravili s tipično komunistično retoriko in metodami. Ovadba, ki jo je ob Janezu Janši in Igorju Bavčarju predstavil predsednik Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve Aleš Hojs, bo verjetno dovolj močan argument za njegovo dokončno politično upokojitev iz vrst Nove Slovenije. Če ta stranka stopa po poti evropske krščanske demokracije, potem ji res ne preostane drugega, kot da iz svojih vrst izključi posameznike, kakršen je Hojs, ki je zadnjič v oddaji Tarča hvalil madžarskega premierja Viktorja Orbana. Za slovenske radikalne desničarje, ki bi se jih NSi rada znebila, so Orban, Putin in celo Erdogan pozitivni liki, saj predstavljajo ravno dovolj privlačno mešanico nacionalizma, avtokracije in predanosti "tradicionalnim vrednotam", da jih lahko prepoznajo kot svoje vzornike.

Če je zadeva "sestrelitev helikopterja" neposredni povod za novo etapo v večnem boju med Janšo in Kučanom, potem si lahko predstavljamo, v kakšnem vzdušju bo minila letošnja 25-letnica osamosvojitve Slovenije. Akcija - reakcija, začarani krog boja za oblast med janšisti in antijanšisti ter stalna prevrednotenja vrednot nas postavljajo pred veliko dilemo: kako dolgo bo molčeča večina še prenašala to norenje fanatične manjšine, ki si je očitno prisvojila državo, njene simbole, zgodovino in si zdaj domišlja, da lahko počne, kar jo je volja?! Kajti talci te norosti smo mi vsi, ki v manihejskem dualizmu med janšisti in antijanšisti ne vemo več, kam naj se umaknemo. Morda pa bi morali aktivnejšo vlogo prevzeti vsi tisti mediji, ki nis(m)o strankarsko uklenjeni? Bi bila za začetek rešitev že to, da sprejmemo nekakšen memorandum proti politični norosti in se zavežemo, da bomo dosledno ignorirali vse politike in javne osebnosti, ki s svojimi izjavami in dejanji spodbujajo razkroj racionalnega in prevlado iracionalnega? Brez medijske pozornosti, predpostavljam, bi fanatizmu počasi uplahnila energija.

Kdo je bolj nor, levi ali desni?

Fanatizem si namreč ne zasluži drugega kot ignoranco. A ko preseže okvire tolerance in zakonitosti, se državne institucije ne bi smele niti za trenutek obotavljati in proti vsem tistim javnim osebnostim, ki z besedami ali dejanji ogrožajo temeljne pridobitve svobodne, odprte in demokratične družbe, ukrepati v skladu z zakoni. Če na socialnih omrežjih predstavniki skrajne levice in desnice govorijo in pišejo o tem, da je treba "kapitalistično kontrarevolucijo obrat do zadnjega beliča, nato pa z bajoneti sterat v morje" (citat iz Facebook zapisa poslanca Združene levice Mihe Kordiša (!) oziroma da "si ne bi mislil, da bo fašizem kdaj dobil pozitivno konotacijo, in to v Sloveniji!" (citat na Twitterju novinarja in publicista Sebastjana Erlaha), potem pač ni več pomembno, kdo je hujši, slabši ali bolj nor, pač pa je nujno zavrniti vsakršni fanatizem in skrajnosti, ne glede na to, iz katere strani prihajata. Za marsikaterega Slovenca, ki je hočeš nočeš levičarsko indoktriniran, je namreč desničarski radikalizem še vedno večje zlo od levičarskega, četudi sta oba enako nevarna, škodljiva in nesprejemljiva za normalne družbene odnose. Konec koncev je zlo vedno zlo, ne glede na to, iz katere strani prihaja.

Morda zadnji dogodki na radikalni desnici kažejo na to, da Janez Janša sploh ne obvladuje več svoje stranke, v kateri bo očitno prevladal fanatizem, ki bo požrl tudi vse dobre in koristne ideje te opozicijske stranke. To pa je tudi največja škoda za normalno delovanje parlamenta in opozicije kot take, kajti vladi mora nekdo gledati pod prste. Vsak dan, v vseh pogledih, še posebej ekonomskem. Namesto da bi opozicija nadzorovala dogajanje v paradržavnem gospodarstvu in razkrinkavala omrežja, ki ropajo državo, nas zastruplja z absurdnimi ovadbami in skrbi za to, da se državljanska vojna nadaljuje.

Bilo je nekoč v Sloveniji, drugič: Janez Janša in Igor Bavčar.