Medtem ko poslanci Državnega zbora pod vodstvom Dragana Matića (SMC) mrcvarijo nedavno novelirani Zakon o medijih v tistem delu, ki se nanaša na deleže slovenske glasbe (t.i. kvote) na radijskih postajah, je v Franciji nedavno prišlo do zanimivega preobrata. "Ker so bili glasbeni uredniki prisiljeni vrteti dolgočasne stare balade, Francija znižuje kvoto za radijske postaje", je marca poročal britanski The Telegraph. Francoski poslanci so prisluhnili ustvarjalcem radijskih programov, ki so septembra lani izvedli tudi 24-urni bojkot kvote, in tako glasovali za znižanje obveznega deleža francoske glasbe s 40 na 35 odstotkov. Tiste francoske radijske postaje, ki so specializirane za tujo glasbo, pa bodo morale odslej zadostiti 15-odstotnemu deležu domače glasbe.

Preveč obvezne domače glasbe pripelje do dolgočasnega programa, ugotavljajo Britanci.

V Sloveniji pa je zgodba s kvotami povsem drugačna. Državni zbor namerava že drugič v zadnjih nekaj mesecih spremeniti tisti del medijskega zakona, ki se nanaša na delež slovenske glasbe v radijskih programih. Da je predlagana ureditev "po svoji naravi omejujoča, saj se dotika svobode izražanja (medijev in poslušalcev) ter svobodne gospodarske pobude", je ponovno opozorila tudi parlamentarna zakonodajno-pravna služba. Vendar brez učinka.

Po slovensko: brez dialoga, brez stroke

Kot je razvidno iz parlamentarnega gradiva, so v koaliciji prepričani, da gre za "manjšo spremembo zakona", kot se je izrazil poslanec Dragan Matić, ki jo je treba obravnavati po skrajšanem postopku. Pa očitno tudi brez dialoga s tistimi (beri: ustvarjalci radijskih programov), ki jih bo nova, predvsem zelo zapletena ureditev kvotnega sistema še dodatno udarila po žepu. Po vseh vsebinskih akrobacijah je namreč obveljala Matićeva interpretacija "o treh časovnih pasovih": če bodo torej poslanci ta teden sprejeli njegov predlog, bodo morale radijske postaje v prihodnje obvezni delež slovenske glasbe upoštevati med polnočjo in 6. uro, med 6. in 18. uro ter med 18. in 24. uro.

Domače radijske postaje bodo morale torej odslej vsak dan voditi namesto ene celo tri evidence doseganja kvot. Slovenija bo tako postala prva in edina država na svetu, ki bo čez dan uvedla tri časovne pasove za glasbene kvote in s tem tudi najdražji sistem spremljanja oziroma izvajanja zakona.

Kako koalicija Mira Cerarja razume dialog

Ob tem pa je zanimiva še ena podrobnost, ki kaže na to, kako v Stranki modernih kvot ... oprostite, centra razumejo demokracijo. V največji poslanski skupini namreč zatrjujejo, da so se pred vnovično obravnavo medijskega zakona posvetovali z javno RTV Slovenija. In kako je dejansko potekalo to posvetovanje? So bili na posvetovanjih prisotni tudi glasbeni uredniki, kot je na primer Andrej Karoli z Vala 202, ali odgovorni uredniki, ki se jih spremembe medijskega zakona najbolj dotikajo?

"Generalni direktor RTV SLO je bil z besedilom novele zakona o medijih seznanjen na seji odbora za kulturo državnega zbora in je tam tudi izrazil strinjanje RTV Slovenija s predlaganim besedilom, ob tem pa podal še predlog izboljšanega besedila. Drugih usklajevanj ni bilo," nam pojasnjujejo na Kolodvorski. Torej si ekipa Mira Cerarja usklajevanje predstavlja tako, da sama sprejme odločitev in potem na javni seji s tem seznani še ostale. Ki ob tem očitno zgolj nemo kimajo.

Dragan Matić demantira samega sebe

In zakaj se sploh vlada – najprej ministrstvo za kulturo, sedaj pa še parlamentarna koalicija – v tem mandatu že toliko časa ukvarja z deleži glasbene kvote? Odgovor je v tem trenutku najverjetneje znan zgolj pristojnim na ministrstvu za kulturo in poslancem SMC, na katere so se v začetku tega leta obrnili predstavniki Sindikata glasbenikov Slovenije (ki so povezani z vodstvom Sazas). Vsaj tako lahko preberemo v seznamu lobističnih stikov, ki ga vodi KPK. V uradnih podatkih namreč ni možno najti podlage za tako brezglavo zaletavanje v glasbene kvote.

Najprej, lestvica zavoda IPF je že večkrat razkrila, da slabi dve tretjini radiev čez dan že vrti več kot 20 odstotkov slovenske glasbe. Torej nikakor ne drži trditev, da čez dan ni mogoče slišati slovenske glasbe. In drugič, medtem ko je v Sloveniji na novo ustvarjenih okoli 600 fonogramov letno, je bilo v Franciji leta 2013 na trg poslanih okoli 16.000 novih pesmi v francoskem jeziku, a se je v radijskih rotacijah znašlo zgolj 804 frankofonskih pesmi (5 odstotkov vseh pesmi).

"40-odstotna kvota je ustvarjalcem programov otežila delo, saj se je velik delež mladih francoskih glasbenikov - da bi pritegnil pozornost mednarodnega občinstva - odločil peti v angleščini," je nedavno zapisal francoski dopisnik britanskega časnika The Telegraph. Če torej 16.000 pesmi v Franciji ni dovolj za 40-odstotno kvoto, kako jih bo 3.000, kolikor jih po izjavah glasbenikov izide v Sloveniji?

Ob tem je zanimivo še nekaj: da se namreč koalicija v svojem gradivu, s katerim želi prepričati poslance in širšo javnost v to, da je sprememba kvotnega sistema nujna, sklicuje prav na Francijo, ki pa namerava obvezno kvoto glasbe v francoskem jeziku znižati. Da je zadeva še bolj bizarna, se (koalicijsko) gradivo v več točkah sklicuje tudi na naročeno raziskavo "kanadskega Akosa", v kateri je med drugim jasno zapisano, da se je v Franciji kljub visoki kvoti število izdanih albumov v francoskem jeziku med letoma 2003 in 2011 znižalo za več kot 75 odstotkov.

Francoske izkušnje s (pre)visokimi kvotami so same po sebi dovolj zgovorne.

Pa še ena pikantna iz taiste raziskave, ki jo je v javnost najprej lansiralo Ministrstvo za kulturo: leta 2011 se je v Ukrajini, kjer živi več kot 40 milijonov ljudi, kvota ukrajinske glasbe prepolovila - s 50 na 25 odstotkov. Torej se pri nas kot vladni argument za zvišanje kvot uporablja gradivo, ki dokazuje ravno nasprotno!?

V Sloveniji narekuje zakone tisti, ki ima več denarja

Res bi bilo zanimivo izvedeti, zakaj Državni zbor prav v času medijske krize (odpuščanja, nižanje plač, rdeče številke ipd.) uzakonja enega najbolj kompleksnih kvotnih sistemov na svetu. Zakaj se je potrebno s kvotami ukvarjati več mesecev, ko pa imamo v državi cel kup drugih, pomembnejših problemov? Odgovor najverjetneje tiči v znani misli "sledi denarju!" (follow the money). In ker slovenske kolektivne organizacije obračajo več denarja kot vse radijske postaje skupaj, je logično, da imajo tudi večji vpliv na politične odločevalce. Slovenski glasbeni lobi naj bi tako uspel doseči celo to, da se Dragan Matić ni sestal s predstavniki Gospodarske zbornice Slovenije. Na prošnjo GZS, da bi se srečali, poslanec SMC sploh ni odgovoril. Je pa taisti Matić brez težav sprejemal predstavnike druge strani oziroma ljudi, ki so blizu Sazasu. In spreminjal zakon.