Zadnje evropske volitve si bomo lahko zapomnili po marsičem, čeprav sodijo v popolno pozabo. Namreč volitve, kjer so nosilci list tako obskurni liki kot so bili Lukšič, Mencinger in Pličanič, si ne zaslužijo nič drugega kot hitro pozabo.

Prvi v vrsti, ki si zasluži odhod v najbolj temno vukojebino spomina je zagotovo Jože Mencinger, človek, ki je tako oddaljen od realnosti, da je svojo neizvolitev komentiral s stavkom, da se volivci motijo. Ugibam, ampak verjetno je menil, da so slovenski volivci že tako bebavi, da bi volili celo njega. Pustimo Mencingerja, da ponikne v anonimnost in se raje posvetimo volilnim preferencam slovenskih volivcev.

Nastajanje novih strank in gnitje starih namreč kar samo od sebe kliče po takšnih analizah (razen v Mladini in Dnevniku, kjer nimajo časa za analize, saj morajo pred bližajočimi se parlamentarnimi volitvami delati levičarski javnomnenjski inženiring).

Programski vakuum ali šoltesiranje

Lista Igorja Šoltesa, ki je na evropskih volitvah v slovenski vukojebini dosegla tretje mesto, oziroma odnesla 10,45 odstotka glasov, je na volitvah nastopila z izjemno zanimivim programom. Na spletni strani Liste Igorja Šoltesa, pod rubriko 'fokus', si ga lahko ogledate sami.

Jedro programa pa je sledeče: "stimulativno gospodarsko okolje, učinkovit in pravičen trg dela ter zmanjšanje števila brezposelnih, neodtujljivost naravnih virov in infrastrukture, ohranjanje kulturne krajine, zagotavljanje samooskrbe s hrano ter vzpostavitev transportne in energetske neodvisnosti". Priznati morate, da ni ravno zapleteno in da je očitno programska formula zmagovalna (vsaj na levici). Nekaj izjemno splošnih stavkov in trditev, ki bi jih pričakoval od kandidatk za miss česarkoli, je očitno dovolj za odhod v Evropski parlament. 

Ne glede na to, kako definirate racionalnega volivca je očitno, da je potrebnih izjemno malo informacij za odličen uspeh na slovenskih volitvah. To je sicer zelo težko pojasniti, ker v vsakdanjem življenju se samo notorični odvisneži od iger na srečo in narkomani odločajo na podlagi minimalnega nabora informacij, oziroma težko je najti kogarkoli, ki bi se na podlagi skorajda ničesar odločal o okoliščinah (ali investicijah), ki pomembno vplivajo na njegovo življenje. Kaj torej vzpostavlja izbiro slovenskega volivca in kaj vzpostavlja nabor informacij, ki jih pri odločanju upošteva, če to ni program stranke/liste? 

Recimo, da so slovenski volivci spregledali programe strank in vedo, da v realnosti ne pomenijo nič, potem je množica informacij, na kateri lahko utemeljijo svoje odločitve, vezana ali na: javno delovanje nosilcev liste/strankarskega prvaka, averziji do obstoječih strank ali pa možganski lenosti. Poglejmo.

Javno delovanje izbrancev

Recimo, da je Šoltes svojo javnomnenjsko podporo, ki je rezultirala v odličnem volilnem rezultatu dobil na temelju tega, da je bil odličen predsednik računskega sodišča. Ta trditev je popolnoma legitimna, ampak kaj takega težko drži v Sloveniji. Zakaj?

Najprej, da ste v nečem odlični, mora obstajati ustrezni medijski kanal, ki vas v očeh javnosti dela odlične. Šoltesu pa v medijih precej časa ni bilo postlano z rožicami, saj je zaradi svojega dela na računskem sodišču doživel kar precej medijskih napadov. Pa ne govorim o desnici, ker za desne nikoli ne more biti volilna izbira, govorim o Mladini in Dnevniku, ki sta ga kar nekajkrat brutalno utapljala v žlici vode.

Ker levi mediji odločilno kreirajo javno mnenje (spomnite se, za racionalne, izgubljene bitke za nacionalni interes), bi moral biti Šoltes nekje v rangu Pličaniča, ne pa takoj za Peterletom. Še več, očitno je, da uspešno nastopanje s pozicije civilne družbe še ne zagotavlja uspešno nastopanje v politiki. Ker sta to dve povsem različni disciplini s povsem različnimi pravili, je sklepanje, da če je nekdo uspešen v civilni družbi, bo uspešen v politiki, bizarno, saj ne temelji na nobenem resnem dokazu.

Če ne verjamete, se spomnite samo na politični fiasko nekdanjih "superzvezd" civilne družbe, ki so se imenovali Resetiranci. Ravno zaradi tega Šoltesova javnomnenjska podoba ne more biti v domeni racionalne izbire. Potem, Slovenci, ki so znani kot šank analitiki, so v povprečju slabo izobraženi, nerazgledani in zanje na splošno velja, da so obstali v času druge svetovne vojne.

Vse Šoltesove zgodbe z računskega sodišča so za njih preveč abstraktne, celo preveč dolgočasne, da bi jih vzeli v zobe. Ker te zgodbe zahtevajo funkcionalno pismenost, v kateri pa Slovenci ravno ne blestijo, in prebiranje tekstov, ki so daljši kot horoskop je jasno, da lahko z veliko verjetnostjo trdimo, da velika večina volivcev nima pojma o Šoltesovem strokovnem delu.

Torej, po logiki stvari Šoltes ni mogel postati favorit levice niti zaradi svojega strokovnega dela, niti zaradi javnomnenjske podobe (ker ni vrhunska, niti ni garancija za uspešen prestop v politiko). Če ne verjamete in mislite, da postavljam trditve, ki visijo v zraku, potem vas izzivam, da vprašate prvega levičarja, ki je pri roki, da vam našteje vsaj dva primera, ki jih je kot predsednik računskega sodišča razrešil Šoltes.

Averzija do starih strank

Če obstaja, kot ključni motiv za izbiro programsko prazne in popolnoma nove stranke, averzija do obstoječih strank, potem mora biti izpolnjen eden izmed sledečih pogojev. Prvič, tveganje izbire nove stranke (v smislu, da se v izbiri ne zmotite v celoti) mora biti večje na strani starih strank, kot na strani novih strank. Ali je tveganje izbire Šoltesa nižje, kot tveganje izbire SD?

Menim, da ni, saj za Šoltesa ni čisto jasno, kakšen je njegov svetovni nazor (programska postulata "stimulativno gospodarsko okolje in učinkovit in pravičen trg dela ter zmanjšanje števila brezposelnih" si namreč lahko razlagate ali po klasično liberalno ali po keynesiansko ali po socialistično), ni jasno ali ima organizirano ekipo ljudi, niti kdo so ti ljudje.

Povedano drugače, svetovni nazor in organizacija okoli Šoltesa sta popolnoma nestabilni tvorbi, ki jih lahko odpelje kamorkoli in sta za racionalnega volivca po definiciji bolj tvegani, kot pri SD. In drugič, ne sme obstajati slaba izkušnja z nastankom in delovanjem novih strank v bližnji preteklosti. Pa to spet ne drži, izkušnje z Zares, Pozitivno Slovenijo in Državljansko listo so še kako sveže. Še več, obstaja vzorec, po katerem najslabši in najbolj pokvarjeni kadri krožijo po novih strankah in se na novo izumljajo. Tveganje, da se najslabše zavleče k popularni novi stranki je bistveno večje, kot tveganje, da ostane v kateri od starih strank. 

Torej? Še enkrat več Šoltes na podlagi tega odločitvenega kriterija ne more biti racionalna izbira. Povedano drugače, kdor svojo volilno preferenco po "tabuli rasi" permanentno in brez spomina opravičuje s trditvijo "dajmo še njim priložnost" pa ti "oni" nimajo ne programa, ne svetovnega nazora, niti se ne zna vstaviti njihovega dela v kontekst, pa še napolnjeni so z vedno istimi "novimi obrazi", ni racionalen volivec, ampak tepec.

Še več, izkazalo se je, da nove stranke histerizirajo stare, ki postajajo vse bolj popadljive in so vse bolj oddaljene od realnosti. Lukšič je že tak primer politične blaznosti; namesto, da bi poiskal racionalno strategijo v boju proti novim strankam na levici, je profaniziral vse, kar SD predstavlja in jo na evropskih volitvah namesto na vodilna mesta popeljal v družbo političnih prevrtljivcev, špekulantov in amaterjev.

Možganska lenost

Možgansko lenost bi lahko definirali kot proces, ki temelji na izbiri najmanjšega možnega števila informacij, ki pa so dovolj dobre, da vzpostavljajo politično identiteto volivca. Primer: volil bom vedno isto stranko, ker sem lojalen (in ker potem vem, kdo in kaj sem). Drugi primer: stranka je proti Janši/Murglam, zato jo bom volil.

Skratka, v tem oziru racionalnost dejansko izgine, ker se lahko voli tudi opico, če se ta izreče proti Janši/Murglam in lahko se voli nacionalsocialiste/komuniste neskončno dolgo, ker se jih je pač nekoč volilo. Moja teza je, da je edina racionalna razlaga, zakaj je Šoltes ob umanjkanju popolnoma vsega, kar definira normalno in racionalno volilno izbiro, dobil toliko glasov, kot jih je, da je bila izbira Šoltesa posledica kombinacij dveh trditev. Prvič, Šoltes ni Janša in drugič, dajmo priložnost novim obrazom.

To pa je identična logika kot v primeru izvolitve gada na prsih levice leta 2011. In če to drži in je nedavna izkušnja z Zokijem za levico in njene volivce še kako boleča, potem je jasno, da so izbire pomembnega dela slovenskih volivcev izrazito neracionalne (kot so neracionalne izbire, ki so utemljene s čepenjem na starih strankah, ki ne morejo zmagati na volitvah in ki se jim oprostijo popolnoma vse stranpoti in prevare).

Takšno razumevanje izbire ljudi, ki vzpostavljajo in poganjajo institucije pa so po definiciji prekleto tvegane in nevarne. Povedano drugače, ni niti enega racionalnega razloga, ki bi pojasnil Šoltesov rezultat, kar ne pomeni samo depresivnega pogleda na odločitve dela volivcev ampak tudi Šoltesovo nočno moro, saj so njegovi volivci neracionalni. In to se ne more dobro končati.

Zgodba je še bolj bolna, vstopi namreč Cerar

S tem pa zgodba o bizarnem slovenskem volivcu še ni končana. Kaj si lahko mislite o zadnjih javnomnenjskih volitvah, po katerih na politični sceni absolutno dominira Miro Cerar s svojo stranko? Pazite: Cerar nima programa (z izjemo ubogih PowerPoint izročkov, za katere nas prepričuje, da so delo nekaj desetin ljudi v obdobju nekaj mesecev), ne poznamo skorajda nikogar iz njegove ekipe (bodite iskreni in jih poskusite sami pri sebi našteti vsaj pet, garantiram, da ne bo šlo), sploh ni jasno, ali vse dela sam ali pa se v njegovem kabinetu na Pravni fakulteti drenja še kakih dvajset svetovalcev.

Na javnih nastopih razen zenovskih misli ne da nič konkretnega od sebe in na sploh se obnaša, kot da živimo v času največje ekspanzije, ko so odgovori na strukturne probleme zgolj stvar poliranja stališč, katerih bistvo je zgolj to, da ne razburijo prebivalstva. Pa ne samo, da kaže, da se bo ponovilo tisto, kar se je zgodilo s Šoltesom ampak izgleda, da bo njegov končni rezultat celo presegel in prinesel rekordno zmago na parlamentarnih volitvah.

Še huje je, za Šoltesa, ki je "presenečenje" evropskih volitev kaže, da bo na parlamentarnih volitvah, samo mesec dni kasneje, izginil s političnega prizorišča. Ali je to normalno? Ali niso takšne izbire in takšno obnašanje popolnoma v domeni neracionalnosti, celo norosti? Če menite, da temu ni tako, potem razmislite o sledečem primeru: ali bi se poročili z osebo, ki je niste še nikoli videli, ne poznate njenega imena, niste prepričani katerega spola sploh je in ali je samska ali ni, ob tem, da ste nekaj takega enkrat že naredili, pa je izpadlo, da ste bili poročeni z nilskim konjem?

Pri čemer je vaš edini izgovor, da se ne želite poročiti z Janšo in edini zagovor vaše izbire, da vam prijatelji, na podlagi člankov prebranih v Mladini, zatrjujejo, da to bitje deluje prijazno. Če tega ne bi naredili v zasebnem življenju, zakaj ste se potem že zaročili s Cerarjevo politično agendo? 

Zato si dobro zapomnite sledeče: za tale volilni hokuspokus ne bo nosil odgovornosti Cerar, ampak izključno vi, njegovi volivci.