Moj prvi spomin nanj sega v čas študija, ko smo na Pravni fakulteti uprizarjali simulacijo zakonodajnega postopka v Državnem zboru, ki tistihmal še ni bil deležen prenove osrednje "skupščinske" dvorane. Naneslo je, da sem v žrebu dobil njegovo "identiteto" in zasedel njegov poslanski sedež; enega izmed zgolj štirih, ki jih je v sklicu 1992-1996 imela tedanja SDSS. Ko so nas novinarji spraševali, kako je biti poslanec in "simulirati" parlamentarni proces, sem dejal, da so stoli slabi, neudobni in da me že vse dopoldne boli glava. Naslednji dan je v desnem okvirčku zgoraj na naslovnici časnika Dnevnik izšla moja slika z izjavo, citiram po spominu: "Simuliram poslanca Iva Hvalico. Njegov sedež seva tako negativno energijo, da me že vse dopoldne boli glava."

Posledici tega "nesporazuma" - no ja, v bistvu najbrž kar namerne manipulacija Dnevnika, ki Hvalice ni posebej ljubil v tistih časih - sta bili dve: nejevoljni profesor Kavčič me je zjutraj takoj poslal k poslancu in mi zabičal, naj se mu opravičim, če sem to res rekel. Obenem pa me je Dnevnikova pobalinska medijska manipulacija prepričala, da mogoče ne bi bil javni tožilec, temveč raje žurnalist. 

Pri poslancu, čigar "sedež sega negativno energijo", sem se potem seveda nemudoma oglasil in mu pojasnil, za kaj je v resnici šlo. Incident, ki je vzbudil predvsem smeh in dobro voljo, je kriv, da sva z Ivom še danes prijatelje in da sva v teh dveh desetletjih ohranjala kolikor toliko redne stike.

Vsaj enkrat ni bilo lahko. Ko sem bil nekaj mesecev urednik Demokracije, so me lastniki želeli prepričati, da bi se v humoristični rubriki norčevali iz Hvalice, in sicer na nedostojen način. Razlog je bil jasen: stranka, v kateri je bil od ustanovitve in ki jo je v parlamentu dva mandata z vsem srcem in dušo zastopal, se ga je po volji Predsednika želela znebiti, za diskreditacijo pa so želeli izkoristiti vse razpoložljive medije. Temu sem se uprl in enostavno ukinil rubriko, da sem imel vsaj majav izgovor, zakaj primitivnega smešenja nekdanjega poslanca SDS(S) nisem mogel objaviti.

Ivo je kasneje o svoji politični karieri napisal tudi knjigo Zadnja replika. Večkrat sem ga previdno nagovarjal, naj napiše še nadaljevanje, v kateri bo s svojo lucidnostjo zunanjega opazovalca popisal politično dogajanje v zadnjem desetletju. Po upokojitvi mu ni bilo lahko, saj so mu zaradi spora z Janezom Janšo (vsaj javno) hrbet obrnili mnogi prijatelji in nekdanji strankarski tovariši. Zaradi absurdnih sodnih postopkov, v katerih mu je grozil bankrot, je šel Ivo tudi skozi hude osebne preizkušnje, kar je premagoval z vsakodnevnimi pohodi na "svoj" Škabrijel nad Gorico. Kalvarija je trajal več let, a se je na koncu srečno končala, saj je slovensko sodstvo vsaj v tem primeru odločilo pravično in pošteno.

Ob osemdesetletnici želim Ivu vse najboljše. Pravijo, da je to prelomna starost, saj človek čez noč postane modrec. Zaradi tega upam, da bo v funkciji takšnega modreca ostal čim dlje.

DEJAN STEINBUCH