Nedavno sem gledal topoumno televizijsko nesmiselnost, ker pač gledam vsa medijska topoumja. No, skoraj vsa. Sem medijski odvisnik vseh možnih medijev. Nekateri so kvartopirci, nekateri so kadilci, nekateri so odvisni od opijatov, nekateri so vse to, sam sem pač medijski odvisnik. V zadnjem letu se v različnih TV formatih na različnih televizijah ljudje vozijo v avtomobilih, za potrebe oddaj avto začasno spremenijo v TV studio, v njih pa nagovorjeni odgovarjajo na zastavljena vprašanja. V nekaterih avtomobilih povabljeni pojejo skupaj s svojimi idoli vesele napeve. Neverjetno, kaj vse ljudje ne počnejo medtem, ko čakajo na naslednjo katastrofo.

Televizija je muzej za nabor nesreč.

Naj vas spomnim na nekaj, kar že dolgo veste, a ste mogoče že pozabili. Beseda teče o asociacijah. Poznamo:

a.) bližnje,

b.) daljne in

c.) divje asociacije.

Povežimo misel:

a.) bližnja asociacija na besedo rumeno - zlatenica,

b.) daljna asociacija na besedo rumeno - Tokio,

c.) divja asociacija na besedo rumeno - testament.

Asociacije so povezave med posameznimi pojmi in predstavami tako, da ena beseda izzove drugo. Takšno je moje zaporedje zadnjih sedmih dni. Cel niz asociacij se mi je seštel v temo komentarja. Poglejmo asociativne korake:

Vprašanje znamenitega voditelja v znameniti oddaji se je glasilo: "Katera reka teče skozi Benetke?" TV voditelj je s svojo zavrto suverenostjo najprej vprašal vprašanca in ker ta ni poznal odgovora, je voditelj povedal "pravilen" odgovor: "Skozi Benetke teče reka Arno." Voditeljev lapsus mi je proizvedel bližnjo asociacijo na repliko iz romana Izidorja Cankarja "S poti", ko je bil osrednji junak romana vprašan, kako si predstavlja Firence, je odgovoril: "Precej veliko mesto, v sredi teče Arno." Seveda, reka Arno teče skozi Firence. Preverim še na medmrežju. Voditeljevo vprašanje je bilo napačno zastavljeno. Vsi smo odigrali svoje vloge, kot da je vse v najboljšem redu. Saj je tudi bilo.

Takoj zatem padem v bližnjo asociacijo. V izteku najstniških let sem imel v sobi nad posteljo plakat filma "Iskanja", posnetega po romanu Izidorja Cankarja "S poti". Avtor plakata je bil oblikovalski genij Matjaž Vipotnik. Motiv je bil foto preliv iz Tizianove oltarske slike Vnebovzetje device Marije v ogromno boso nogo. Po spominu sem vizualiziral svojo asociacijo.

Tretja bližnja asociacija. Po naključju sem srečal Borisa Cavazzo. Zapletla sva se v pogovor, ki je tekel v različnih smereh. Ko sva se razšla, me je Boris v hipu povezal s filmom "Iskanja". V filmu sta namreč skupaj z Borisom Juhom briljantno odigrala svoji dodeljeni vlogi.

Četrta bližnja asociacija. Po srečanju z Borisom sem se zaradi bližajoče se razstave U3 odpravil v Moderno galerijo. Ker se bo tam ravno iztekla razstava foto podob mnogoterih arhitektur iz zbirke diapozotivov na steklu Izidorja Cankarja, sem se na hitro odločil, da si jo ogledam. Postavljena je pod naslovom Urejeno po številkah. Izidor Cankar zapiše: "Sedaj se odpeljem. Prosim te, razdeli to napitnino med služinčad. Pri fotografu imam še nekaj plošč, pošlji jih za menoj, kadar ti sporočim naslov."

Izidor Cankar, Miha Maleš in Veno Pilon v Parizu, 1951.

Ob odhodu iz galerije sem v preddverju za nekaj trenutkov pogledal v njegovo doprsno skulpturo.

Izidor Cankar, duhovnik in umetnostni zgodovinar: "Danes me Ljubljana ubija; ne samo mene, temveč vse, ki so jo nekdaj ljubili. Vsi smo v močvirju, ko vstopimo vanjo. Nevede in neopazno nehamo misiliti. Živimo kot alge in se gibljemo, kakor voda pljuska. Vidiš , taka je Ljubljana, mesto zdravega zraka in kužnega ozračja; od zraka se debelimo, z ozračjem omamljamo misli. Taka je Ljubljana, razbojniško gnezdo poštenjakov. O Ljubljana, ljubica naša sovražna, ali nam ne bo nikoli bolje s teboj?"

Moj odnos do duhovnikov je izoblikovalo razsvetljenstvo, tukaj ni kaj dodati. Moj odnos do umetnostnega zgodovinarja Izidorja Cankarja pa je izoblikovala njegova umetniško-zgodovinska pozicija oziroma njegovo nerazumevanje nastopa vizualnega umetnika Avgusta Černigoja.

Dr. Peter Krečič zapiše: "Kljub temu, da je bila razstava na Tehnični srednji šoli (1924) namenjena ožjemu krogu občinstva, je delovala kot eksploziv. Na razstavo so prihajali Černigojevi znanci in prijatelji v znamenje podpore, prišli so umetniki ekspresionistične orientacije, pa tudi pripadniki starejših usmeritev, da bi se lahko zgražali. Prišel je Izidor Cankar v družbi nekaterih profesorjev in študentov. Černigoja je trdo prijel, češ, kaj si vendar drzne."

Ko dr. Krečič, vedno uglajen, v zgornjem citatu zapiše, da je Izidor Cankar Černigoja "trdo prijel", to pomeni, da je Izidor Cankar dobesedno razstavljene konstruktivistično-produkcionistične umetnine zaničevalno suval s stavki "to že ni nikakršna umetnost" in še veliko huje!

Leta 2001, ko sem pisal komentarje o umetnosti v zagrebškem tedniku Globus, sem razmišljal, da regija nima Sodobne galerije, ima pa Moderno galerijo. Studi se mi, ko so na njenem vhodu postavili glavo, ki oponaša glavo Izidorja Cankarja. Rekli boste: saj je on tisti, ki jo je zgradil. Ne, Stepančič jo je gradil. Med tem, ko jo je Stepančič gradil Modernost, je Izidor Cankar denunciral Černigoja. Študentom. Kar je še huje, kot da bi ga policiji. Studi se mi glava, ki je izoblikovana iz materialov Narodne galerije. Tudi teoloških galerij niso oblikovali teologi. Lah, Carmelich, Stepančič in Černigoj so vam zgradili najlepšo Modernost. Strojno plastiko, razslojeno, lamelasto, kompleksno, funkcionalno, pigmentirano v petih različnih barvah. Zgradili so vam strojno ambientalno plastiko. Ne, to niso bili futuristi, to so bili konstruktivisti, avantgardisti.

13. marca leta 2001 še ni bil zgrajen Muzej sodobne umetnosti ne v Zagrebu, ne v Ljubljani. Tistega leta še ni bil postavljen Tržaški konstruktivistični ambient v Moderni galeriji. Danes, v nedeljo 22. maja leta 2016, je Tržaški konstruktivistični ambient postavljen v Moderni galeriji, lahko ga vidite takoj levo izza spominske glave Izidorja Cankarja. Skupaj sobivata obe materializaciji. Izidor Cankar je v svojem umetniško-zgodovinskem pogledu stal na branikih veličastnih klasičnih in neoklasicističnih zaporedji, kar je več kot razvidno v njegovih diasteklenih pričevanjih, ki jih je realiziral za potrebe umetnostne stroke.

V tistih letih je nasprotoval tako impresionizmu kot simbolizmu, kaj šele prihajajočemu ekspresionizmu. Nasprotoval je iz pozicij katolosa in helenizma tudi bratrancu Ivanu Cankarju, ki naj bi se utapljal  v premajhnih temah socialnega in demokratičnega rodoljubja. Nasprotoval je futurizmu, čeprav so ga njegovi protagonisti v romanu "S poti" zgledno povzemali. Toda da bi lahko razumel veličasten prelom, ne le stila, temveč celotnega veka, ni bilo mogoče. Potopljen je bil v vrednote helenističnega polisa, zagovarjal je božji izvor lepote, ki prihaja na svet iz neizmernih daljav skrivnosti. Ni mogel videti oblikoslovnih izhodišč, ki izhajajo iz lepote funkcije.

Navkljub mojemu nestrinjanju z večnimi vrednotami Izidor Cankar zapiše briljantne stavke o umetnosti in lepoti: To, kar ljudje pišejo o stilu, je bolj skrivnostno kot lepota sama. Resnica je dobra analogija za lepoto. Ravno tako je objektivna kot lepota. Zapiše enega najlepših stavkov slovenskega jezika: "Bil je pobit in lep, kakor morda nikoli." To zapiše človek, ki misli, da "modernisti tratijo vso moč na lepo besedno figuro in duhovito frazo, ko bi morali poskrbeti za filozofsko snov in problematiko v umetniški prozi".

Seštejmo naglas leta 2001:

Glava Izidorja Cankarja ne bo stala legalno na vhodu v Moderno galerijo toliko časa, kolikor ne bo Stepančičeve razstave. Dokler ne bo konstruktivističnega ambienta v showroomu arhiva Bauhausa v Berlinu. Ravnatelj arhiva je dr. Peter Hahn, nadvse pozorn in moder mož. Njegova telefonska številka je 00 49 030 254 00 20.

Seštejmo na glas asociacije leta 2016:

Dr. Peter Hahn ni več med živimi, Stepančičeva razstava je bila v galeriji Cankarjevega doma, Muzej sodobne umetnosti stoji na Metelkovi, Tržaški konstruktivistični ambient pa je postavljen v Moderni galeriji. Zaporedja asociacij imajo svoje obličje večnosti, z njimi gledamo smisle in nesmisle.

Zame spominska doprsna skulptura Izidorja Cankrja danes stoji legalno v preddverju Moderne galerije. V istem prostoru sobiva na razdalji sedmih korakov s tistimi, ki so ji bili v življenju strupeni nasprotniki, moji učitelji. Prav je tako!