Ravno sem prebral knjigo profesorja Paula Prestona na The London School of Economics z naslovom Poslednji dnevi španske republike, ki je izšla letos. Priporočam jo vsem zgodovinarjem in tistim, ki jih zanima zgodovina v obdobju med letoma 1935 in 1990. Španska državljanska vojna 1936–1939 je bila, kot so vse državljanske vojne, brutalna in krvava. Brat proti bratu, na obeh straneh so zagrešili zločine proti človeštvu. To je bila borba med demokracijo in desnimi kontrarevolucionarji, ki so v republikanski vladi videli seme socialistične revolucije.

Zdaj je že splošno sprejeto, da je bil jugoslovanski osvobodilni boj s komunističnega stališča bolj bitka za revolucijo, ki je zaradi tega postala državljanska vojna. Zdaj je zaradi statistike znano tudi, da je več ljudi umrlo v spopadih nasprotnih strani v državljanski vojni kot tistih, ki jih je pobil okupator.

Španska republikanska demokratična vlada je med državljansko vojno sklenila zavezništvo s Sovjetsko zvezo, ker je bila ta edini zanesljivi dobavitelj orožja. To ni bila ravno najlažja odločitev za demokratično državo, čeprav so bili na republikanski strani komunisti in socialisti. Franca so podpirali nemški nacisti in italijanski fašisti. Protislovja in primerjave z Jugoslavijo so očitna. Frankistični množični poboji po koncu državljanske vojne, skriti grobovi, begunci in emigranti, zapori in samooklicana sodišča z obsodbami na podlagi govoric, vse to je primerljivo s komunističnim zatiranjem v Jugoslaviji po letu 1945. Iz Španije, ki je leta 1938 štela 28 milijonov ljudi, jih je pobegnilo pol milijona. Približno takšen odstotek je leta 1945 zbežal iz Slovenije.

Kot da bi bila Španija zrcalna podoba Jugoslavije.

Dva dogodka, vrnitev Španije v demokracijo po Francovi smrti leta 1975 in svobodne volitve, sta leta 1977 pripeljala do zakona o pomilostitvi, t.i. dogovora o pozabi. To je bila politična odločitev, nujna, da bi se izognili ukvarjanju z dediščino totalitarnega Francovega režima. To je bil poskus, da bi pustili preteklost za seboj in se osredotočili na izgradnjo demokratične Španije. Franco, tako kot Tito, je Španiji za 40 let vsilil svojo verzijo zgodovine. Čeprav so dogovor upoštevali in je služil svojemu namenu, je stvar polemike, ali bi se ga morali še vedno držati.

Paul Preston meni, da je zdaj v Španiji napočil čas, ko je treba obravnavati nasilno preteklost na "odprt in pošten način". Leta 2007 je levičarska Zapaterova vlada sprejela Zakon o zgodovinskem spominu. Ta zakon predvsem priznava žrtve na obeh straneh v španski državljanski vojni, priznava pravice žrtvam in potomcem žrtev državljanske vojne in poznejše diktature, formalno obsodi Francov režim in ukazuje odstranitev vseh frankističnih simbolov. Kljub kritikam, ga desnica, ki je nasledila Zapaterovo vlado, ni ukinila.

Za prebujno domišljijo ni bilo vse idealno in levičarsko usmerjeni sodnik Garzon je imel težave s konzervativci v španskem sodstvu, ko je skušal preiskovati zločine iz državljanske vojne. Oživljene razprave v Sloveniji o skritih grobiščih, komunističnih simbolih in lustraciji bi razjasnila španska izkušnja. Španija je vsaj odkrito obsodila totalitarni Francov režim. Morda je za Slovenijo prišel čas, da naredi enako s svojo komunistično totalitarno preteklostjo.