Na prvi pogled povsem nesmiselna izjava znanca ni iz trte zvita. Kontraproduktivnj učinek delovanja nedvomnega liderja slovenske desnice ima tudi globje posledice na slovensko gospodarstvo in blaginjo ljudi.
"Janez Janša je največji adut slovenske levice", mi je že pred časom dejal znanec. Njegova teza je temeljila na tem, da s svojim političnim delovanjem pogosto odganja sredinske volivce stran od sebe in svoje stranke. To pa levici omogoča, da večinoma vlada Sloveniji. Ta hipoteza mi je dala misliti tudi v zadnjih dneh. Spomnil sem se dveh dogodkov iz preteklosti, ki jo potrjujeta.
Konec leta 2004 smo bili priče volitvam, ki so bile doslej najbolj zmagovite za Janeza Janšo. V uredništvu Financ smo skupaj s povabljenimi gosti nestrpno pričakovali volilne rezultate. Ko so se na televizijskih zaslonih prikazali rezultati vzporednih volitev, se je na obrazih simpatizerjev prikazalo navdušeno presenečenje, na obrazih podpornikov levice pa šokantno razočaranje. Janševa SDS je kljub dobrim gospodarskim razmeram in vstopu Slovenije v EU potokla Ropovo LDS.
Res so Ropovo vlado pred tem nenehno spremljale finančne in gospodarske afere, od Oriona, prek SIB banke do Zbiljskega gaja. Vendar je v predvolilni bitki Janez Janša takrat stavil na dvoje: na bistveno bolj sredinski, liberalni volilni program in na zavezništvo z Bajukovo Novo Slovenijo. Predvsem prvo je bilo zagotovo odločujoče. Janša je s takšnim programom, čemur je podredil tudi svoje predvolilne nastope, na svojo stran pridobil velik del sredinskih volivcev.
Drugi dogodek sega v leto 2008. Čeprav na zadolževanju, se je zdelo, da Slovenija po vstopu v EU gospodarsko galopira pod Janševim mandatom. Pred volitvami je lider desnice še dodatno pokazal pest tajkunim, Šrotu, Zidarju in drugim. Res so se Pahorjevi Socialni demokrati dvigovali na lestvicah politične priljubljenosti, toda volitve sta najbrž odločila dva povsem druga dogodka.
Ko je izbruhnila afera Patria, so se rejtingi SDS v enem dnevu dramatično znižali. Toda Janez Janša jih je že naslednji dan z nastopom na tiskovni konferenci dvignil nazaj na isto raven. Izgubil pa je bitko s plačno reformo v javnem sektorju, ki mu jo je zakuhal Gregor Virant. Paradoks te reforme je bil namreč v tem, da je povečini javnim uskužbencem zelo veliko dala, a zelo glasni so bili tisti, ki so nekaj izgubili ali pa so samo mislili, da so izgubili, ker je bil zaradi avgustovskih dopustov na plačilnih listih nižji neto znesek. Eho javnega mnenja je zatresel rejtinge SDS. Janša je, sicer nehote, izgubil sredino, s tem pa tudi volitve. Čeprav je ubranil svoje trdno jedro podpornikov.
Oba dogodka pričata o logičnosti izjave mojega znanca. Res je, da sta si Janša in Kučan kot pes in mačka slovenske politike. Res je tudi, da so si Janša in mnogi na levici kot pes in mačke. Ironija pa je, da bi Janša v 25 letih slovenske samostojnosti in neodvisnosti zagotovo bistveno dlje časa vladal Sloveniji, zlasti z vsem kapitalom, ki ga je prinesel iz časov osamosvojitve, če bi denimo vodil bolj sredinsko politiko po vzoru avstrijske ljudske stranke ali nemških krščanskih demokratov.
A tega ni zmožen več. Vsaj tako se zdi, sodeč tudi po njegovih zadnjih pogostih impulzivnih odzivih v javnosti. S tem je (p)ostal pomemben adut slovenske levice, saj desnici kot celoti onemogoča, da bi se kljub razočaranju med ljudmi povzpela na oblast. Levica tako lahko pobere veliko več glasov na sredini, z novimi obrazi (s Cerarjem) ali s starimi obrazi (s Pahorjem). Brez takšnega političnega ravnanja Janeza Janše bi bilo to bistveno težje.
Za slovensko gospodarstvo in blaginjo prebivalstva ima to pomembne posledice. Slovenija v zadnjih letih sicer jezdi na valu konjunkture v tujini in sposobnosti večine podjetij, da so z manj v zadnjih letih naredila bistveno več, lani dosegla tudi rekordni izvoz. Toda strukturnih reform, ki bi jih bila zmerna desnica voljna in sposobna izpeljati, še vedno ni. Dolg se še ne znižuje. Delovno aktivnih je premalo (le 1,37 na enega upokojenca, v Avstriji pa 2,25 na enega upokojenca). Novih delovnih mest je kljub gospodarski rasti premalo. Javne blagajne zato ječijo. Družbena prerazdelitev med zaposlenimi v zasebnem in javnem sektorju pa je zaradi previsokega davčnega primeža in javne porabe nepoštena in nekorektna. Javna poraba je namreč v Sloveniji za 620 milijonov evrov višja, kot če bi sledila povprečju v EU. Bruto povprečna plača v javnem sektorju pa je za 300 evrov višja kot v zasebnem.
Že samo iz tega bi zmerna desnica lahko črpala dovolj argumentov za volilni program, ki bi prepričal večino aktivnih volivcev, ki so sami žrtve takšnega sistema in takšnega načina vladanja v Sloveniji. Zaveznike bi dobila tako med zaposlenimi v gospodarstvu, kjer dela večina volilnega telesa, kot tudi v pomembnem delu javnega sektorja, ki je v primerjavi z drugimi, privilegiranimi deli javnega sektorja, zapostavljen.
Osebna frustracija zaradi prepričanj in izkušenj je lahko, vsaj včasih, razumljiva. Ni pa produktivna. Zlasti ne v politiki, kjer si s takšnim delovanjem lahko okrepiš jedro zvestih privržencev, vendar hkrati izgubiš odločilno podporo zaveznikov, pomembno število volilnih glasov in zato vladaš zelo malo let. Predvsem pa postaneš tudi pomemben adut tekmecev, pa čeprav si z njimi v zelo konfliktnem odnosu. To dokazuje tudi delovanje nasprotne strani. Če že ne prileti kak "čivk" od Janše, se pa zgodi kak pok z druge strani, ki Janševo podobo v širši javnosti tako spretno izkoristi za svoje politične cilje.
Moj znanec je imel prav. Janša je res največji adut levice.