Ravnokar sem se z Dunjo vrnil iz Dunaja. Intenzivno sem proizvajal mišljenje o kulturalizaciji vesolja in kozmifikaciji umetnosti. Spet sem bil v polju nerazumljivosti. Toda to bo moralo biti v bodoče drugače! Energetske tokove bodočnosti najintenzivneje doživljamo v filmskem mediju. Znanstveno-religiozni filmi so zvrst kinematografije v katerih avtorji gradijo pripovedi, ki se odigravajo v prihodnosti. Zasnovani so na potencialnem konfliktu, ki ga prinaša možen tehnološki razvoj. Zasnovani so na bodočih možnih konfliktih, ki jih prinašajo s seboj vzporedne zgodovinske spirale, ki bi se lahko pod določenimi pogiji uresničile. V znanstveno-religioznih filmih različne kulture mehanično preslikavajo svoje lastne kulturne vzorce. Upanje in želja sta pogonski sili znanstevo-religioznih fimov. V vzporedni spirali filma pa nastopa njun dvojček, želja in strah.

Dotik vesolja in dotik strahu. Ni preteklosti, ni bodočnosti, je samo absolutni zdaj. Ideja vesolja se spreminja skozi proizvodnjo umetniških in znanstveno tehnoloških konceptualizacij. Umetnost-kultura in znanost-tehnologija so človeške prakse, ki spreminjajo naravo. Vse, ampak čisto vse, je odvisno od človekovega delovanja v okolju. Tako je to tudi v bližnjem ali v globokem vesolju. Oblikovanje bivanjskega prostora je tisto, kar človeka ohranja pri življenju. Vesoljska postaja je najrazvidnejši rezultat tega procesa. Vesoljska postaja je naseljena skulptura, v celoti emancipirana od prirodnih tokov.

Resničen prehod v vesolje omogoči šele distanca do našega planeta. Naj ponovim svojo pozicijo: če bi lahko danes zgradil raziskovalni inštitut, bi bil to inštitut za raziskavo distance, zgrajen bi bil na ekvatorialni orbiti 36 000 kilometrov stran od planeta Zemlja. Človek se zaradi strahu istoveti s sebi kulturno podobnimi. Pridružuje se sistemom prepričanj in dejanj, s katerimi kaže svoj odnos do kozmičnega oziroma se navidezno poveže z njim. Artikulacija umetnosti in kulture je na eni strani mravljinčasto množična, na drugi strani pa elitistično ekskluzivna. Na eni strani poteka proces popizacije vesoljskih motivov, na drugi strani pa se vrtinči v kozmičnih potencialih na ravni težko razumlljivih abstraktnih struktur.

Religiozna gibanja, ki eksploatirajo idejo množičnega, se ne morejo organizrati drugače kot totalitarna ekonomska megastruktura. Predvsem zaradi tega, ker je ekonomija osrednja veja magije. Zato je urgentno potreben razsvetljenski poseg mladih doktorantov in doktorantk humanističnih znanosti XXI. stoletja, da vstopijo v neposredne humanistične raziskave realnega vesolja. Naj ponovim in podčrtam pomen besedne zveze - "v neposredne raziskave".

S pomočjo tehnologije lahko konstruiramo, kar hočemo in kjer hočemo: na dnu oceana, v puščavah, planinah in, ko bo to potrebno, tudi v medplanetarnem prostoru. Vsi si želimo, da bi se na orbiti naselili premišljeni kulturni vzorci, ne pa dominanti vzorci moči. Filozof, marksist Henri Lefebvre potencira in radikalizira idejo gradnje prostora v realnem vesolju: "Vse to lahko storimo z izolacijo od vakuumksega prostora, s potapljanjem v zemljino prirodo, s popolno mešanico kisika, ogljika in dušika projektiranega v antropomorfni oklep - v vesoljsko obleko. Samo v tako majhnem, lokaliziranem in omejenem okolju, v takšni lokalizirani zemljski prirodi, lahko človeško telo proizvede nezemljski prostor. Ta prostor pa nikoli ne more postati resnična ekstenzija telesa - astronavt ni nikoli resnično prisoten v nezemljskem prostoru. Vedno je v iluzivni in začasni eksklavi zemljske prirode (eksklava je ozemlje tuje države, ki vključuje ozemlje druge države, pojem je nasproten enklavi, op. avt.). Medtem, ko proizvaja nezemljski prostor, astronavt izhaja iz pozicije zemeljske prirode. Nezemljski prostor je vedno funkcija zemeljskega prostora. Konfinacija (pregon v kak kraj) je njegova ontologija. Na tem mestu se potencira neobstoj moderne distinkcije med prirodo in kulturo. Okolje kot njegova politična in družbena emancija - teritorij, niso imanentni, ne določa jih priroda, temveč so definirani s procesi projektiranja, dizajniranja in njim odgovarjajočim sociopolitičnim in ideološkim okvirjem."

Neverjetna količina znanja in dela ter družbene akcije je bila potrebna, da se je seštela v fascinatno projektiran aparat Mednarodne vesoljske postaje (ISS). Človeštvu je omogočila, da ustvari nezemljski prostor. S tem dejanjem rešujemo na orbiti človekova konfliktna stanja, še preden jih bo človeštvo lahko razrešilo na planetu. Znanost in umetnost na takšen način skupaj nastopata pred zemeljskim časom. Znanost in umetnost sta spet pred časom. Z metodološko gradnjo interakcije kulturnih vzorcev. Toda to je samo privid, ki ga imamo pridobljenga in izoblikovanega z zemeljskim kulturnim pogledom.

Na podoben način se nam je v vesoljskem programu oblikoval ekstremističen odnos do tujca, ki je tam nekje v globoki globini vesolja. Iščemo prostor za premislek, v katerem se naseljuje optimalna projekcija človeškega. Zavzema pozicijo do "ekstremnega tujca" iz globine vesolja. Pozor! Napačno beremo, če preberemo "tujca ekstremista". Zadnja točka premisleka je smrt kot smisel močne, vidne strukture planeta. Tiste strukture, ki jo natančno poznamo in jo preslikavamo na površino Zemlje, če pogledamo navzdol v tloris pokopališč. Zato je kulturalizacija in kozmifikacija civilni projekt proti militantnim državnim oligarhijam. Tako je primerjalna religijologija več kot logični nosilec zahodne ideologije potovanja v vesolje.

Seštejmo komentar s pastoralno liturgično logiko. V preteklem desetletju smo imeli z Dunjo in Mihom cel niz dogodkov in razstav v New Yorku. Med njimi tudi v galeriji White Box. Na otvoritev je prišla vsa evforična, takrat ravno nanovo poročena, odličnica konceptualistka Marina Abramović. Med pogovorom sem začutil v naju energetsko fiksiranega, prosojnega človeka srednjih let, za katerega sem misli, da se hoče predstavit Marini. Nič nenavadnega ne bi bilo. Izkazalo pa se je drugače. Najprej sem pomislil, da je mož "party animal", eden tistih, ki hodijo od otvoritve do otvoritve razstave in na takšen način preživljajo čas na planetu Zemlja. V New Yorku je to v obilici razstav več kot mogoče.

Toda izkazalo se je popolnoma drugače. V naslednjem trenutku, ko sva z Marino začasno zaključila najin pogovor, se je mi je teoretik filma, tako se mi je predstavil, pridružil. Za uvod mi je najprej manifestiral neverjetno poznavanje moje umetniške poti in mojega prispevka v Neue Slowenishe Kunst. Ter poznavnaje mojega drugega dela umetniške poti z Dunjo Zupančič. Presentili so me detajli, ki jih poznal o meni. Na tem mestu nastopi tisti del pripovedi, ki zaokroži smisel današnjega komentarja.

Najprej me je opozoril, da ima vse, kar bo povedal, neposredno povezavo s Hermanom Potočnikom Noordungom in filmom Odiseja 2001 Stanleya Kubricka. Iz žepa je vzel denarnico in pokazal fotgrafijo, na kateri sta bila on in pa meni neznana oseba. Najprej sem pomislil, da je na fotografiji newyorški "celebrity". Toda izkazalo se je, da je bil na fotografiji Mohamed Atta, vodja in načrtovalec napada na newyorška dvojčka!

"Prinašalec sporočila" mi je prišel obnovit pogovor z njim, da bom obveščen. Mohamed Atta mu je z najvišjo stopnjo intenzitete povedal, da je posneta veličastna umetnina z naslovom Odiseja 2001, ki jo zahodnjaki zmotno imenujemo "znanstveno-fantastičen" film, v resnici "znastveno-religiozen" film. Mohamed Atta mu je izgovoril stavek, da je zahodna kultura sposobna ustvariti umetniške mojstrovine v trenutku, ko so te abstraktne in naj bo pozoren na lažne monolite. Politika, da ima zadnjo priložnost.

Ekstremni tujec je tisti, ki mu moramo pokazati našo kulturo človeškega in našo umetnost, ki se lahko vzpostavi le prek abstrakcije, nikakor ne prek svete naracije. Prihod morilskega mesije, ki drži v eni roki srce, v drugi roki pa sekiro, poskuša vzpostaviti zadnji mogoči dialog. Potem ni več drame, temveč samo še uničenje.