Bavarski škof Heinrich Bedford-Strohm je poskrbel za silno razburjenje s svojim predlogom, da bi morali v vseh nemških šolah uvesti nov predmet — islam. S tem naj bi po mnenju škofa "imunizirali" učence pred radikalnimi muslimanskimi kleriki, ki novačijo mlade muslimane. Za poučevanje islama bi bile odgovorne islamske organizacije.
Če bi bil Heinrich Bedford-Strohm nepomemben lokalni duhovnik, bi njegovi pogledi ne doživeli pretirane pozornosti. A ker gre za predsedujočega svetu Nemške protestantske cerkve (EFD), izjava pa je na meji iracionalnega — vpeljava islamskega "verouka" kot obveznega predmeta naj bi "razsvetlila" nemške šolarje do te mere, da potem ne bi nasedali različnim fundamentalističnim skušnjavam, kar je milo rečeno naivno —, so bile reakcije na njegovo provokacijo izjemno burne, predvsem pa polemične. Tisti, ki so poskušali ohraniti spoštovanje do škofa, so izpostavili njegovo naivno pričakovanje, češ da naj bi se na ta način tudi nemški šolarji islamske veroizpovedi naučili kritično presojati svojo vero in njene nauke. Kdor pozna patriarhalno strukturo islamskih družin, opozarjajo številni zmerni kritiki te zamisli, mu je jasno, da otroci nikoli ne bi dobili dovoljenja za kaj takšnega, saj bi to v očeh tradicionalistov pomenilo "haram", se pravi nekaj prepovedanega, grešnega.
Naivnost ali provokacija?
Najverjetneje prej prvo kot drugo. Tudi protestantski škof je zavezan temeljnim krščanskim načelom, predvsem pa ni na slabem glasu. Ne glede na to pa ostaja dejstvo, da je Bedford-Strohmov predlog prišel ob najmanj primernem času. Nemška južna soseda je na predsedniških volitvah komaj, za zgolj 0,3 odstotka glasov preprečila zmago svobodnjaškemu kandidatu Norbertu Hoferju, ki je bil v kampanji do migrantov in islama pričakovano kritičen. V Nemčiji se negativno razpoloženje do (i)legalnih migrantov in islama prav tako krepi, kar so potrdile tudi nedavne deželne volitve, na katerih je Alternativa za Nemčijo ponekod prejela tudi 25 odstotkov glasov. Na račun vladajoče CDU kajpak, ki jo je kanclerka Angela Merkel s svojo migrantsko politiko precej oslabila, negativne trende pa še povečuje njena nerazložljiva zunanja politika, zlasti v primeru Turčije.
Dobrikanje avtoritarnemu Erdoganu, ki je glede kršitev človekovih pravic mnogo hujši problem od Putina, postaja svojevrstna bolečina tudi za vedno več (za zdaj še) sredinsko opredeljenih Nemcev. Ni jim všeč, kako se Merklova prilizuje človeku, ki brutalno zatira svobodo tiska, preganja in zapira novinarje, opozicijo in kurdsko manjšino. Kritik na račun gospe Merkel torej ni slišati samo iz drugih evropskih držav, ki ji ne morejo odpustiti, da je lani zaradi njenih osebnih kapric skorajda razpadla Evropska unija. Svoje kanclerke imajo dovolj tudi že v Nemčiji, kjer na račun krščanskih demokratov pridobiva precej bolj desna Alternativa za Nemčijo. Če bo Merklova nadaljevala s politiko popuščanja in prilizovanja Erdoganu, bo to za marsikaterega povsem zmernega Nemce ponižujoče.
Sanje o "nemškem islamu"
Že na prvi pogled noro naivna ideja bavarskega nadškofa je torej izjemno škodljiva za versko toleranco in kulturni dialog v Nemčiji. Zaradi odpora, ki ga je sprožila v precejšnjem delu javnosti, bi namreč lahko ponovno pridobila desna opozicija (Pegida, Alternativa za Nemčijo). Kajti Bedford-Strohm je šel v svoji fantazmi še dlje: predlaga namreč tudi vzpostavitev islamskih teoloških fakultet v Nemčiji, ki bi poučevale "miroljubni" islam in na ta način prispevale k dialogu z avtohtonim evropskim krščanstvom. Ta zamisel sicer sovpada z javno politično razpravo o nujnosti, da v Nemčiji vzpostavijo "nemško verzijo islama", utemeljeno na demokratičnih vrednotah, pluralizmu in pravni državi.
Avtorji te utopične ideje pozabljajo, da je trenutni razkol med krščansko Evropo in islamom največji v zadnjih stoletjih in da muslimanski kleriki, tudi tisti bolj "liberalni", že zaradi načelnih razlogov ne bi nikoli pristali na nekakšno "evropeizacijo" njihove religije. Obenem pa so na tankem ledu tudi nemška prizadevanja, da bi izsilili koncesije Turčiji v obliki ukinitve vizumov v zameno za Erdoganovo vlogo obmejnega stražarja. Da v Evropsko unijo ne bo več spuščal (ilegalnih) migrantov in beguncev, za kar bi dobil okoli 3 milijarde evrov. Vse več je namreč indicev, da se turška kooperativnost lahko v kratkem konča, kar bi pomenilo, da se bo na Balkanu ponovno znašlo na (deset)tisoče muslimanov, lačnih in žejnih mitologizirane Evrope, v kateri se, če morda niste vedeli, cedita med in mleko.