Pred četrt stoletja, ko je Slovenija postala samostojna država, je britanski pisatelj Robert Harris - tisti pisatelj, ki se je leta 2007 proslavil s Pisateljem v senci (The Ghost Writer), političnim trilerjemo britanskem prvem ministru -, objavil knjigo z naslovom Domovina (Homeland). Gre za "alternativno zgodovino", v kateri zgodovinske osebe ravnajo drugače, in v kateri so izidi dogajanja drugačni, kot je splošno znano in empirično dokazano. V Harrisovem romanu je nacistična Nemčija zmagovalka II. svetovne vojne, Adolf Hitler pa je še vedno nemški voditelj (po literarni predlogi so posneli tudi film z istoimenskim naslovom, op. uredn.). Najbrž so se mnogi spraševali, kaj je Harris hotel povedati? Kot je sploh značilno za besedno umetnost, ki ji v angleščini pravijo fiction, fantazira o tistem, kar bi se lahko zgodilo.

Postavimo, da bi leta 1992 še vedno živel - in praznoval stoto obletnico rojstva - Josip Broz Tito? Postavimo, da bi bil po padcu Berlinskega zidu 1989 sklenil na vsak način zavarovati enotnost Jugoslavije, nove razmere pa so mu narekovale uvesti večstrankarski sistem in razpisati demokratične volitve. Skupaj z Đilasom (s katerim sta na stara leta obnovila prijateljstvo), Tripalom, Dabčevićevo, Nikezićem, Perovićevo, Izetbegovićem in Kučanom je ustanovil titoistično stranko, ki se je imenovala Zveza Josipa Broza Tita (ZJBT). Titova stranka je na volitvah dobila 45%, h koaliciji pa je nagovarjala Tuđmanovo HDZ in Peterletovo SKD, ki sta na volitvah nastopili skupaj in dobili 15%. Če je mogoče verjeti govoricam, sta vstop v vlado pogojevali s spravo med nasprotniki v II. svetovni vojni in s posmrtno enakopravnostjo vseh vojakov. Koalicijska pogajanja so bila neuspešna, zato je Tito - pri svojih letih - naredil pustolovsko potezo, ki so jo nekateri komentatorji primerjali z njegovim odgovorom Stalinu leta 1948. V vlado je povabil slovensko separatistično stranko JBTZ, ki je nastala po sramotnem porazu titoističnih tožilcev na ljubljanskem procesu proti četverici (Janša, Borštner, Tasič, Zavrl) in ki je dosegla 4%.

Maršal Tito bi do zadnjega poskušal ohraniti enotnost Jugoslavije.

Nastala je koalicija ZJBT-JBTZ.

Tito je leta 1989 že spet postal predsednik Jugoslavije, Milan Kučan pa predsednik vlade. Podpredsednika sta postala Milovan Đilas in Savka Dabčević, zunanji minister je bil Marko Nikezić, obrambni Janez Janša, šolska ministrica je bila Latinka Perović, notranji minister Miko Tripalo, Izetbegoviću pa so dodelili ministrstvo za kulturo in verska vprašanja. Za finančni resor so predlagali Janeza Drnovška, vendar ga Kučan sprva ni želel imeti v vladi. Ker pa je na koncu odločil Tito, je Drnovšek vseeno postal minister za finance. Ob nastopu vlade so prišle čestitke iz ZDA in Sovjetske zveze, kjer je mesto generalnega sekretarja ravno prevzel Vladimir Putin, pred tem podžupan Leningrada, ki so ga pozneje preimenovali v Sankt Peterburg. Tito in Kučan sta bila dovolj pametna, da sta kljub zavrnitvi Tuđmana in Peterleta na različna pomembna mesta postavila tudi nadstrankarske ali nestrankarske ljudi, predvsem Hrvate in Albance s Kosova. Državni sekretar na ministrstvu za notranje zadeve je postal pesnik Vlado Gotovac, ki si je sicer želel postati notranji minister in je bil pred letom 1989 eden najslavnejših jugoslovanskih zapornikov, Tito pa je bil prepričan, da ne gre za pesnika, ampak za komponista Jakova Gotovca. Ko je pri sestavljanju kabineta slišal priimek Gotovac, je rekel: "Pa neka dodje onaj s onoga svijeta!"

Vendar idila ni dolgo trajala. Jugoslovanska vojska je še v času nedemokratičnega režima uvozila tisoč osemkolesnih oklepnih vozil in jih - na velikanski ceremoniji tik pred volitvami - krstila za Partije. Generali so razlagali, da gre za simboliko, saj ima vozilo toliko koles, kot ima Jugoslavija sestavnih delov, ime Partija predstavlja enotnost itn. Novi obrambni minister, ki je imel čut za varčevanje in ni želel povzročati prevelikih stroškov, je dal navodilo, naj na vozilih zamenjajo le dve črki, da se bodo namesto Partija imenovala Patrija, ki pomeni domovino in je splošno sprejemljivo ime, kar partija po uvedbi večpartijskega sistema gotovo ni. To je povzročilo hudo kri pri generalih, ki jim je šel slovenski minister tudi sicer na živce, pa tudi užaljenost pri Titu. Poklical je Janšo in mu rekel: "Zašto uzrujavate starije ljude, kao što sam ja, sa sitnicama?"

Od tega dogodka pa vse do stotega rojstnega dneva se je Titu zdravje slabšalo, dokler ni poleti 1992 umrl.

Štirinajst dni po Titovi smrti so izbruhnili nemiri, nakar so Slobodan Milošević, Vojislav Šešelj in srbski generali naredili državni udar in razglasili izredno stanje. Milan Kučan, Janez Drnovšek, in Janez Janša so se vrnili v Ljubljano in začeli so se pogovori o odcepitvi. Pogovorov sta se  udeleževala tudi Peterle, ki je začutil ugoden trenutek, in Jože Pučnik, ki se je vrnil iz Nemčije z izkušnjami iz tamkajšnje politike. Tako rekoč čez nočmu je uspelo ustanoviti slovensko socialdemokratsko stranko, tako, da je bila slovenska strankarska scena tako rekočkompletna. O Titu in o njegovi jugoslovanski stranki se je govorilo vse slabše in slabše, da so se od nje po kratkem postopku distancirali tudi Kučan, Drnovšek in drugi jugoslovanski politiki. Slovenski politiki so se sporazumeli o datumu novih volitev, za predsednika republike pa sta - potem ko je v nenavadnih okoliščinah umrl Ivan Kramberger - kandidirala Kučan in Pučnik. Pučnikovi socialdemokrati so obešali plakate, ki so kandidata imenovali modernega socialdemokrata, Kučana pa zastarelega komunista, čigar čas je minil - če ne prej - vsaj s smrtjo Tita, ki so ga primerjali s španskim Francom in portugalskim Salazarjem. Volitve so bile dramatične, saj sta oba kandidata dosegla 50%, in to kljub temu, da je v nedeljo zvečer volilna udeležba v Trbovljah v eni sami uri poskočila iz 69 na 99%. Na koncu je tehtnico na Pučnikovo stran nagnilo okrog sto glasov, ki so prispeli po pošti iz Argentine.

Josip Broz na naslovnici revije Life

Če skrajšamo: na koncu je federalna Jugoslavija preživela kljub odcepitvi Slovenije in kljub ogorčenim polemikam Miloševića in Tuđmana o četnikih in ustaših. Srbski voditelji so tako rekoč spodbujali Slovence, naj zapustijo Jugoslavijo. V pogajanjih pod budnim očesom Američanov in Evropske unije so Sloveniji obljubili Istro in obuditev Svobodnega tržaškega ozemlja, nakar so slovenski komunisti - ob pomoči hrvaških Stipeta Šuvarja in Ivice Račana - razširili govorico, da sta Pučnik in Milošević sklenila pakt. Potem so organizirali demonstracije, na katerih so nosili transparente z gesli kot "Tujega nočemo, še svojega imamo preveč!" Takrat se je nehalo slovensko-srbsko prijateljstvo, nova država pa je po vrhu vsega izgubila še izhod na odprto morje.

Predsednik samostojne Slovenije je torej postal Jože Pučnik. Na položaju je ostal dva mandata, prav toliko pa tudi stranke, ki so zagovarjale neodvisnost, demokracijo, človekove pravice, podjetniško pobudo, meritokracijo itn. Čas jugoslovanske, titoistične politike je minil, zato tisti, ki so bili povezani z njo, z izjemo Janeza Drnovška, na volitvah niso bili večuspešni. Na mestu predsednika vlade so se zvrstili Andrej Bajuk, Lojze Peterle, Janez Janša in Janez Drnovšek.

Slovensko čiščenje se je začelo pri pravosodju, ki je imelo na vesti sramotni proces proti četverici JBTZ. Slovenski parlament je sprejel sklep, da morajo vsi tožilci, odvetniki in sodniki opraviti pisni izpit iz slovenščine in slovenske zgodovine, na ustnem izpitu pa so morali odgovarjati na vprašanja iz Pitamičeve Države. Izpite je opravilo okrog 45% kandidatov, 55% pa jih je izgubilo službo. Nekateri so se preselili v Jugoslavijo, drugi so postali vozniki taksijev, nekaj pa jih je ustanovilo podjetja za svetovanje in za odnose z javnostjo. Novo pravosodje je v rekordnem času pripravilo več tisoč političnih obtožnic, med katerimi je bila polovica na majavih nogah, ker so njihovi avtorji hoteli le dokazati privrženost novemu režimu. Tako je prišel - med drugimi nekdanjimi titoisti - pred sodišče tudi Milan Kučan. Obsojen je bil na osem let zapora, vendar so nevladne organizacije pripravile zborovanja v njegovo podporo in je bil torej zaprt (na odprtem oddelku) le nekaj mesecev.

Predsednik Pučnik je - po pariškem zgledu - dosegel preimenovanje Trga revolucije v Trg sprave, od koder so pospravili spomenike Kardelju in jugoslovanski ustavi, namesto njih pa postavili obelisk s posvetilom vsem žrtvam vojnega nasilja. Odstranili so tudi spomenik Borisu Kidriču, kar je izzvalo nove demonstracije, gladovne stavke, pritožbe na mednarodne forume itn.

Nova vlada je preklicala nekdanjo titoistično privatizacijsko zakonodajo in povabila k vlaganju v slovensko gospodarstvo tujce. Na meji med Italijo in Slovenijo v Novi Gorici so tako Američani postavili evropski Las Vegas (ki so ga imenovali Hit or Miss - Zadeni ali zgreši), mariborsko tovarno TAM je kupil BMW, slovenske železnice so pod pogojem, da do leta 2000 zgradijo drugi tir, postale nemške železnice; tujim vlagateljem so prodali še Cimos, DARS, Delo, Dnevnik, ELES, Istrabenz, Kreditno banko Maribor, Laško, Litostroj, Ljubljansko banko, Muro, Prevent, Revoz, Savo, Talum, Telekom, Tomos, Union, Železarno Jesenice...

K izpitom so bili povabljeni tudi novinarji in uredniki tiskanih in elektronskih medijev. Okrog teh izpitov so izbruhnile velikanske polemike, saj so evropske ustanove predsednika in vlado opozarjale, da svoboda izražanja spada k merilom demokratičnosti in k ugledu države. Parlament je bil trmast: vsi morajo opraviti izpite (iz slovenščine, slovenske zgodovine in ustave), vendar služb ne bodo izgubili, le rezultati morajo biti objavljeni.

Pučnikova ekipa je pohitela tudi z ustanovitvijo srednjeevropskega Harvarda. Država je za campus ponudila zemljišča in prostore: nekdanjo Titovo rezidenco na Brdu pri Kranju in hotel Kokra, zgradili so tudi novo poslopje s predavalnicami in kabineti. Ob tem so za javnost odprli nekdanji zaprti del, kjer so nekoč imeli lovske postojanke komunistični prvaki. Sprva med darovalci, sponzorji in vlagatelji ni bilo gneče. Ko pa sta Brdo leta 2001 obiskala ameriški in ruski predsednik, je bilo rečeno, da je to najlepša univerza na svetu in celo "košček nebes". Gneča je nastala, ko je univerza zaposlila učitelje iz vseh kontinentov in vpisovala najboljše študente iz Vzhodne, Srednje Evrope in Sredozemlja.

Nova slovenska vlada je imela največ težav pri reformiranju zdravstva in pokojninskega varstva. Kljub temu se je Slovenija do konca stoletja spremenila v moderno srednjeevropsko državo.