Ne mislim zgolj na ponarodelo "oblast je zrcalo ljudstva", četudi je v njej zelo veliko resnice, ampak na tisto vsakodnevno razočaranje, pravzaprav šok nad primitivnostjo, nonšalanco, pokvarjenostjo, brezčutnostjo ali pa zgolj ignoranco in občutkom, da ti nekaj pripada (Anglosaksonci imajo za to odličen izraz "self-entitlement") in da si zaradi tega lahko privoščiš več od ostalih. Tovrstno narcisistično motnjo lahko opazite vsak v prometu, zlasti na avtocesti kot civilizacijskim standardom (prehitevanje po odstavnem pasu), sicer pa je klasika vožnja v rdečo luč, ki jo Slovenci razumejo kot dejanje državljanske nepokorščine. Vrhunec bestialnosti doživite v ljubljanski garažni hiši Kongresni trg, kjer pomembni frajerji brez otrok suvereno parkirajo na mestih, ki so rezervirana za družine z otroškimi vozički. Samo še okupacija parkirnega mesta, rezerviranega za invalide, je hujša. Česa tako izrojenega nisem videl še nikjer na svetu, pa sem bil že marsikje.

Skratka, morda delamo napako, ko za katastrofalno vodenje države in predvsem državnega gospodarstva in javnih služb krivimo izključno oblastno elito ter k temu prištevemo še negativno selekcijo. Kaj pa če je ljudstvo samo po sebi že doseglo alarmantno stopnjo samorazvrednotenja - predvsem v Ljubljani, če sem natančen -, da se mu ne zdi nič več nemoralno oziroma narobe? Kaj pa če bi tudi oni ravnali enako, ko bi le imeli priložnost?! Tudi tu nam priskoči na pomoč slovenski pregovor "priložnost naredi tatu", ob katerem se gre vprašati, koliko je še narodov v Evropi, ki poznajo nekaj podobnega.

***

Naj uvodna digresija služi kot ilustracija širšega okolja, v katerem se je težko boriti z uveljavljanjem standardov, ki jih ti ljudje v bistvu intimno zavračajo. Nemogoče je statistično korektno izračunati, kolikšen je odstotek slovenskih državljanov, ki jih je že okužila ta "relativizacija" in ki nimajo pomislekov, da "priložnost naredi tatu". Kaj pa če jih je že polovica?! Kaj bo to pomenilo za vrednostni sistem prihodnjih generacij (od katerih se jih bo, očitno, precej tudi izselilo) in kakšno vlogo bi morala pri tem igrati šolstvo in izobraževalni sistem, so vprašanja, s katerimi se bo enkrat treba soočiti.

Poudarek je na "enkrat". Zdaj se, kot vse kaže, nikamor ne mudi. Čas pa vseeno teče hitro. Prejšnji teden je minilo že leto dni, odkar sem postal odgovorni urednik Portala PLUS. Zato sem si vzel nekaj minut za majhno "inventuro". Kaj smo v tem času objavili posebnega, drugačnega, ekskluzivnega ali takšnega, česar drugi niso. V čem se razlikujemo od ostalih, katere so naše prednosti, kje so slabosti. Razmišljal sem kot novinar in urednik, solastnik medija in kot državljan, ki je nezadovoljen nad svojo državo, iz katere še ni emigriral, in zahteva spremembe. Pred enim letom bi vsaj v prvi in tretji vlogi razmišljal zelo podobno. V Sloveniji se namreč ni kaj prida spremenilo, sploh pa ne na bolje. Nova je torej le lastniška vloga. Za marsikoga bi bila lahko breme, zame pa je preizkus volje, potrpljenja, preudarnosti in tudi - odgovornosti. Z ekipo vseh, ki soustvarjajo naš portal, je moje delo neprimerno lažje, občutek skupne pripadnosti projektu pa čudovit.

***

Na slovenskem medijskem trgu vladajo specifični zakoni, ki se jih lahko držiš ali pa jih zavračaš prav zato, ker so sprti s temeljnimi novinarskimi standardi. Najlažje se je opredeljevati, plavati s tokom ali pa tiščati glavo v pesek. Občutek neizpolnjenosti se kompenzira z materialnimi koristmi. Legitimnost se kupuje z visokimi rejtingi branosti, ki jih zagotavljajo lahkotne zgodbe, začinjene s pravo mešanico pikantosti in bulvarske brezsramnosti. Kdor je dober v tem, mu ni hudega. Kdor je ob tem še spreten, lahko zasluži tudi s prodajanjem zgodb. Več prinašajo neobjavljene. Kategorija zase so lažnivci in manipulanti, ki vedno nekomu ali nečemu služijo, zagotovo pa ne resnici. Če je vrhunski dosežek objaviti "zgodbo" o ločevanju opozicijskega politika, potem bi bil spodobnejši in bržkone celo verodostojnejši dosežek, če bi politično nasprotni medij objavil "razkritje", da ima predsednik nezakonskega sina.

Hočem reči, da je preiskovalno novinarstvo v tej deželi bolj ali manj crknjen konj in da se s pravimi problemi v glavnem nihče noče, ne more oziroma ne upa ukvarjati. Realni problemi pa so, saj veste, vedno in povsod povezani z denarjem in običajno tudi z močjo oziroma oblastjo. Toda nedvomno je na piedestalu slehernega ozadja denar.

V zadnjem letu smo na Portalu PLUS razkrili kar nekaj zgodb, kjer je šlo za takšna ozadja. Naša razkritija so v večini primerov po zaslugi drugih, večjih medijev dobila ustrezen odmev v javnosti. Ne pa vedno. V nekaj primerih nismo uspeli prebiti zidu molka, zato bomo morali nadaljevati s pisanjem, saj gre za pomembne in družbeno relevantne teme. Tožbe, s katerimi nas bi radi prestrašili, so v tem smislu le potrditev dejstva, da delamo prav. Tožbe so konec koncev civiliziran odgovor na vprašanja, ki so vznemirile tiste s slabo vestjo. Tožbe so lahko le prvi korak do konkretnejših "ukrepov", ki sledijo, če medij ne "posluša". Finančni pritiski - v Sloveniji so znani predvsem kot izsiljevanje z oglasi - so običajno naslednji korak. Temu sledi nekaj, česar pri nas sicer nismo vajeni, so pa v okoljih s podobno klinetelistično in korupcijsko mentaliteto. Še najbližje je Črna gora, kjer sta formalna oblast in kriminalno podzemlje poslovno, kadrovsko in personalno povsem prepletena.

***

Prav ta primerjava ne gre lahko z jezika, četudi ni nekaj novega. Resda smo Slovenijo zaradi nenormalno visokega državnega lastništva, medijske homogenosti, nedotakljivosti nekdanjih retencijskih elit, nacionalizma do tujega kapitala ter obsedenosti s poveličevanjem socializma doslej raje primerjali z Rusijo (ali pa z nekaj zlobe celo z Belorusijo). A ker je izvirni greh slovenskega organiziranega kriminala njegova sofisticirana integracija v ekonomske in politične strukture, kar je del širše zgodbe o tranzicijskih anomalijah, si Slovenija bolj kot z Rusijo zasluži primerjavo s Črno goro. Nasilje nad novinarji je bilo doslej omejeno na ekonomske sankcije, kar pa ne pomeni, da se ne more zgoditi incident na cesti ali kakšna druga "nesreča". Bolj ko vrtamo v ozadja, večji so pritiski, med katerimi so že tudi blage grožnje in opozorila. Predstavljajte si, denimo, da bi kriminalne združbe, ki prečrpavajo denar iz našega javnega zdravstva, ugotovile, da nek medij ne misli odnehati. Ali pa da bi mafija iz Šaleške doline razburjena spoznala, da bo medij zahteval vpogled v seznam vseh dobaviteljev oziroma podizvajalcev v projektu TEŠ6, iz česar bi se dalo natančno ugotoviti, koliko je kdo dobil v projektu desetletja. Ni si težko predstavljati, da bi lahko kakšnemu uredniku potem odpovedale zavore na avtu ali pa mu med vožnjo odletelo levo sprednje kolo...