Prijatelj, ki dneve in dneve preživlja v arhivih, in ga bom - iz razlogov, ki bodo postali razumljivi med branjem teh vrstic - imenoval Trn v peti, mi je povedal, da me je šestindvajset let mojega življenja - od leta 1974 do leta 1990 - spremljala tajna policija, znana pod imenom Udba. Poslušali so moje telefonske pogovore, brali mojo pošto, mi sledili na potovanjih in sprehodih, beležili moje obiske in obiskovalce... Trn v peti mi je tudi povedal, da v poročilih tajne policije nastopam s psevdonimom Nož v hrbtu. Prepoznal me je, ker sva pač prijatelja in ker je del moje preteklosti tudi del njegove preteklosti.

Včeraj mi je Trn v peti poslal fotokopijo policijske beležke iz leta 1987. Gre za poročilo o mojem srečanju z Jiříjem Pelikánom, znanim češkim oporečnikom, ki je po sovjetski okupaciji pobegnil v Italijo. V poročilu piše, da sva se za sestanek dogovorila po telefonu, da sva se dobila v ljubljanskem hotelu, da je pogovor potekal v angleščini, v njem pa sva omenjala Mladino in Novo revijo.

Ko se spominjam tistih časov, imam več težav. Ena od njih je, da se ne morem spomniti, ali sem se zavedal, da me zasledujejo ves čas, torej vse dneve vseh 26 let, kar znese približno 9.000 dni oziroma 216.000 ur; ali sem na to pomislil le tupatam? Vsekakor sem se zavedal, da prisluškujejo domačemu telefonu, ko sem leta 1989 (iz New Yorka) svoji materi naročil, naj od znanega prekupčevalca z devizami kupi 1.000 nemških mark. To je bil čas vrtoglave inflacije, in vsi, ki so imeli to možnost, so dinarje, čim so jih dobili, zamenjali za marke, kar je bilo seveda nezakonito. Zato sem v pogovoru z materjo uporabil šifriran jezik, našo domačo enigmo. Rekel sem: prosim, nabavi eno kišto jabolk! "Jabolka" so bila nemške marke, "ena kišta" je pomenila tisoč. Pri šifrah je težava, če si jih ne zapomnimo, kar se je pripetilo tudi moji materi. Ob vrnitvi v socialistično domovino me je namesto nemških mark čakal zaboj slovenskih jabolk. Moj prisluškovalec pa je zapisal: Nož v hrbtu naročil 10 kilogramov domačih jabolk. Morda gre za prva znamenja politične streznitve. Nož v hrbtu je sprevidel, da so jugoslovanska jabolka boljša od ameriških!

***

Uredniki Nove revije smo si včasih po telefonu (stacionarnem, seveda) sporočali grde reči o policiji in režimu. Kadar smo bili posebej dobre volje, smo govorili: Kdor to posluša, si zasluži dodatek za specializacijo, zahtevnost in neugoden delovni čas! Le redko smo pomislili, koliko agentov dobiva mesečno plačo, da vohunijo za nami, in koliko družin policijskih uslužbencev posredno vzdržujemo.

Trn v peti je v arhivih našel zanimive dokumente, posebej zanimivi pa so bili psevdonimi oziroma šifre, s katerimi so skrivali svoje zaupnike, šefe pa tudi žrtve. Nekatere osebe je prepoznal, večina pa je ostala skrita v policijskem vesolju. Naloga za prihodnje generacije. Tako kot meni je tudi Trnu v peti več do zgodb in škandalov kot do oseb, ki igrajo vloge v njih.

Nadvse zabavna - celo duhovita - so bila imena nekaterih opazovancev oz. prisluškovancev, ki so bili jugoslovanski diplomati, agenti Udbe, bančniki in drugi partijski funkcionarji. Osebo, ki je imela po vsem videzu največ zvez in pooblastil, so imenovali Bruno v očesu; Cmok v grlu je bilo ime človeku, ki se je očitno ukvarjal s prehrano in so ga naslavljali tudi Intendant. Trn v peti je prepoznal finančnega ministra, ki so ga imenovali Maslo na glavi; in šefa Udbe, ki so ga ljubkovalno označili kot Bolho v ušesu. Diplomatko, ki je bila pristojna za agitacijo in propagando, so imenovali Kača na prsih; mladinski funkcionar, ki je v novi državi postal predsednik neke pomembne stranke, je bil Jezik za zobmi. V poročilih iz Beograda in iz Münchna se je tupatam pojavljalo ime Strah v kosteh, ki ga prijatelj Trn v peti še ni dešifriral.

Upam, da se bo istovetnost Strahu v kosteh razkrila čim prej. Zaradi mene je danes lahko državni voditelj, ali pa ga srečujem v ljubljanskem supermarketu, kjer kupuje tatarski biftek in krompirjevo solato, ki ju ima zelo rad? Zdi se mi celo, da se je mojega psevdonima domislil prav on. Gre seveda za denar in sicer za denar glavne slovenske banke, ki jo policijska poročila imenujejo Hram lepote in duha (HLD). Imela je podružnice v Beogradu, Zagrebu in Sarajevu in je slovela kot najbolj zanesljiva banka na Balkanu.

***

V začetku sem že omenil zgodbo o konvertibilnosti. Jugoslovanska zakonodaja je takrat - razumljivo - zahtevala, da se vsi devizni zaslužki zbirajo v Beogradu, nakar je zvezna vlada lokalnim bankam odobravala zneske v dinarjih. Konvertibilni slovenski komunisti so se na gospodarsko krizo odzvali "na ravni zgodovinskega trenutka", torej so, dokler in kolikor so mogli, zadrževali konvertibilno valuto zunaj beograjskega obzorja. HLD je bila v Nemčiji ustanovila okrog trideset "informativnih centrov" za zbiranje prihrankov in nakazil "delavcev na začasnem delu v tujini". Del tega denarja so - z zamudo, ki je zaradi inflacije prinašala nekatere ugodne učinke - pošiljali v Beograd, del pa... No, na tej točki se zadeva zaplete, poročila, ki so se ohranila v arhivih, pa si, kot pravi Trn v peti, nasprotujejo.

Poročila po eni strani ugotavljajo, da so Strah v kosteh, Bruno v očesu, Bolha v ušesu, Kača na prsih in Cmok v grlu skovali bistroumen načrt. Domislili so se, da bi del denarja obdržali zase v posebni interni banki, ki bi se imenovala Hram najvišje lepote in duha (HNLD). Bruno v očesu je v telefonskem pogovoru s Strahom v kosteh povedal naslednje: "Ta denar nam bo prišel še hudičevo prav, boš videl!"

Rečeno je bilo, da utegnejo slovensko deželo s Hramom lepote in duha vred doleteti hudi časi in neprijetne reči, kot so demokracija in strankarske volitve. Da bi zmagali in obdržali oblast, bo potreben denar. Nekaj so ga naložili v na novo ustanovljeno banko v Nemčiji (ki je bila jedro Hrama najvišje lepote in duha), nekaj so ga prenesli na hranilne knjižice v avstrijskih bankah, nekaj pa so ga zavitega v časopisni papir dostavili manjšinski organizaciji v Italiji. V nasprotju s splošnim prepričanjem so menili, da so gospodarske krize dar božji in da je v njih mogoče dobro zaslužiti. Če bo kriza, so razmišljali, se ne bo vedelo, kdo pije in kdo plača, sledila bodo dolgotrajna pogajanja, na koncu - ko bomo vsi mi že zdavnaj v penziji - pa bodo dolgove plačali davkoplačevalci.

Po drugi strani naj bi bil načrtu nasprotoval Maslo na glavi. V (zabeleženem) telefonskem pogovoru naj bi bil opozoril, da bo treba denar na koncu izplačati tistim, ki so ga prinesli v banko. "Oh", je na to (kot izhaja iz beležke o telefonskem pogovoru) rekla Kača na prsih, "niti pod razno ne bomo dovolili, da bi kdorsibodi tacal ali pacal po Hramu lepote in duha."

"Ženska ima prav," je komentiral Bolha v ušesu, ko je poslušal posnetek pogovora. Nato je poklical Cmok v grlu in še dva operativca (Strel v kolenu in Mevlje v riti). Ob dobrem kosilu nekje na obrobju Ljubljane so se dogovorili, kako bi zavarovali pridobitve socializma in ustvarjalno razporedili zdomske prihranke. V beležki, ki opisuje kosilo, se brez napovedi pojavi nova oseba Črno za nohtom, ki je menda drugo ime za oskrbnika protokolarnih objektov in vladnih počitniških domov. Če se Trn v peti ne moti, je Črno za nohtom članom vlade dobavljal črne mercedese, za katere ni bilo treba plačati carine. Finančna peterica, ki jo je poročevalec imenoval Pentagonala, je - mnogo let pred časom, ko se je govorilo o finančnih balonih, bančnih luknjah in tajkunih - razglasila, da je denar fikcija, varčevanje pa "brezglavo ravnanje".

"Vzemimo," je rekel Strel v kolenu, "da imam sto dolarjev in da si ti, Črno za nohtom, hočeš izposoditi teh sto dolarjev. Jaz ti dam sto dolarjev, ti pa meni izjavo, da mi dolguješ sto dolarjev - ali še kakšen dolar več. Ta tvoja izjava je vredna sto dolarjev, morda kak dolar več ali manj. Torej imava že dvesto dolarjev."

"Ali kak dolar več," je dodal Mevlje v riti.

***

Kot je znano, je Jugoslavija razpadla, njene naslednice pa so na različne načine reševale finančne probleme, ki so izvirali iz socialistične zgodovine in iz splošne bančne zmešnjave v Ameriki in v Evropi. Lepota te zgodbe, o kateri naj bi Trn v peti napisal knjigo, je v tem, da so Strah v kosteh, Pentagonala in njihovi prijatelji v teh ubogih časih precej povečali svoje premoženje. Nekaj so ga porabili za vile, jahte in avtomobile, nekaj so ga naložili na račune v tujini, nekaj pa so ga žrtvovali za volilne kampanje, ki so postavljale na oblast zaščitnike njihovih vil, jaht in avtomobilov.

Še lepše pa je, da - kot rečeno - ne vem, ali so starejši gospodje, ki jih danes srečujem na ljubljanski ulici, v supermarketu, na bencinski črpalki, v Portorožu ali na Bledu, res samo starejši gospodje, ali so nemara Bolha v ušesu, Bruno v očesu, Cmok v grlu, Črno za nohtom, Kača na prsih, Jezik za zobmi, Maslo na glavi, Mevlje v riti, Strah v kosteh ali celo Strel v kolenu???

Bojim se tudi, da bosta nekega lepega dne Nož v hrbtu in Trn v peti končala z nožem v hrbtu ali s strelom v kolenu. Strahu v kosteh sta se znebila že davno. Jezika za zobmi pa ne mislita držati.