Pred nekaj dnevi sem potoval na Primorsko. Približno na pol poti sem na levi strani opazil veliko oglasno desko, na kateri je, če sem prav prebral - ob tem, da sem moral biti pozoren na promet - pisalo Od daleč je vse krasno. Doma sem prižgal računalnik in iz interneta izvedel, da so bile te besede izrečene v času galskih vojn, menda na meji z območjem, kjer so potekali srditi spopadi s Helveti. Sicer naj bi se modrosti prvi domislil rimski zgodovinopisec Publius Cornelius Tacitus, natančen prevod pa naj bi se glasil Iz daljave je spoštovanje večje.

Ob pogledu na madež ali umazanijo včasih rečemo: Iz aviona se ne vidi. Podrobnosti ali malenkosti niso važne in jih - če nas zanima celota ali "širši problem" - lahko zanemarimo. Iz angleščine in moderne miselnosti izvira nasvet, da je treba (storiti korak, dva nazaj in) pogledati "večjo sliko" (bigger picture). Pogosto tudi pravimo, da se kdo moti o kakšni zadevi (ali se zaleti) zaradi pomanjkanja razdalje, iz česar sledi priporočilo, da je potrebna varnostna razdalja, da je treba zadevo prespati itn.

V jugoslovanskih časih je krožila šala o razočaranju komunističnega revolucionarja, ki je na koncu izjavil: Lep je bil socializem - iz kapitalizma. Šala je pripovedovala o temeljni zadregi starih levičarjev: ko so živeli v kapitalizmu, npr. v Kraljevini Jugoslaviji, je bil socializem videti lep; ko so ga doživeli "v praksi", pa je svojo lepoto izgubil. Izjave, ki na prvi pogled spominjajo na razočaranje revolucionarjev, bomo slišali tudi danes. Takole slišimo: lepa je bila socialistična Jugoslavija, Tito je bil car, vsi so imeli službe, bila je enakost itn. Te izjave so kajpada nekaj čisto drugega kot izjave razočaranih jugoslovanskih revolucionarjev, za katere je bil socializem lep, ko ga še ni bilo. Zanje je bil socializem prevara, iz takšnih spoznanj pa je v vseh socialističnih državah prišlo do perestrojk, glasnosti, rušenja zidov in vsesplošnih prevratov. Ti prevrati niso poenotili le nekdanjih socialističnih družb in komunističnega sveta, ampak - recimo - vso Evropo, da je postala celovita in svobodna. Ameriški filozof Francis Fukuyama je napovedal konec zgodovine. Žal se napoved ni uresničila in žal se je zgodovina - celo v nekaterih najmanj prijetnih razsežnostih - začela vračati. O ruskih posebnostih (in podobnostih) s tem v zvezi govori tudi nekdanji zagovornik perestrojke, moskovski filozof Aleksander Zipko v članku Bereit, alles niederzu­brennen, objavljenem v tedniku Der Spiegel 4. junija 2016.

***

Danes precejšen, predvsem mlajši del slovenske politike obožuje komunistično retoriko, pri čemer je naivnejši od starih revolucionarjev. Mladi levičarji, recimo tisti, ki so se vselili v prostore nekdanje ljubljanske tovarne biciklov, t.i. skvoterji, namreč niso doživeli niti jugoslovanskega socializma (ker so bili premladi) niti pravega slovenskega kapitalizma (ker ga pravzaprav še ni bilo). Problem ni v nezadovoljstvu, ampak v njegovi neumestnosti. Problem je v tem, da se ne prepoznavajo niti zavezniki niti nasprotniki. Na prvi pogled se zdi, kot da je ljubljanski župan nasprotnik skvoterjev. V bistvu pa je njihov somišljenik, celo voditelj. Spomnimo se, kako je v Stožicah, pa ne le on, prepeval komunistične himne.

Ne vem natančno, čemu je bilo namenjeno obcestno sporočilo Od daleč je vse krasno. Morda so njegovi avtorji želeli sporočiti, da ni razloga za paniko in da je - če upoštevamo primerno razdaljo - vse v redu. Iz primerne razdalje je krasna tudi Slovenija. Slovenija je krasna, če se ji preveč ne približamo. Kaj bi pa bilo, če bi se ji približali? Pravijo, da je hudič skrit v podrobnostih.

Leta 1977 sem se zelo začudil, ko sem prebral, da je Ytzhak Rabin odstopil s položaja izraelskega ministrskega predsednika, ker so ga zalotili, da je imel na nedovoljenem bančnem računu v ZDA 10.000 dolarjev. Takrat izraelski državljani niso smeli imeti denarja v tujini. Merila so različna glede na kraj in čas. Billa Clintona so hoteli odstaviti, ker je skrival erotično zgodbico s pripravnico. Jacques Chirac in Silvio Berlusconi sta se ob tej drobnariji samo hahljala.

V Sloveniji je mogoče postati predsednik države in celo kandidirati za generalnega sekretarja OZN, če se posmehuješ plebiscitu, ki je bil podlaga slovenske neodvisnosti - da ne govorim o podcenjevanju žrtev povojnih zunajsodnih pobojev. Mimogrede je mogoče biti levičar, prepevati komunistične pesmi in podpirati t.i. tajkune. V Sloveniji ima vlada generalnega sekretarja, ki v prostem času deluje kot zastopnik stranke, ki toži državo, njegova soproga pa je podjetnica, ki ne plačuje davkov. Možakar je podal zahtevo za izločitev vseh slovenskih sodišč in sodnikov, češ da so kontaminirani in pristranski. V prejšnjem življenju je bil zaposlen na generalni policijski upravi, kjer se je ukvarjal s kadri, nato je bil pomočnik urada za varnost in zaščito, nakar je zapustil policijo in postal odvetnik. Kmalu se je pretaknil na mesto generalnega sekretarja na Lukšičevem ministrstvu za šolstvo in šport; preden je postal sekretar vlade, pa je bil še sodnik na ljubljanskem delovnem in socialnem sodišču.

Aktualni zunanji minister, ki ga imajo naivneži za zaščitnika upokojencev, se je proslavil z izjavama, da bi po okupaciji Krima posredoval med Rusijo in Evropsko unijo, in da bo Slovenija zmagala v mejnem sporu s Hrvaško. Sicer ima minister - celo na sodiščih - težave z dejstvi in resnico, kar teh sodišč seveda niti malo ne moti. Minister pri svojih ukrepih zoper neljube nasprotnike in konkurente uporablja hujskaška pisma svojih privržencev, vendar se mimogrede zlaže, da pisem sploh ni dobil. S svojo hipertrofirano zgovornostjo je onemogočil arbitražni sporazum s Hrvaško, ki sicer po zaslugi - od predsednice hrvaške vlade očaranega - bivšega predsednika vlade ni imel veliko možnosti za uspeh.

Slovenski tožilci in sodniki pošiljajo v zapor politično konkurenco, z največjim razumevanjem in s hitrostjo, ki je med polži znana kot počivalna, pa - pod pogojem, da so zaslužni za vsaj sto milijonov izgube - obravnavajo primere bančnikov in podjetnikov. Njihov najnovejši dosežek, znan kot afera Patria, je razorožitev slovenske vojske. Za vse čase so izbili iz glave kakršnekoli nakupe orožja vsem tistim, ki so odgovorni za oborožitev, saj bi jih mimogrede strpali v zapor.

***

Vsega tega se z aviona ne vidi. Iz aviona je Slovenija videti krasna: zelena, bogata z vrtovi, sadovnjaki, polji in vinogradi, lepimi enodružinskimi hišami, visokimi gorami in bistrimi vodami; nakupovalnimi središči in bleščečimi avtomobili na vsakem koraku... Šele ko se približaš, vidiš, da je dežela sprta in razdvojena. Tu so levi vrtovi in desni vrtovi, levi in desni hribi, levi in desni vinogradi, levi in desni shopping centri, leva Slovenija in desna Slovenija…

Pred četrt stoletja so se Slovenci povezali in poenotili, da so en narod in ena država. Nato so se povezali in poenotili, da je država članica Evropske unije in zveze NATO. Te vezi so nastale s plebiscitom in referendumom. Narod, nacija in nacionalnost so do današnjega dne najmočnejše vezivo človeštva. Komunisti so nekoč mislili, da ga bodo nadomestili s socializmom, Kardelj celo s samoupravljanjem, Tito z neuvrščenostjo. Toda narod, nacija in nacionalnost so - poleg drugih vrednot in interesov - še vedno najmočnejše vezivo. To ne bi smelo delovati samo od daleč. To bi moralo delovati tudi, če pogledamo od blizu. Da bi dosegli to nujno stvar, bodo potrebna velika povezovalna dejanja. To je naša stvar, nobeno sklicevanje na slavne očete ne bo pomagalo! (Tu mislim na reklamni film, ki ga je za potrebe predstavitve planiške kandidature pred predsedstvom FIS posnel Miro Cerar. Če se prav spominjam, je rekel, da je edini predsednik vlade, čigar oče je  bil olimpijski šampion.)