1. Javnofinančna konsolidacija, ali bolje sanacija, ne dovoljuje nižjih davkov. Ne drži. Res je, da moramo znižati primanjkljaj, vendar je hkrati slovenska javna poraba za več kot 600 milijonov evrov višja, kot bi bila, če bi bila nekje na povprečju javne porabe članic EU. Torej bi vlada morala javno priznati, da rezerve v javni porabi so in da ni korektno, da se dodatno valijo bremena na davkoplačevalce, tudi podjetja in s tem na zaposlene v gospodarstvu. Ker razmerje ta hip ni uravnoteženo.

2. Vlada mora poskrbeti za vse sloje družbe, učitelje, zdravnike, vojake, kulturnike, ne le gospodarstvo. Takšne trditve so udarec pod pasom, ker subtilno sugerirajo, da smo kritiki prevelike in premalo učinkovite javne porabe nasprotniki celotnega javnega sektorja in da se ne zavedamo pomena dobrih javnih storitev. Kar ni korektno. Naši otroci se šolajo v javnih šolah, zdravimo se v javnih ambulantah in bolnišnicah, vsi imamo koga, ki dela v javnem sektorju, še kako se zavedamo izjemnega pomena, ki ga imajo javni uslužbenci in javne storitve v družbi. Raje si ne predstavljam, da bi se vrnili v srednji vek brez razvitih javnih storitev.

Zato se bojim, da pavšalno navajanje služi prikrivanju splošne slike in zavajanju javnosti, da gre za nekakšen napad na javni sektor. Čeprav gre zgolj za težnjo, da se ne ohranja več neravnotežja v družbi, ko so zaposleni v gospodarstvu očitno v neenakem položaju. Kot rečeno: javna poraba je po Eurostatovih podatkih previsoka, za izobraževanje dajemo približno 20 odstotkov več, kot če bi bili na povprečju članic EU. Tudi javna uprava in kultura odstopata navzgor. Zato bi bilo ob omenjanju vojakov, policistov in medicinskih sester korektno navesti, kam v javnem sektorju gre preveč denarja. Recept za rešitev je jasen. Finančni minister Dušan Mramor bi mu lahko rekel javnofinančno prestrukturiranje. Minister za javno upravo Boris Koprivnikar pa bi lahko sindikate javnega sektorja najprej opozoril, da če bomo nekomu dali nekaj sto milijonov, potem jih bo treba tudi nekomu v javnem sektorju vzeti, če bomo hoteli ozdraviti javne finance.

3. Gospodarstvo podpira predlog davčnega prestrukturiranja finančnega ministrstva. Ne podpira ga ne večina obrtnikov, ne večina podjetnikov, ne večina malih podjetij, ne večina srednjih podjetij in ne večina velikih podjetij. Ne podpira ga velika večina reprezentativnih zastopnikov delodajalcev in gospodarstva. Res ga podpira nekaj podjetij in direktorjev, kar je povsem legitimno. Nekateri ga podpirajo zaradi specifičnih razmer v podjetju, zaradi česar jim takšno davčno prestrukturiranje res prinaša koristi, drugi ne poznajo podrobnosti predloga in so najbrž enostransko informirani, tretji zaradi bojazni, da bo drugačen predlog morda celo slabši, četrti zaradi osebnih interesov, ker predlog zvišuje tudi njihovo neto plačo, peti, ker je morda kdo koga poklical ... Ampak reprezentativna večina gospodarstva to ni.

Včeraj je kar 71 odstotkov glasujočih na Vrhu malega gospodarstva med štirimi predlogi ukrepov, ki bi izboljšalo poslovno okolje za mala in srednja podjetja, kot najbolj prioritetnega izbralo prav tistega, ki pravi: Nujna je davčna reforma, ne zgolj davčno prestrukturiranje. Opozarjam, da so bili v igri še drugi zanimivi predlogi, vključno s predlogom o bolj transparentnih inšpekcijskih službah, ki običajno najbolj žulijo malo gospodarstvo. Pa je davčna tema kljub temu prepričljivo "zmagala". Kaj bi bilo, če bi bilo vprašanje, ali ste za resno davčno reformo ali za davčno prestruktururanje, je najbrž jasno.

Ne gre pa le za malo gospodarstvo. Davčna reforma je bila ena ključnih tem v lanskem Manifestu industrijske politike. Prav nezadovoljstvo z odzivom vlade oziroma ministrstva za finance na to temo je bil eden od glavnih razlogov, da je upravni odbor zahteval ponovno obravnavo manifesta tudi v državnem zboru. Soglasno upravni odbor, ki šteje 42 članov.

4. Predlog finančnega odbora je korak v pravo smer. Deloma je res, denimo ko gre za razbremenitev bruto plač, kar bi, vsaj kratkoročno, prispevalo k večji motivaciji zaposlenih. Toda hkrati z dvigom stopnje davka na dohodek pravnih oseb dodatno obremenjuje podjetja, ki se jim bruto strošek že tako ne bo zmanjšal. V prvem delu je res korak v pravo smer, za manjši del zaposlenih, a je nato takoj velik korak nazaj. Vse to bi z višjim davkom na dohodek pravnih oseb plačala podjetja, njihov bruto strošek plač pa ostane enak.

5. Delodajalci in zastopniki gospodarstva so pri nasprotovanju predlogu davčnega prestrukturiranja skočili na prvo žogo. Ministrstvo za finance je dvakrat javno objavilo predlog, po lastnih navedbah opravilo vsaj tri, po nekaterih trditvah celo štiri kroge posvetovanj s socialnimi partnerji. Še več je bilo drugih komunikacijskih izjav po različnih sestankih. Logična ugotovitev je, da matematično ni mogoče, da bi delodajalci skočili na prvo žogo. Davčna reforma ni preposta zgodba. Pri zgodbah, ki niso preproste, pa je žal veliko prostora za manipulacije.

Pazite se jih.