Weekend

Sredozemske impresije: Arhipelag Palagruža, 1. del

Začetek in konec sveta je na premcu jadrnice, ki reže morsko gladino, rahlo vzvalovano zaradi vetra z vzhoda, levanta. Skoraj se ne čuti valov, kajti veter je blag in komaj napolni jadri.

17.06.2016 13:51
Ključne besede:   palagruža   jadran   sredozemlje   diomed

Palagruža je ekološki fenomen Jadrana. Ima posebno, zelo blago klimo z zelo malo padavinami. Vseh rastlinskih vrst je kar 220, živalskih pa 120. Podobna vegetacija je značilna za Malto, Sinaj, Gibraltar, Palestino in obale Severne Afrike.

Na premcu se slišita samo veter in pljuskanje morja, pogled se izgublja v modrini obzorja, na katerem ni več nobenega kopnega. Le morska gladina in nebo, po katerem jadrajo redki oblaki. Že nekaj ur se slika ne spremeni in oči se vedno bolj žejno upirajo v smer juga, proti sredini obzorja, kjer bi se morala počasi, sprva kot fatamorgana, potem pa vedno jasneje prikazati silhueta velikega svetilnika. A še prej bo opazovalec na premcu jadrnice, ki mu v ušesih odzvanja instrumentalna skladba El viaje (Potovanje) argentinskega skladatelja Gustava Santaolalle, ugledal otok, pravzaprav otoček sredi morja, na katerem je v 19. stoletju nek cesar ukazal postaviti mogočni svetilnik, da bi se po njem ravnale ladje vedno močnejše mornarice njegovega cesarstva.

 

Ta cesar ni bil nihče drug kot naš Franc Jožef, avstro-ogrski monarh, ki je dal v Jadranu zgraditi 48 svetilnikov, vse v podobno prepoznavnem arhitekturnem slogu in iz lokalnega kamenja. Svetilnik, o katerem pišem, je začel delovati 25. septembra 1875 in je nekaj posebnega, saj stoji na otoku, ki je bistveno bližje italijanski kot pa hrvaški obali. Otok se v različnih jezikih imenuje Palagruža, Pelagosa ali Πελαγο?σαι, Pelagousae. V stari grščini pèlagos pomeni morje, gruž pa izhaja iz obdobja Dubrovniške republike in še danes pomeni pristanišče.

 

O svetilniku, ki je največji na Jadranu, krožijo zgodbe. Pravijo, da v njem lahko kot svetilničarji preživijo samo avanturisti, eksistencialisti in norci. Slišal sem tudi zgodbo o lepi svetilničarjevi ženi, ki jo je življenje na samotnem, izoliranem otoku pahnilo v takšno depresijo, da je nekega dne skočila v prepad. Spomnim se tudi pripovedi o svetilničarju, ki je nekega dne umrl, svetilnik pa je tri dni, kolikor je trajalo, da so iz celine poslali zamenjavo, upravljala njegova žena (ampak to najbrž ni bila ista ženska, ki je skočila v prepad). Slišal sem tudi zgodbo o orjaškem jastogu, imel naj bi okoli 22 kilogramov, ki naj bi ga ujeli pod svetilnikom konec 19. stoletja in poslali presvitlemu cesarju na Dunaj. Morda je zgodba celo resnična, vprašljiv je edino kraj, kjer so beštijo ujeli. Menda so jo res pod svetilnikom, toda pod tistim na Lastovu.

 

Od 14. stoletja dalje so Palagružo obiskovali ribiči iz Visa, zlasti Komiže, ki so v vodah okoli z ribami izredno bogatega arhipelaga lovili z manjšimi ladjami, imenovanimi falkuše; ta lesena, kakšnih deset metrov dolga plovila so poganjali z vesli, obenem pa so lahko razvili tudi večje trikotno glavno jadro in precej manjše sprednje jadro, ki je bilo videti kot pomanjšano glavno jadro.

 

 

***

 

Arhipelag Palagruža se po svoji oddaljenosti, osamljenosti in skrivnostnosti lahko primerja kvečjemu z Jabuko, orjaško skalo sredi Jadrana, ki je ostanek nekdanjega vulkana in zato bogata z minerali in železovim oksidom magnetitom, zaradi katerega deluje kot magnet. Kompas se v bližini Jabuke začne čudno obnašati, postane neuporaben. Otok, ki je v resnici 96 metrov visok monolit, ki raste iz približno toliko globokega morja, skoraj nima obale. Le nekaj metrov jo je, potem pa se kopno strmo vzpne in zahteva kar nekaj plezalskih sposobnosti. Ko smo pred leti z gumijastim čolnom pristali na Jabuki, sem ostrmel, kako naglo se spušča morsko dno od obale; samo nekaj metrov in oko ni več videlo dna. Ena sama velika, temno modra globina. Neprimerno bolj strašljiva od blage, skoraj sinje modrine, v katero sta tonila drzna potapljača v čudovitem filmu Luca Bessona Velika modrina (Le Grand Bleu).

 

Na Jabuki razen trave in nizkega, asketskega rastja ter množice ptic ni ničesar oprijemljivega, konkretnega. Ta otok spada med največje fenomene Jadranskega morja. Človek na njem ne bi mogel preživeti. Nobenega zavetja ne nudi, nobenega zaliva. Ničesar. Na južno stran se sicer odpira nekakšno zavetišče pod skalami, ki skoraj prehaja v votlino, ribiči mu ljubkovalno pravijo Betlehem – edino tam lahko privežejo svoje čolne, da se zaščitijo pred burjo. A če zapiha z juga, je Betlehem neuporaben.

 

 

V primerjavi z Jabuko je Palagruža velikanska: poldrugi kilometer dolg, tristo metrov širok in 92 metrov visok otok, iz katerega na najvišjem mestu raste mogočen svetilnik, se imenuje Vela Palagruža, Velika Palagruža. Jugovzhodno od nje je manjša in pečinasta Mala Palagruža, ob njej pa otočka Severni in Južni Kamik. Proti vzhodu se arhipelag nadaljuje s strmim otokom, ki mu pravijo Tarmuntona, vzhodno od njega je otoček Pupak. Severno od Male Palagruže leži otoček Kunj, jugozahodno pa Baba in Gaće. Posebna je nizka Galijula – visoka je približno 11 metrov –, ki jo najdemo tri milje stran od glavnega otoka v smeri jugovzhoda. Galijula je najjužnejša kopna točka Hrvaške in kraj, kjer so do zdaj izmerili najvišje valove na Jadranu. Imeli so devet metrov!

 

Palagruža je ekološki fenomen Jadrana. Ima posebno, zelo blago klimo z zelo malo padavinami. Povprečna januarska temperatura je 11,5 stopinj, julijska pa 24,4. Ob Sušcu je Palagruža edini jadranski otok, ki nima mediteranske, pač pa subtropsko vegetacijo, kar pomeni, da je njena flora od pozne jeseni do zgodnje spomladi zelena in listnata, poleti pa zaradi vročine posušena. Na Palagruži uspevajo oleander, kapre, pelin, listopadni drevesasti mleček (ki je zelo strupen), na njej najdemo tudi črno kuščarico in kače. Vseh rastlinskih vrst je kar 220, živalskih pa 120. Podobna vegetacija je značilna za Malto, Sinaj, Gibraltar, Palestino in obale Severne Afrike.

 

 

***

 

Zgodovina tega otoka je dolga in bogata. Arheologi pravijo, da je bila Palagruža naseljena že pred devet tisoč leti, razcvet pa naj bi doživela v času zgodnje antike, saj so našli več kot 40.000 kosov grške keramike, nakita, kovancev in drugih predmetov, na primer ostanke kopij iz bakrene in bronaste dobe. To pomeni, da je bila Palagruža zaradi svoje posebne lege zanesljivo obiskana in naseljena v času Stare Grčije. Še več, bila naj bi celo eno izmed jadranskih svetišč Diomedovega kulta. Ali to pomeni, da je na tem otoku kdaj prebival tudi sam Diomed, ahajski junak iz Trojanske vojne? Pisci, ki so do zdaj omenjali Diomedov otok, nikoli niso izdali njegove natančne lokacije. A na Palagruži so v zadnjem času našli večje količine grške lončevine, ki je sicer ni mogoče najti nikjer drugje na jadranskih otokih. To dokazuje, da je bila Palagruža ena izmed postaj na trgovinskih poteh že v času starih Grkov, po starih pripovedovanjih pa naj bi bil na njej pokopan ravno Diomed.

 

Zgodba o homerskem junaku Diomedu si zasluži nekaj besed. Legenda namreč pravi, da je mladi kralj iz Argosa, ki se je ob slovitem Ahilu in junaškem Agamemnonu boril v trojanski vojni, pokopan prav na Palagruži. Arheologi so dejansko izkopali keramiko iz 6. stoletja pred Kristusom in na več črepinjah našli zapisano njegovo ime. Homer je Diomeda v Iliadi slavil kot enega najboljših ahajskih vojščakov, edino Ahil ga je prekašal; pripišal mu je tudi častivredne vrline, modrost, razsodnost in dobroto. Diomed je bil poosebljena aristeia, plemenitost. Rimski pesnik Vergilij pa ga opisuje kot bojevnika, ki je bil skupaj z drugimi tovariši skrit v trupu lesenega konja, s katerim so Ahajci prelisičili Trojance in zavzeli dotlej neosvojljivo mesto.

 

Diomed je poleg Odiseja užival posebno naklonjenost bogov. Nad njim je bedela boginja modrosti Atena, ki je zaslužna, da je bil ob Menelaju – možu ugrabljene Helene, zaradi katere se je začela Trojanska vojna – edini grški junak, ki je postal nesmrten in božanski. Po koncu trojanske vojne, ki je trajala celo desetletje, je Diomed ustanovil deset mest ob vzhodni italijanski obali. O tem, kako oziroma kje je umrl, ni nobenih zapisov. Še najbolj intrigantna je legenda, ki pravi, da je skrivnostno izginil na enega izmed jadranskih otokov. Dolgo časa so verjeli, da so bili to Tremiti, arhipelag manjših otokov ob italijanski obali, ki so relativno blizu Palagruži. Toda Diomed naj bi tako ali tako postal nesmrten, zato so ga kot boga začeli častiti v južni Italiji ali pa celo v Jadranu, kar bi lahko razložilo teorijo, po kateri naj bi bil na Palagruži med drugim tudi Diomedovo svetišče. Še ena legenda obstaja, in sicer pravi, da so ob njegovi smrti zbrali albatrosi in zapeli pesem, zato je družina teh ptic po njem dobila tudi ime (diomedeae). Pomorščaki so albatrose pogosto videli kot duše pogubljenih mornarjev, zato jih niso ubijali, saj naj bi to prinašalo nesrečo.

 

Dante je v svoji alegorični Božanski komediji, v kateri je pekel razdeljen na devet koncentričnih krogov, do Diomeda (in Odiseja) niti slučajno ni bil tako prizanesljiv kot Homer in antični pisci. Nasproto, zelo ga je kaznoval, saj ga je skupaj z Odisejem spravil v predzadnji, osmi krog inferna, kjer prebivajo prevaranti. Diomedova in Odisejeva večna kazen je plamen, ki ju žge zaradi treh grehov, ki so ju vrgli v pekel. Prvi je ta, da sta v vojno zvabila Ahila. Naslednje dejanje je še bolj nizkotno: iz Ateninega svetišča v Troji sta ukradla paladij, leseni kipec boginje Palade Atene, ki je po verovanju antičnih ljudstev varoval mesto pred uničenjem. Odisej je, preoblečen v berača, prišel v Trojo, kjer ga je prepoznala Helena in mu povedala, kje je paladij. Kmalu se je s skozi skrivni prehod v Trojo vrnil z Diomedom; v Ateninem templju sta ukradla kip in pobegnila. Diomed naj bi bil tisti, ki je paladij fizično odnesel. Prizor je ovekovečen na mnogih antičnih vazah in lončevinastih izdelkih, italijanski neoklasicistični slikar Gaspare Landi pa ga je upodobil tudi na platnu z naslovom Odisej in Diomed kradeta posvečeni kip Palade Atene.

 

Od paladija, ki ga je pozneje posvojilo bolj kot ne eklektično krščanstvo, je bila odvisna usoda mesta, zato se je vojna sreča v dolgoletni trojanski vojni nenadoma obrnila v prid Ahajcev. Vergilij pravi, da je ukradeni paladij po koncu trojanske vojne s seboj vzel Diomed, ki je potoval po Sredozemlju in morda tudi po južnem Jadranu. Po nekaterih pripovedih so mu ga celo ukradli. Glede na rimski ep Eneida je paladij nazadnje prispel v Italijo in postal zaščitnik mesta Rim, ki je bilo ustanovljeno leta 753 pred Kristusom, torej skoraj pet stoletij po koncu trojanske vojne.

 

Tretji greh, zaradi katerega se je Diomed skupaj z Odisejem znašel v Dantejevem peklu, pa je slavni trojanski konj. Zahrbtna prevara, ki naj bi si jo zamislil ravno prebrisani Odisej, je izkoristila vraževerje sovražnika in njegovo spoštovanje bogov. Trojanci so bili namreč sveto prepričani, da je velikanski leseni konj, ki so ga Ahajci ponoči postavili pred dotlej neosvojljivo mestno obzidje, v njegov trup pa skrili svoje najdrznejše vojake (med katerimi je bil seveda tudi junaški Diomed), božje znamenje, dar bogov. Zato so odprli vrta in ga pripeljali v mesto. Ponoči so se iz konja usuli Ahajci, pobili stražarje, odprli mestna vrata in masaker se je začel.

 

(nadaljevanje prihodnjič)

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
Gradež: Vrnitev v najbližjo laguno
0
16.12.2016 23:00
Vsi poznamo beneško laguno, saj je svetovna atrakcija. Mnogo manj ljudi pa ve, da se vzhodno od nje razprostira skoraj enako ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podobe nekega pobega: Najlepša hiša na svetu
0
18.11.2016 13:40
Počasi prihajamo do konce nekega potovanja: v petem nadaljevanju eseja o iskanju izgubljenega liberalizma se avtor ustavi ob ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podobe nekega pobega: Neoliberalci z gore Pelerin
2
11.11.2016 22:57
Med svojim prvim obiskom Švice in Ženevskega jezera sem prenočeval na gori Plerin, ki ima v zgodovini politične ekonomije in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podobe nekega pobega: Iskanje izgubljenega časa
2
04.11.2016 10:59
Če boste šli kdaj v Montreux, se nastanite v hotelu, ki ima poseben šarm, mi je nekoč dejal Milan Resnik. Njegovo priporočilo je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podobe nekega pobega: Bežiš, da bi lahko zadihal
0
21.10.2016 12:22
Prvi občutek o Švici, ki sem ga kot popotnik dobil, ko sem prišel iz mrakobnega tunela Grand-Saint-Bernard na svetlobo, je bil ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podobe nekega pobega: Srečanje z Rilkejem
1
14.10.2016 13:52
Dihotomija med zunanjo podobo dežele, katere prestolnico zapuščam tega hladnega in neprijaznega jutra, in njeno spečo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Daleč je Južni otok, Tristan da Cunha pa še precej dlje
1
30.09.2016 13:33
Najbolj oddaljena otoška naselbina na svetu, piše na tabli. Kraj, v danes katerem živi natanko 267 britanskih državljanov, nosi ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Marco Polo in Hrvati
1
09.09.2016 14:00
Je bil slavni beneški popotnik Hrvat? Zgodbe o dejanskem poreklu Marca Pola so se ponovno razmahnile po letu 1998, ko so na ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Južnoazijska impresija: Skrivnostni otok
0
02.09.2016 14:44
Tokratna poletna impresija se iz Sredozemlja za kratek čas seli v jugovzhodno Azijo. Prvi prizor se dogaja v velemestu: s ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Drugačne, judovske in melanholične Benetke
0
19.08.2016 11:30
Mojster Shakespeare je tej mestni republiki, utemeljeni na kšeftu, trgovini in prekupčevanju torej, pa tudi nasilju in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Vrnitev na Folegandros
0
12.08.2016 15:09
Na svoje prvo potovanje se osemnajstletni fant odpravi v zibelko Evrope. Z nahrbtnikom, spalno vrečo, šotorom in eno prvih izdaj ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Južni otok
0
05.08.2016 12:30
Valovi so starejši od življenja, ki je prišlo iz maternice morja. Zato med človekom in morjem obstaja popkovina, ki jo je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Vse, kar morate vedeti o Vršiču, Rusih, plazu in kapelici
2
29.07.2016 08:09
Ob obisku Vladimirja Putina pri Ruski kapelici boste slišali besede, namenjene prijateljstvu, sožitju, spominu in miru med ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Evropska renesansa, 2. del: Vzpon plemenite družine Medici
2
22.07.2016 12:00
Lorenzo Medičejski je bil sijajen vladar, ker se je zavedal, da je veličina oblasti v njeni človeškosti in nesebičnosti. V ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Evropska renesansa, 1. del: Dante in Beatrice
0
15.07.2016 15:00
Sloviti pesnik, ki ob Boccacciu in Petrarki velja za očeta italijanščine, je bil rojen v Firencah, kjer sta Boccaccio in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Abramovičevo ladjevje osvaja Jadran
6
08.07.2016 23:21
Flota enega najbolj prepoznavnih ruskih oligarhov judovskega porekla je bila v zadnjih dveh tednih opažena v Severni Dalmaciji, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Alma Karlin, ena najbolj drznih žensk 20. stoletja
1
01.07.2016 14:30
Po čem hrepeni otrok, ki večino časa preživi doma in opazuje zunanji svet skozi okenska stekla? Po neomejeni svobodi, gibanju, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Arhipelag Palagruža, 2. del
0
24.06.2016 15:00
Palagružo sestavlja skupina desetih otočkov, med katerimi so nekateri komaj kaj večji od orjaške skale in v tem pogledu malce ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
35 let Medjugorja: Čudež med žgočim hercegovskim kamenjem
0
10.06.2016 16:02
Medjugorje je dejansko čudež. Kajti gre za edino romarsko središče na območjunekdanje Jugoslavije, ki je po petintridesetih ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Slovenci in SS: pozabljeni nacist Odilo Globočnik
0
03.06.2016 13:10
V štirih letih nemške okupacije je bilo na današnjem ozemlju Slovenije prisilno mobiliziranih tudi med 60 in 80 tisoč ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1 2 

Najbolj brano

01/
Dosje Slovenska vojska: Zakaj je Karl Erjavec tempirana bomba Šarčeve vlade
Uredništvo
Ogledov: 2,425
02/
Andraž Teršek: "Ustavno sodišče prepogosto odloča tako, da se najprej izbere končni rezultat, potem pa išče pot, ki naj bi legitimirala takšen rezultat."
Uredništvo
Ogledov: 2,394
03/
Otto Skorzeny, "najnevarnejši človek v Evropi", tajni nacistični načrt za bombardiranje New Yorka in Hitlerjevi pomisleki glede atomske bombe
Shane Quinn
Ogledov: 1,887
04/
Posledice vse bolj številnih nepismenih politikov bodo za Slovenijo vsak dan hujše
Tino Mamić
Ogledov: 2,183
05/
Meditacija o zidovih: Ugani, kdo pride danes na kosilo
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,512
06/
Morda so nove parlamentarne volitve vendarle bliže, kot se zdi neizkušeni večini v vladni koaliciji
Anuša Gaši
Ogledov: 1,312
07/
70. let zveze NATO: Če na srečanju v Londonu članice ne bodo stopile skupaj, se ponujajo črni scenariji
Božo Cerar
Ogledov: 1,317
08/
Parlamentarna preiskovalna komisija v zadevi Kangler in nenavadno obnašanje ustavnega sodišča
Angel Polajnko
Ogledov: 1,584
09/
O bednem filozofu: Ali je Boris Vezjak retardiran? Ali ima IQ višji od številke čevljev?
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 9,037
10/
Moralesov padec v Boliviji bo okrepil ameriško prevlado v Latinski Ameriki
Shane Quinn
Ogledov: 632