Sem v Moskvi. Jutri bomo predstavili vodilnim akademikom ruske akademije znanosti, iz oddelka za zgodovino, koncept postgravitacijske umetnosti, za katerega menimo, da je pomemben del razvojne umetnosti. Z Dunjo in Mihom si delimo medsebojne spodbude, ki nas povezujejo ter seštevajo v postgravitacijski umetnosti. Drug drugemu smo smisel in motivacija v naši umetniški skupinski dinamiki, v našem podjetju. Delujemo v zamejenem petdesetletnem pretoku časa. Med mnogimi formativnimi nalogami in morfološkimi problemi, ki jih obravnavamo, zastopa pomembno mesto tudi mit pionirja vesoljske znanosti Hermana Potočnika Noordunga. Skupaj z Dunjo in Mihom razvijamo umetniške elemente, materializirane vsebinske segmente, ki jih v petdesetletnem procesu vgrajujemo v našo celoto. V postgravitacijsko celoto. Trenutni segment, ki ga modeliramo, je umetniški stelit Umbot::MG, ki bo v bližnji bodočnosti nameščen v nizko orbito (na višini 400 km).

Tema komentarja je razvojna umetnost, ki jo bomo jutri predstavili ruskim akademikom. Ogledali si jo bomo na primeru operne strukture Zvezdno mesto, ki je bila realizirana leta 2013. Že samo dejstvo, da bomo razprostrli našo umetniško izkušnjo vodilnim ruskim akademikom, govori, da sta za nas zgodovinska metoda in zgodovinska umetniška podpora pomembni izodišči. Spomina naša umetnost ni nikoli zavračala!

Naj zapišem pomembno dejstvo: na straneh Portala PLUS ne mislim reproducirati predavanja, namenjenega ruskim akademikom. Kako bi ga le? Ne, pričujoči tekst je neposreden refleks na naše umetniške tovariše iz švicarske skupine Cod.Act, ki smo jih popolnoma po naključju srečali na ulici Mala Dmitrovka. Kako zelo smo se razveselili drug drugega! Boljšega primera za razvojno umetnost kot sta brata André in Michel Décosterd si ne bi mogel želeti pri tem, ko vam bom osvetljeval ter poskušal razpreti pojem razvojne umetnosti. Umetnost bratov Décosterd je bistvo razvojne umetnosti. Razvijata jo s postopki raziskovalne in eksperimentalne logike. Pojutrišnjem ju imamo namen poslušati na predavanju v državnem muzeju lepih umetnosti Puškin.

Razvojna umetnost na noben način ne želi propada tradicije. Prej obratno, zanjo išče rešitve pred njenim neizbežnim izginotjem v kulturi, pred njeno dokončno pozabo v monumentalno zaprašenih depojih, ki skladiščijo umetniške predmete. Tradicija je za razvojno umetnost pospeševanje umetniških znanj. Z umetniškimi metodami želi razvojna umetnost vgraditi v civilizacijo idejo "novega", posledično pa v umetnosti aktivirati idejo razvoja. Bralec komentarja, prosim te, ne istoveti besede "razvoj" z besedo "napredek"! Razvojna umetnost s pomočjo zgodovinskih podpor vzpostavlja najglobje povezave s preteklimi umetniškimi praksami, istočasno pa kritično zavrača neutemljene procese na popolnoma drugačen način kot jih analizira zgodovina umetnosti.

Šele s pojavom razvojne umetnosti (v angleščini je možen termin development art ali investigation art) preteklost lahko razumemo kot neposredeno projekcijo, ki se ima zvrstiti v bodočih dogodkih in v bodočih stilnih formacijah, v optimalnih projekcijah. Razvojna umetnost s pomočjo zgodovinskih podpor omogoča umetnosti načrtovano prihodnost. Za umetnika je beseda "novo" ultimativna kategorija. V trenutku, ko se ji izneveri, je že na obrobju dologočasne ponovljivosti. Na razliki se gradimo! Umetnik je dolžan oziroma obsojen proizvajati nenehno novo, je ena od natančnih ugotovitev dr. Boris Groysa, gosta Moderne galerije. Groys nas tudi opozori, da ne obstaja avantgardno umetniško delo, temveč je avantgardna lahko samo reakcija na umetniško delo. Zato je potrebno kanonizirati v umetnosti idejo razvoja, ki je bila stoletja zavračana.

Istočasno pa mora biti razvojni umetnik skrbnik svojih izbranih zgodovinskih podpor. Bodočnost je vedno naše novo! Vedno znova je potrebno vzpostavljati in omogočati prostore novega, ti bodo proizvajali zgodovino. Zato je preteklost, sedanjost in bodočnost sešteta v "absolutni zdaj". V naši republiki nacionalna falanga sopiha svoj strupen zadah proti umetniškim eksperimentalnim praksam. Ne v moderni, ne v sodobni, kaj šele v razvojni umetnosti ne vidi smisla in ga tudi načeloma noče razumeti in, pozor!, celo sram jih ni, da pozicijo zavračanja kažejo. Na neposreden način izražajo svojo primitivno, vulgrano in naduto moč ter jo hote prenašajo na skupnost. Za njih so pojmi kot so modernost, sodobnost in razvojnost, za katere umetinki in umetnice zastavljajo svoja življenja, nerazumljivi. Le nacionalnemu jeziku in posledično vsemu tistemu, kar je posledica jezika, dodeljujejo smisel.

Zato bi v tem komentarju izpostavil eno od  pomembnih vej razvojne umetnosti, gradnjo nove ritualnosti. Predvsem zaradi tega, ker falangistom in hitlerjancem spodnaša in spodbija staro pravdo. Ravno nove tehnologije in nova procesualna znanja omogočajo novo planetarno obrednost. Ta pa je polje neslutenih razsežnosti svobode. V prirodi vsakega obredja je ponavljanje. To pa sčasoma postane dolgočasno. Pomembno je tudi dejstvo, da v svoji skrajnosti vsako obredje zavrača življenje. Mag nas s svojim oznanenjem sili v dolgočasno sodelovanje, zato smo vsi vključeni v obredu vedno bolj mrtvi. Operacija obrednega sodelovanja ni nič drugega kot pristajanje na ideologijo ali religijo. Zato je vedno znova nujno v novoveškosti proizvajati novo obrednost na način, ki nam ga omogočajo institucije humanističnih profilov. Bodisi častitljive akademije, bodisi muzeji vseh vrst, galerije prehajanja, televizije kot oddajniki s tisočimi sprejemniki, ali internetne, strojne prakse komuniciranja ena na ena. 

Druga možna izbira, ki to seveda ni, pa je, da nam duhovniki različnih veroizpovedi določajo kaj je umetnost. Kaj si želimo, državno agenturo ali ovaduhe na trgu? To že imamo. Religija in ideologija se imata za vse pridobljeno zahvaliti predvsem umetnosti. Še pomnite tisto: Religija nam je dala prve knjige v našem jeziku. Najprej nepismenim, potem polpismenim in na koncu pismenim. Hvala ji! Toda kaj je to proti temu, kar so ji dali umetniški talenti naših starih.

Razvojna umetnost gradi vizulano obredje nove skupnosti čezpismenih. Bralec komentarja, poizkusi razumeti besedo - čezpismen. V tej besedi je smisel in sredica današnjega komentarja o razvojni umetnosti, ki po svoji osrednji misiji združuje znanost in umetnost. Ne pozabimo, umetnost lahko funkcionira kot prvorazredni ideloški aparat prek fevdalizacije kulture, pravi Groys. Naprej pravi: Stalin nenehoma poziva naj srce zapoje za domovino. Stalin zahteva naj ljubezen premaga smrt. Srečali se bomo v veseli rdeči mistiki. Seveda, Stalin je bil teolog. 

Zgodovina je zaporedje vojn, zgodovina umetnosti je zgodovina religij. Prišel je čas visoko modernistične znanosti, ki s pomočjo umetniškega vzorčenja novega obredja lahko odpre pogled v resnico! Razvojna umetnost nas pripravlja na vzporedni svet. Samo svobodna umetniška skupnost lahko omogoči svobodno ljudstvo. V Sloveniji je umetnost nesvobodna! Kaj naj se pustimo častno likvidirati? Duh ima prostor za nova vstajenja.

Pozdravljam vas iz Moskve. Živ-nov.