Popotnik, ki ta otok, na katerega so se v srednjem veku umaknili benediktinski menihi (na Palagruži so še danes ostanki njihovega majhnega samostana s cerkvico svetega Mihovila), na lepem ugleda sredi morja, ne pomisli na zgodovino. A prav na tem izgubljenem kosu kopnega, prebičanega od severnih in južnih vetrov, na tem majhnem kosu trdne skale, peščenjaka in asketske zemlje, obdanem z nevarnimi podvodnimi čermi, zaradi katerih je sidranje v dveh zalivih lahko zelo tvegano, so ljudje pristajali in na njem živeli že pred stoletji in celo tisočletji.

Nekaj posebnega je na tem otoku, kar privlači popotnike. V 12. stoletju je na Palagruži nenadejano pristal celo papež. Tudi ta zgodba je preveč zanimiva, da bi jo spregledali. Papež Aleksander III., ki je Rimskokatoliško cerkev vodil med letoma 1159 in 1181, je moral zaradi vojaških spopadov dvakrat zapustiti Rim, in trajalo je več kot petnajst let, da ga je slavni cesar Svetega rimskega cesarstva Friderik Barbarossa priznal za papeža. Vmes so se pojavili tudi antipapeži, kar je odnose v Cerkvi samo še dodatno zaostrilo, in Aleksander se je vmes zatekel celo v Britanijo in Francijo. Med bivanjem v Parizu je v znak hvaležnosti francoskemu kralju in zavezniku Ludoviku VII. postavil temeljni kamen za gradnjo katedrale Nottre Dame, ki so jo potem zidali skoraj dvesto let. Aleksandrovi nasprotniki so s podporo cesarja Friderika Barbarosse sklical koncil v Paviji, na katerem so ga hoteli kot legitimnega papeža razrešiti. A Aleksander je bil dovolj zvit, da se zbora ni udeležil, zaradi česar so škofje izvolili novega papeža, ki je izobčil Aleksandra III., ta pa je vrnil udarec in izobčil tako novega papeža kot tudi cesarja... Po ducatu vojn so se odnosi med Aleksandrom in Friderikom nazadnje izboljšali in dogovorila sta se, da v Benetkah podpišeta sporazum o petnajstletnem miru. Malo je manjkalo, pa ga ne bi, kajti če se papež pred neurjem ne bi rešil na Palagružo, bi Friderik morda ostal brez sopodpisnika pogodbe. Nazadnje sta 1. avgusta 1177 papež in rdečebradec v Benetkah, v cerkvi Sv. Marka ceremonialno podpisala dragoceni dokument; po podpisu se je cesar Friderik Barbarossa pred papeža vrgel na kolena, vendar ga je ta dvignil in poljubil v dokaz odpuščanja in miru.

Papež Aleksander III.

Pot v Benetke bi se za Aleksandra skoraj tragično končala, saj je enajst galej in dve tovorni ladji, s katerimi se je papeževa delegacija odpravila na srečanje s cesarjem Barbarosso, le nekaj ur po izplutju iz pristanišča Vasto v pokrajini Chieti na morju zajela strašna nevihta. Zaradi nevarnosti sta se tovorni ladji vrnili v pristanišče, galeje pa so zaplule proti bližnji Palagruži. Ko so prišli do zaliva, ki jih je zaščitil pred orkansko burjo, so se potniki izkrcali in si našli zavetišče na kraju, ki se danes imenuje Papeževa njiva. Kardinal Bozon, ki je Aleksandra III. spremljal na poti, njegov zapis v svoji Historia Salonitana povzema splitski zgodovinar in kronist Thomas Archidiaconus Spalatensis, je pustolovščino opisal takole:

"Nazadnje so, po dobroti blaženih apostolov Petra in Pavla, še iste noči, hvala Bogu, srečno pristali na otoku, ki se imenuje Palagruža. Toda ladji, ki sta vozili bele konje, sta se v zadnjem hipu vrnili v pristanišče Vasto, saj zaradi silnega vetra nista mogli slediti preostalim galejam. A papež, utrujen zaradi razburkanega morja, je šel rade volje na kopno in je tam, ker so mu postavili mizo, zadovoljen večerjal. Še iste noči, ko so že vsi počivali, se je mornarjem nasmehnil želeni jugo in jih oživil za nadaljevanje poti. Ker so se vetra vsi neizmerno razveselil, so hitro dvignili jadra in vsak mornar je v temni noči budno izvrševal zaupano mu delo. Tako so veseli pluli vso noč s papežovo hitro galejo na čelu, na kateri je bila velika svetilka. Naslednji dan so okoli poldneva prišli na otok, ki se imenuje Vis. Od tam so naslednjo nedeljo, preden je vzšlo sonce, ploveč vzdolž drugih dalmatinskih otokov, po zaslugi blaženega Petra prispeli v Zadar. In ker dotlej še noben rimski škof ni vstopil v mesto, sta med duhovniki in prebivalci zavladala splošno veselje in radost. Hvalili in blagoslavljali so Gospoda, ki je po svojem sinu Aleksandru, nasledniku blaženega Petra, počastil z obiskom zadarsko cerkev. Zaradi tega so ga po rimskem običaju posadili na belega konja in ga v povorki ob gromkem prepevanju zahvalnih pesmi v svojem jeziku vodili po središču mesta do cerkve blažene Anastazije."

Papež je v Komiži prebival v benediktinskem samostanu in med svojim obiskom blagoslovil samostansko cerkev svetega Nikole, ki je v naslednjih stoletjih precej zrastla in se danes visoko dviguje pod bližnjim Humom in spokojno zre na Komižo pod seboj. Pogled iz ploščadi pred cerkvijo je posebej veličasten v času sončnega zahoda. Takrat se zaliv pred Komižo običajno umiri, morje se obarva v toplih barvah in v daljavi se skozi večerne meglice pokaže silhueta oddaljenega Svetca, otoka s svetniškim imenom, ki pa je bil nekoč na angleških pomorskih kartah označen kot Devil's Island, Vražji otok. Angleške brodolomce, ki so se rešili na ta otok, so namreč pobili pastirji ovac, sicer nekdanji zločinci in ljudje s temno preteklostjo. Na Svetcu, ki je danes nenaseljen, je kar 250 let živela velika družina Zanchi (Zanki), njeni člani so se ukvarjali z ribištvom in obdelovanjem zemlje. V šestdesetih in sedemdesetih letih so se vsi po vrsti izselili in zadnja pripadnica otoškega klana je bila Jurka, stara ženica, ki je umrla pred dobrim desetletjem. Pravili so mi, da je imela navado vsak večer na okno svoje sobe postaviti petrolejko, ki je bila edini dokaz človeške prisotnosti na otoku. Neke noči s Svetca ni bilo več videti drobne svetlobe. Jurka Zanchi je zapustila svoj otok. Na njem zdaj gnezdi endemični sokol po imenu Eleonorin sokol in največja evropska sova, ki ji domačini rečjo sovuljaga.

Zgodbe o samotnih jadranskih otokih, ki so bili nekoč poseljeni, danes pa so zapuščeni in samotni, bi lahko najbolj lirično in doživeto opisal pesnik, saj se v njih prepletajo zgodovinski dogodki, legende, domišljija in fantazme. V času, ki ga živimo, nam lahko služijo kot pobeg v nek drug, skoraj neresničen svet, po katerem vsake toliko zahrepenimo do te mere, da se nam vsakdanje življenje nenadoma spremeni v ječo. Tako sta začetek in konec sveta res na premcu jadrnice, ki reže valove po odprtem morju, proti jugu, proti sončnemu zahodu:

"Ognuno sta solo sul cuor della terra trafitto da un raggio di sole: ed è subito sera."

"Vsakdo sam stoji na srcu zemlje, s sončnim žarkom preboden: in je takoj večer."

(Salvatore Quasimodo)