V bistvu se niti nisem mislil oglasiti z uredniškim komentarjem, rade volje sem prostor odstopil našim cenjenim kolumnistom na Portalu PLUS. A potem se je zgodil Brexit in nenadoma je vse skupaj postalo temačno kot poletno popoldne pred nevihto. Britanski izstop iz Evropske unije - o čemer sta se suvereno razpisala že naša sodelavca Dimitrij Rupel in Boštjan M. Zupančič - je na svojevrsten, toda Slovencem še kako poznan način potrdil tezo o škodljivosti prevelikega vpliva gerontokracije na politično odločanje. Če se v tej "zaroti" proti skupni evropski prihodnosti na istem bregu z upokojenci znajdejo še podeželani, da uporabimo politično korektni izraz, potem je to dejansko recept za katastrofo. Zaradi tega je rezultat britanskega referenduma treba gledati tudi kot izraz nasprotovanja političnima elitama obeh taborov (konkretno konservativcem in laburistom v Veliki Britaniji), to pa utegne sprožiti plaz populizma ne le na Otoku, pač pa tudi na celini. Ni jih malo, ki zdaj pogledujejo v Francijo, kjer madame Marine Le Pen komaj čaka, da angleški eksodus prikaže kot potrebo po ostrejši politiki do tujcev, migrantov ali celo zgodovinsko najbolj sumljivim sosedom - Nemcem.

Brexit in Združene države Evrope

Evropa brez Britanije, bodo porekli levičarji, bo na milost in nemilost prepuščena Berlinu in kanclerki Angeli Merkel, ki je lani s svojo iracionalno migrantsko politiko skoraj zrušila Evropsko unijo in Schengen. In medtem ko evropska levica tuhta, kaj angleški izhod pomeni za njeno prihodnost, bodo desničarji skoraj zagotovo izkoristili recept, ki ga je sestavil Nigel Farage, in začeli klonirati nacional(istič)ne stranke v podporo izstopu iz Unije. Vsaj glede tega pa smo v Sloveniji lahko relativno brezskrbni, saj t.i slovenska desnica celo bolj trdno verjame v evropsko idejo kot t.i. levica. To pa zato, ker je prepričana, da je EU antipod komunistične utopije, o kateri del slovenske politike še kar sanjari (pa čeprav so v Venezueli vrste pred trgovinami z osnovnimi življenjskimi potrebščinami).

Brexit bržkone ne bo tako hitro sprožil domino efekta, morda celo nasprotno. Nekdo se je pošalil, da bo po odhodu Britancev stara celina izgledala tako kot maja 1941... Do določene mere lahko pritrdimo skeptikom, ki pravijo, da Nemcem ne smemo nikoli zaupati, sploh pa ne narodi, ki imamo z njimi slabe izkušnje. A po drugi strani je zdaj prav Nemčija tista, ki mora v navezi z ustanovnimi članicami, zlasti Francijo in Italijo, okrepiti idejo federalne Evrope. Naj se sliši še tako paradoksalno, ampak šele britanski odhod lahko omogoči formiranje Združenih držav Evrope, ki bi se otresle ameriškega prišepetovanja in vzpostavile politično korektne in ekonomsko uspešne odnose z Rusijo.

Za Slovenijo je projekt bolj povezane, tj. federalne Evrope edina rešitev. To nam mora biti zdaj že jasno. Alternativa je kvečjemu združitev z Avstrijo ali - ob domnevi slovanske solidarnosti - nekakšen revitalizirani trializem, kjer bi Avstrija, Češka (Slovaška) in Slovenija, morda tudi Madžarska, ustanovile unijo nekoč že povezanih oziroma v Habsburški monarhiji združenih dežel. O tem, da bi Dunaj (spet) postal slovenska prestolnica, sicer marsikdo nerad sliši, vendar je provokativna zamisel rezultat preproste resnice: Slovenci si sami nismo sposobni vladati in si lastne države ne zaslužimo. Najboljša prihodnost bi bile Združene države Evrope, kamor bi prenesli še več svoje suverenosti in s tem zmanjšali nevarnost, da si uničimo še tisto, kar je ostalo od Slovenije. Več suverenosti in neodvisnosti pomeni več škode, ki nam jo delajo domači politiki.

Sveta jeza v času kislih kumaric

Slovenski politiki - na žalost so tisti najboljši dobesedno pokojni in zanje zato še tolikanj bolj velja misel, da o mrtvih vse dobro - so namreč najboljši dokaz, kako negativna selekcija kot rja že v 25 letih uniči državo. Zaradi njih je med ljudmi vedno večja apatija in polovica volivcev bodisi ne ve, koga bi volila, bodisi sploh nočejo voliti. Zaradi njih je tudi averzija do praznika, ki so ga osamosvojitelji brez posebne pomoči bivših komunistov uspeli spremeniti v še en dan slovenske politične blaznosti, narastla do te mere, da je nevzdržna.

Začel sem s stavkom, da se ob 25. juniju, Dnevu državnosti, nisem hotel oglašati z uredniškim komentarjem. Tisti petek smo družinsko bojkotirali "prazničnost" trenutka; v naglici smo spokali, sedli v avto in se odpeljali na italijanski del jadranske obale. Tako mi vsaj ni bilo treba razmišljati, ali bi gledal televizijski prenos "osrednje državne proslave". Pravzaprav mi ni bilo treba razmišljati o ničemer, kar se je izkazalo kot edino pravilno, saj sva se s soprogo v nedeljo zvečer ob ogledu posnetka proslave na Kongresnem trgu, samo še hahljala. Nisem povsem razumel transparenta, ki se je za hip pojavil, ko je kamera ujela padalca ob doskoku na Trg republike - 25 let genocida je pisalo na njem -, vendar je tudi takšno izražanje mnenj del demokratične kulture. No, med povabljenimi tujimi gosti sta daleč najbolj normalno in neizumetničeno delovala nemški predsednik Joachim Gauck in njegova tretja žena oziroma partnertka, znana novinarka Daniela Schadt (Herr Gauck je sicer v Ljubljano za nekaj ur priletel iz uradnega obiska v Romuniji in Bolgariji. Ustavil se je na večerji, skupinskem fotografiranju in proslavi ob 25-letnici slovenske neodvisnosti na Kongresnem trgu, potem pa še isti večer odletel nazaj v Berlin).

Proslavo je poskušal rešiti Pahorjev govor, ki je vsake toliko preveč očitno poudarjal potrebo po pozitivnem in optimizmu. Toda tipično za naše državne proslave je to, da večina prisotnih tipka po telefonih, se pogovarja in ne deluje nič kaj veselo ali zadovoljno. Kot da so tam pod nekakšno prisilo, zato je celo mahanje s slovenskimi zastavicami običajno čudno nespontano, umetno. Če bi vzdušje presojali po sproščenosti, ga je bilo vsaj med obiskovalci več naslednji dan, ko se je na Trgu republike, v sencu obeh stolpnic, ki simbolizirata slovensko tranzicijo (NLB...), odvilo zborovanje stranke Janeza Janše, na njej pa razen njegovih simpatizerjev in članov ni bilo nikogar od nekdanjega "pomladnega tabora". Res je, Janezu Janši bi morali nasprotniki z Milanom Kučanom na čelu postaviti spomenik, kajti ni ga heroja pod Karavankami, ki bi za uničenje slovenske desnice naredil toliko kot on. JJ ne bo miren, dokler iz parlamenta ne bo izpadla še Nova Slovenija in bo desno od sredine ostal samo še on. Njegova politika "požgane zemlje" bi bila preveč brezkompromisna celo za Tomislava Karamarka, zdaj že bivšega šefa hrvaškega HDZ.

Slavoj Žižek bi jih vrgel v zrak

Umik pred čustveno povsem zadušeno državno proslavo in partijskim mitingom dan kasneje je bila v takšnih okoliščinah odločitev. Vsak dan sem bolj prepričan, da je emigracija še boljša rešitev, če je le mogoča oziroma izvedljiva. In kot sem zapisal že v uvodu: glede letošnjega dneva državnosti tako ali tako nisem imel nobenih pričakovanj. Da bi hodil gledat ksihte, ki so mi zasrali državo? Ste nori?! Potem se raje sklicujem na Slavoja Žižka, ki je v svoji simpatični iracionalnosti nekoč dejal, da bi morali vso to ... združbo zapreti v Cankarjev dom in ga potem pognati v zrak. Nisem edini, ki ob vseh prislovično zatravmiranih likih, nezmožnih normalne socialne interakcije in komuniciranja s sodržavljani, pomisli tudi na  radikalnejše rešitve. Toda na koncu dneva je še vedno želodec tisti, ki trpi. In glava, ki boli.