Telo ekstrema: na začetku dvajsetih let XX. stoletja je v Ljubljani izhajal časopis, katerega urednik je bil Virgil Poljanski (Branko Ve Poljanski), naslov tiskovine, posvečene umetnosti, ki je izhajala v srbohrvaškem jeziku, je bil Svetokret. V podnaslovu je pisalo: Časopis za ekspedicijo duha na severni pol. V svojo podzavest sem za vekomaj vgradil podnaslov, ki ga nam ga je poklonil ta nenavaden igralec, ki se je po prvi svetovni vojni preselil iz Zagreba in zaposlil v ljubljanski Drami. V gledališki sezoni 1920/21 je v našem mestu manifestiral elegantno ekscentričnost in eksperimentiranje s svojim življenjskim stilom, med drugim je predaval zainteresirani javnosti umetniške postopke časa, ki bo šele prišel. Več kot pol stoletja kasneje je njegova napovedana navpičnica postala tudi moja smer, več kot pol stoletja kasneje mi je odpirala izkušnjo tedanjih nomadov lepote in bojevnikov kozmičnega razuma. Tudi Srečko Kosovel je v tisti gledališki sezoni sedel med publiko na predavnjih Virgila Poljanskega.

Kosovel: Politika = razum!

Leta 1980 sem bil že izobražen in pripravljen na vse skrajnosti sveta. S kunstlerji smo začeli dekonstruirati ideološko telo. Toda ko sem sredi poletja leta 1985 zagledal v medijih nagega človeka, ki lebdi nad Kopenhagnom, visečega, pripetega na ribiške kavlje, penetrirane po njegovem hrbtišču in nogah, sem spoznal, da še zdaleč nisem s svojim telesom pripravljen na dejanja, ki bodo sledila. Stelarc je že pred letom 1985, celo desetletje dekonstruiral človekovo telo. Kmalu bo postalo vse drugače. Stelarc je sredi sedemdesetih let v Avstraliji, kjer je živel, in na Japonskem, kjer je čez osemnajst let posvojil mišljenje novih tehnologij, organiziral v tišini v novo telo za novi svet. Leto poprej, 1984, je podobno akcijo lebdenja nad mestom izvedel v East Villagu v New Yorku, tudi s pomočjo umetnika Dragana Iliča. Zadnji stavek sem zapisal zato, da opozorim na ime umetnika, ki je v slovenski skupnosti manj znano.

Dogodek za laserske oči: Vbrizgavanje, obešanje, vsajanje vsadkov, telo, emancipirano od bolečine, robotika v sredici umetniškega premisleka, začasna odstavitev od zunanjega podaljšanega telesa, inteligentne proteze, vse to in še mnogo več je zapisano v biografijo umetnika znanega pod imenom Stelios Aracadiou - Stelarc!

Sredi osemdesetih let sem se nahajal sredi stilnega bojišča, bival sem v celostni umetnini Neue Slowenische Kunst. Toda paradoksalno - pred menoj je bila razprostrta cela množica še neoblikovanih načrtov, pripravljenih za prehod iz tisočletja v naslednje tisočletje. Anarhistična pozicija je bila več kot razvidna: bolje je novo slabo, kot zanesljivo in preverjeno staro.

V telesu masovnega človeka se izraža vseobsegajoča duhovna vertikala. Stelarc je to več kot natančno razumel, ko je lebdel nad Kopenhagnom. Skrajnost je vedno prisotna v človekovi bližini. Samo v umetnosti se preoblikuje navidezni nesmisel v poglobljeni smisel, v stilno sled, ki ji kasneje večinsko sledimo.

Zastarela telesa: Razširjena resničnost, navidezna stvarnost, teleprezenca in telekinetika so danes v naši stvarnosti močno prisotne. Vse tehnologije, s katerimi ta trenutek enostavno operiramo, smo morali pred desteletjem vložiti veliko stopnjo energije in koncentracije. Za njihov nadzor kot za njihovo manipulacijo. Stelarc je v drugi polovici sedemdestih letih prejšnjega stoletja generiral koncept "Tretje roke" (The Third Hand), vzporedno z akcijami lebdenja na kavljih. Tretja roka je prenašala impulze mišljenja v mehanično robotsko akcijo. Ne mislim pred vami obnavljati konceptualizacije Stelarcove "Tretje roke", saj se lahko danes v naslednjem trenutku, v tisočinki sekunde, brez kakršnihkoli težav potopite v medmrežje. V avstralsko - azijsko avntagardno umetniško produkcijo.

Prostor gostitelj: naj vas na tem mestu opozorim na manj znano dejstvo, da sta imeli tako Severna Amerika kot Japonska v dvajsetih letih prejšnjega stoletja dadaistično umetniško gibanje.

Eksoskeleton: V umetnini "Tri roke" je Stelarc simultano pisal s svojima biološkima rokama ter tretjo umetno roko besedo "evolution", v Tokiu pa besedo "Deca-dance". Medtem ko je biomehanično plesal s svojima rokama in tretjo teledirigirano umetno roko, je istočasno manipuliral z žogico z vsemi tremi rokami.

Pred petintridesetimi leti je aktiviral interakcije, ki jih danes lahko uporabniki brez velikih zapletov uporabljajo pri različnih zvrsteh "nove zabavne telesnosti". Na eni strani Stelarcove umetnosti gledamo Meyerholdove biomehanske pobude na drugi strani pa Artaudovo "prazno telo", ki ga lahko pospešujemo s pomočjo medmrežja ali pa s pripravljenim elektronskim programjem. Telportacija in interakcija telesnosti je bila tudi ena od njegovih tem kritičnega premisleka. Analiziral in razbijal je militantni potencial igrovja.

Dodano uho: Kritična analiza in zenovska meditacija sta združena v telesu avstralskega umetnika, rojenega na Cipru. Stelarc zahteva od uporabnika umetnosti razlikovanje med obema danima stvarnostima. Med stvarnostjo, v katero smo vrojeni, in konstruirano stvranostjo. Ponovimo: tako kot imamo uro za to, da se orientiramo v času, bomo potrebovali v bodočnosti napravo, s katero se bomo orientirali, v kateri stvarnosti smo. Nove tehnologije so s Stelarcom sproducirale popolnoma nova človeška stanja. Razprla so prostor za kritični vstop opremljenih teles v nov ideološki aparat, v novo državno strojnico. Stelarc telesu organizira in izumlja nove organe. Presaja jih, vklaplja in priklaplja jih na naše nepopolno telo. Stelarc pravi: Telo ni izključno biološko telo!

Za razliko od klasičnih medijev, ki so se razvili v obdobju videastičnih umetnosti, je Stelarc s spodbujanjem čutil ozvočil doživljanje razširjene stvarnosti. Že takoj na začetku svojega umetniškega razvoja je ekperimentiral s skrajnostmi. Svoje nago telo je oblačil v pametne objekte. "Tretja roka" je mojstrovina druge polovice dvajsetega stoletja. Popolnoma nepričakovano se je oblikovala na Avstralskem telesu.

Stelarc je izjavil, da je njegova osrednja naloga metodolško kolonizirati svoje telo tako, da ga izpostavlja najhujši medmrežni okupaciji. Bilo je ravno po projektou Telepolis, ki ga bo leta 1995 proizvedel v Luksemburgu, ko sva se na kratko srečala v galeriji Kapelica. Spoprijateljila pa sva se, ko sva pred dvajsetimi leti v Zagrebu na festivalu Evrokaz oba predavala skupaj z Robertom Willsonom.

Kadarkoli pomislim na Stelarca, se v meni sprožijo tista znanja o historičnih avntgardah prve polovice dvajstega stoletja, ki so bila v skupnosti nedostopna in navidez nerazumljiva.

Dopolnjeno telo: V Stelarcu se seštevata meni dve nasprotni dinamiki, za kateri sem bil zarana v mladosti usposobljen. Iskanje fundamentalnih osnov novega stila brez okamenelih in nagrmadenih kulturnih plasti, brez semantičnih dodatkov, ki zavirajo preglednost oblikoslovnih razlogov. Skozi strojne funkcije, ki tekmujejo skupaj z naravo in njeno telesnostjo, izhajajoč iz talenta umetnika, ki iz analiz procesov časa gledalcem predstavi nujnosti, s katerimi se mora srečati.

V XX. stoletju je izumljen binarni zapis, binarna koda. Ta je še vedno graditelj novih etap stila. Te so ugrajene v jezik elektronike. Stelarc uprizarja formalne in neformalne pritiske kode na telo. Včasih celo usmerja pritiske okolja na telo. Odgovorno in zavestno prevzema nase svoj del negativne projekcije, ki jo proizvaja okupirano telo.

Biografika: Tako kot je časopis Virgila Poljanskega Svetokret, časopis za ekspedicijo duha na sverni pol, našel osvobojeno ozmelje v Ljubljani, tako je prva celovita knjiga o Stelarcovem delu izšla leta 2002 v Ljubljani. Urednica knjige je bila dr. Marina Gržinić. Ljubljana je mesto, ki mnogokrat preseneti s svobodo svojih razsvetljenih posameznikov.