Komentar

Brrr...Exit: se bodo po Uniji Britanci odrekli še sodišču v Strasbourgu?

Nekdanji slovenski sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice razkriva nekatere podrobnosti o delovanju institucije, katere odločbe so že večkrat ujezile Britance, ki so pred dnevi na referendumu pokazali, da imajo vgrajen občutek večvrednosti, ki pa podobno kot pri Francozih nima več realne osnove.

26.06.2016 19:31
Piše: Boštjan M. Zupančič
Ključne besede:   brexit   velika britanija   evropska unija   angleži   esčp   bruselj   london

Tudi zadeva z varčevalci Ljubljanske banke je pravni škandal, nasledek intrige znotraj samega sodišča; Slovenija je to, kot vse ostalo kar prihaja iz Evrope, brez ugovora požrla.

Na francoski televiziji (TF 2) so imeli po referendumu intervju z neko Londončanko, zaposleno v finančnem Cityu. Kot drugih 400.000 Francozov, ki delajo in žive pretežno v Londonu, bo zdaj ali ob delovno mesto, ali pa bo morala dobiti angleško državljanstvo. Kljub temu se je o rezultatu izrazila takole: "Veste," je rekla, "prej sem delala v Bruslju. Sem videla, kako arogantni evrorokrati na račun evropskih davkoplačevalcev jedo, pijejo in potujejo. Niso izvoljeni, ne odgovarjajo niti politično, niti pravno..." 

 

Punca je govorila zoper lastni interes, a za nazaj je bila ogorčena: kakor mnogi drugi iz takih in podobnih razlogov.

 

 

Razlogi za "exit"

 

 

Sondaže so pokazale, da so za zapustitev EU večinoma glasovali starejši srednjega in nižjega sloja ter večinoma v jugovzhodnem delu Anglije. Seveda ni naključje, da so financarji v Cityju glasovali, da bi Združeno kraljestvo (v kratkem morda raz-druženo) ostalo v Evropi. Njihovi mastni profiti in dohodki so scela odvisni od mešetarjenja z evropskimi delnicami; londonska borza – in ne pariška ali frankfurtska – je epicenter finančnega dogajanja v Evropi.

 

Tudi ni slučajno, da je Obama odkrito navijal za obstanek v EU – kar je sicer imelo prav nasproten učinek –, saj so si že sámo vzpostavljanje Unije po vojni v lastnem interesu zamislili Američani. Protagoniste sta na skrivaj že od leta 1948 dalje financirala CIA in American Committee for a United Europe (ACUE). To je že leta 2000 v odprtih arhivih v Washingtonu odkril Joshua Paul, raziskovalec Univerze Georgtown, objavil pa Ambrose Evans-Pritchard v časopisu Daily Telegraph (vir). Protagonista Roberta Schumana, leaderja proevropskega gibanja in Henrija Spaaka, takratnega predsednika belgijske vlade, so Američani po poročanju Paula in Pritcharda obravnavali kot "hired hands", tj. poniževalno kot svoja plačanca. Denar za to korupcijo je prihajal od Fordove in Rockefellerjeve fondacije ter od ostalih poslovnih skupin v navezi z ameriškimi interesi v Evropi in sploh z ameriško administracijo.

 

Alex Christoforou v članku, ki se naslanja (follow-up) na Pritcharda, navaja, da so vodilni v EU eksponenti ameriške CIA-e in sploh ameriških interesov (vir).

 

To so Mario Draghi, neizvoljeni predsednik Evropske Centralne Banke in bivši uslužbenec zloglasnega Goldman SachsaJean-Claude Juncker, neizvoljeni predsednik Evropske komisijeMartin Schulz, neizvoljeni predsednik Evropskega parlamentaJeroen Dijsselbloem, neizvoljeni komisar in predsednik Evroskupine ter Donald Tusk, neizvoljeni predsednik Evropskega sveta. Ne gre nujno za to, da so ti ljudje podkupljeni. Čisto lahko so to t.i. krti ("moles", vir), ali pa ima NSA o njih informacije, ki bi jih v javnosti onemogočile. Nekateri sploh pravijo, da je takšna obremenjenost pogoj, da nekoga spustijo v vrh politične hierarhije (vir).To je ameriška taktika pri vplivanju tudi na sicer demokratične izvoljene evropske voditelje.

 

V istem interesu ameriške finančne "elite" naj bi bila tudi masovna imigracija tujcev v nacionalne države. Te bi tako izgubile svojo poprej izrazito nacionalno identiteto – francosko, nemško, angleško itd., a na koncu tudi slovensko – s tem pa zmožnost upreti se ameriškim pritiskom za opustitev državne suverenosti. Ta prej ko slej temelji na narodovem zavedanju o samem sebi. Če je (bivši) narod preplavljen s tujci, od tega samozavedanja ne ostane dosti. Obenem je bil to razlog za ameriški (in posledično angleški) pritisk, da se Turčijo pripusti v EU. Kot pravi Pepe Escobar (vir) je bila Velika Britanija zaradi svojega "special relationship" (posebnih odnosov, op. uredn.) z ZDA v Evropi ameriški trojanski konj.

 

Gornja dejstva bi morala biti medijska tempirana bomba, a spet ni naključje, da so jo evropski mediji – razen Pritcharda v Daily Telegraphu – popolnoma zignorirali. Kot je rekel dr. Udo Ulfkotte, bivši novinar in pomočnik urednika Frankfurter Allgemeine Zeitung, večino evropskih novinarjev kontrolira ameriška CIA (vir). Prisiljen je bil kot svoje prispevke objavljati besedila agentov te službe, celotna kampanja pa je bila usmerjena na vojno z Rusijo: "Ko sem enkrat videl, kako nemški in ameriški mediji težijo k vojni v Evropi, k vojni z Rusijo –, sem se ovedel, da s te točke ne bo povratka. Zato sem se uprl in javno priznavam, da sem sam in da so moji novinarski kolegi manipulirali z ljudmi, jih izdajali. Podkupljeni ne samo v Nemčiji ampak po vsej Evropi."

 

 

Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu in Svet Evrope

 

Evropska unija od zdaj šteje namesto 28 ("Jedan manje!") 27 članic. Svet Evrope, organizacija 47 članic, pa je že leta v izrazitem zatonu. Nekoč pred leti mi je japonski konzul v Strasbourgu dejal: "Veste, na Japonskem nihče ne ve, kaj je to Svet Evrope. Vsi pa točno vedo, kaj počne Evropsko sodišče za človekove pravice..."

 

Toda način, kako Svet Evrope ravna s sodniki ESČP, je najmanj mačehovski. Sodniki imajo sicer solidno nominalno plačo, a to le prav po zaslugi Britancev. Le oni so takrat vztrajali, da morajo biti sodniki, kot je to primer tudi pri njih, zelo dobro plačani. Šlo je pač za to, da ESČP iz Evrope dobi najboljše pravne kadre. Ko pa je leta 1998 v veljavo stopil 11. protokol, se Svet Evrope sploh ni zanimal, da bi sodnikom namenili isto zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, kot ga ima zadnja tajnica, ki je uslužbenka ne sodišča - ampak Sveta Evrope. Isto velja za strokovne sodelavce, sodnikom pa trgajo tretjino dohodka samo za pokojninsko zavarovanje, da o zdravstvenem sploh ne govorimo. Tako so na primer Danci šele v drugem poskusu sploh našli koga, ki je bil pripravljen oditi v Strasbourg. Tudi je mandat omejen na devet let značilna evropska birokratska neumnost. In tako dalje...

 

 

Evropsko sodišče za človekove pravice

 

 

Po zadevi Hirst proti Združenemu kraljestvu (vir), v kateri je ESČP terjalo, da Velika Britanija omogoči glasovanje na volitvah tudi najbolj zavržnim kriminalcem v britanskih zaporih, je v britanskem tisku izbruhnilo. Britanci so jasno povedali, da te odločbe ne bodo udejanili, implementirali. Sam nisem bil člane sodnega senata v tem primeru; če bi bil, bi ne le glasoval proti, temveč bi kolege prepričeval, da bi glasovali proti. In pisal odklonilno ločeno mnenje. Samo to ni bila najbolj bizarna odločba.

 

V zadevi Taxquet v. Belgium (vir) je bila v resni nevarnosti angleška porotna tradicija, ki gre v preteklost od Magne Carte (1215) naprej: the judgment of his peers (presoja njemu enakovrednih državljanov). Kako smo se gibali po tej meji, tega se dobro spomnim. Že iz tega je jasno, da Britanci (in njihovi mediji) takih neumnosti niso bili pripravljeni požreti. Tu se zdaj ne morem spuščati v podrobnosti. Mi je pa popolnoma jasno, da bo Brexitu sledil tudi ECtHR-exit. Sistem, kateremu zdaj nebogljeno sledi ESČP, je angleška pravna (Common Law) tradicija: gre za slabo imitacijo, ki je v zadnjem času postala navadna kopiraj-prilepi samoreferenčnost. O tem sem že pisal (vir).

 

Najmanj pa, kar je tu mogoče obelodaniti, je dejstvo, da ESČP kasira tudi druge evropske pravne tradicije, na primer francosko –, le da ne vem, zakaj so Francozi to pripravljeni požreti. Tudi zadeva z varčevalci Ljubljanske banke je pravni škandal, nasledek intrige znotraj samega sodišča; Slovenija je to, kot vse ostalo kar prihaja iz Evrope, brez ugovora požrla. Rusi so medtem implementacijo sodb ESČP podredili verifikaciji s strani ruskega ustavnega sodišča.

 

 

Imperialni občutek večvrednosti

 

 

Niall Ferguson (vir) v svoji delih zelo podrobno, v britanski zgodovinarski tradiciji, prikaže, kako je bil Otok v finančnih in ekonomskih stvareh vedno korak pred Francozi –, da o Nemcih, ki jih takrat sploh še ni bilo na sceni, ne govorimo. Ferguson, Škot s Harvarda, je sicer izrazito neoliberalni in etnocentrični zgodovinarski kontrapunkt zloglasnemu Miltonu Friedmanu. Ima pa prav, ko podrobno prikazuje naskok, ki ga je bilo angleško gospodarstvo vedno imelo pred ostalo Evropo. Od tod torej znani rek: "Megla v Kanalu, Kontinent odrezan!" ("Fog in the Channel, Continent cut off.") Zato danes ves svet govori angleško in skoraj nihče več francosko ali nemško. S Shakespearom vred (vir) imajo Angleži biti na kaj ponosni. Kot Francozi pa gojijo svoje kolonialno domotožje. Težko sprejmejo dejstvo, da Britanskega imperija, v katerem sonce nikoli ni zašlo, ni več.

 

 

Angleži so v veliki meri tudi, kot to sami imenujejo, parokialni: zamejeni in lokalpatriotski. Slednje morda pojasnjuje, zakaj so za Brexit glasovali srednji in nižji sloji. V njih je vgrajen občutek večvrednosti, ki, kakor tudi pri Francozih, nima več realne osnove. Imperija ni več. Toda britanski Commonwealth še vedno obstaja (Kanada, Avstralija, Nova Zelandija itd.). Zanimiv pa je primer Malte. Ko jo je osvojil Napoleon, so bili enotno proti Francozom. Sami so prosili Angleže, da so jih okupirali in tako izgnali Francoze. Danes se angleška tradicija, s katero so se Maltežani pozitivno poistovetili, nadaljuje, njihov pogovorni jezik je angleščina.

 

Posledice angleške kolonizacije v Indiji, Burmi, kot to odlično prikazije Furnivall (vir) itd. so bile katastrofalne, a v primerjavi z na primer nemškimi, ki so bile predhodnica nacizma v Namibiji, prav benevolentne. Čisto po naključju sem bil v britanskem Parlamentu leta 1968, ko so Swazilandu (vir) ratificirali neodvisnost. Še danes se spomnim, da je bila debata spodobna in dobronamerna. White's man burden?

 

Britanski občutek večvrednosti vis-à-vis kontinentalni Evropi tako ni brez temelja. Večvrednost neke kulture pa se, kot sem že večkrat zapisal, presoja po meri pozitivne identifikacije, ki jo ta kultura prejema od drugih kultur. Angleži in angleščina pri tem izrazito prednjačijo. Bruseljske nadvlade so pri vsem tem imeli dovolj. Mene to – vključno s tem, kar zadeva ESČP – ne preseneča.

 

 

Sklep

 

V prvi ihti se komentatorji lotevajo predvsem finančnih in gospodarskih posledic. Toda tu je jasno, da tudi te juhe ne bode pojedli tako vroče, kot so jo skuhali. Pred leti sem v Ženevi srečal profesorja s Princetona, ki se je bil ukvarjal z referendumi, kot obliko neposredne – zlasti švicarske – demokracije. Njegov zaključek je bil, da se na koncu navadno izkaže, da so bili ljudje v referendumih precej modrejši, kot pa njihovi demokratično izvoljeni politiki. Če je tudi tokrat tako, je Brexit predvsem simbolno dejanje. Ljudje so vedeli, da bo to imelo posledice za njihovo finančno dobrobit itd., pa so vseeno tako glasovali. Angleži so glasovali za izstop iz EU, ker so pravilno ocenili, da je tisto kar se dogaja v Bruslju in Strasbourgu, v svojem temelju ne le nedemokratično ampak tudi voda na mlin korporacijam, neoliberalizmu, financializaciji, ki je zadnja faza kapitalizma. TTIP je dokaz za to.

 

Zdaj bo to sicer okrepilo desne stranke v Franciji, Nemčiji, Nizozemski, Italiji, Španiji, Švedski, Danski in Avstriji – pa tudi Poljski, Madžarski, Češki itd. Vrača se doba nacionalnega "suverenizma", masovna imigracija gospe Merkel je bila povsod kaplja čez rob. Ne gre za to, da so vsa ta gibanja regresivna, kar pravgotovo so. Gre za to, da se bodo – morda ne da bi to res hoteli – izvili izpod neoliberalističnega jarma, ki ga imajo na vajetih Združene države Amerike. Te so bile otrok kapitalizma. Zdaj so njegova eshatološko izpraznjena prababica.

 

 

Post scriptum

 

Viri, ki jih navajam, so zelo skrbno izbrani. Bralcu predlagam, da jih odpre, ker je tam na razpolago še zanimivejše branje.

 

 

Pripis uredništva: komentiranje je na željo avtorja onemogočeno. Vsebinsko tehtne komentarje nam lahko pošljete na info@portalplus.si in jih bomo posredovali profesorju Zupančiču. V primeru, da prejmemo kakšnen sijajen tekst glede Brexita, prihodnosti Evropske unije in položaja Slovenije v tej negotovosti pa ga bomo seveda z veseljem objavili tudi na Portalu PLUS.

O anonimnih komentatorjih
4
21.07.2019 09:00
Drži, da 90 odstotkov državljanov ne zanimajo javne zadeve, skrb za skupnost in da so najčistejši sledilci fenomena mindfulness ... Več.
Piše: Miha Burger
Homagge Marku Mlačniku: V dvorani sem gledal glavnega junaka predstave, ki je gledal samega sebe na odru
8
20.07.2019 22:00
Tokrat se ne bom mogel otresti presežnikov. Vse, kar bom imenoval, je bilo presežno v času nastanka in je bilo kot takšno ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Norosti Šarčevega medijskega zakona: Bomo tudi za kršitve cestno-prometnih predpisov odslej kaznovali – vzdrževalce cest?
8
18.07.2019 19:00
Slovenska medijska zakonodaja naj bi se kmalu posodobila, in to že četrtič v zgodovini veljavnega Zakona o medijih. Predlog ... Več.
Piše: Igor Mekina
Nova Evropska komisija in pasti Zahodnega Balkana: Zakaj Slovenijo tako zanima resor za širitev
10
18.07.2019 05:15
O uspešnosti naše balkanske politike so mnenja različna. V omenjenih novodobnih razmerah, kjer se za svoje strateške interese na ... Več.
Piše: Božo Cerar
"Resnice ni brez ideje ali vsaj iluzije. Prinašajo jo zasanjani misleci, plačujejo s kapljami krvi."
5
14.07.2019 09:00
25. junij smo zaznamovali kot Dan državnosti naroda, ki je dosegel, kar si je želel s polno pravico stoletja. Predsednik vlade ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Bill Viola, mojster elektronskih neviht
0
13.07.2019 22:00
Večja skupina moških in žensk, starejših in mlajših, stoji v pričakovanju napovedanega dogodka. V kader vstopijo v upočasnjenem ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Bi judovsko-arabsko vprašanje v Izraelu lahko rešili na "makedonski" način?
11
11.07.2019 22:58
Slovenska zunanja politika omahuje med jugoslovansko tradicijo in svojim položajem v Evropski uniji in zvezi NATO. Miro Cerar je ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Zakaj nas večinoma vodijo bleferji?
11
09.07.2019 14:00
Samozavest zelo redko odraža stopnjo kompetentnosti, njuno prekrivanje je celo tako majhno, da je to kar strašljivo. ... Več.
Piše: Edvard Kadič
Kaj nam sporoča Hong Kong? Da je pri bivših kolonijah evolucija neprimerno boljša od revolucije
7
07.07.2019 11:00
Zadnji čas so med udarnimi vestmi tudi demonstracije v Hong Kongu.Lahko jih štejemo za ene od mnogih, ki se pač pojavljajo v ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Umetnosti ni dano, da napoveduje bodočnost, temveč da oblikuje bodočnost
2
07.07.2019 00:33
Vedno bolj je mogoče z računalniško infrastrukturo združevati vse z vsem. Navkljub temu, da se občasno pojavlja zanikanje, da je ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
81 let sramotnega pakta med Hitlerjem in Stalinom: Evropski dan spomina žrtev totalitarnih in avtokratskih režimov
15
04.07.2019 21:00
V Sloveniji smo običajno zelo glasni, ko gre za obsodbe zločinov nacizma in fašizma in obujanje njunih idej, s čemer seveda ni ... Več.
Piše: Božo Cerar
Od idealizma do postrealizma: Dosežki in napake slovenske zunanje politike
6
03.07.2019 20:00
V slovenski vladi, še posebej pa na zunanjem ministrstvu, primanjkuje strateških razprav in usmeritev. Slovenci se najrajši ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Samobrc iz Schengena: Kratka zgodovina slovenske neumnosti
15
02.07.2019 20:00
Človeka postaja strah, da se bo z današnjo Slovenijo zgodilo tisto, kar je pred dobrimi sto leti Ivan Cankar prerokoval ... Več.
Piše: Borut Trekman
Smisel nadzornih svetov je neodvisnost od politike, bank in prijateljstev
3
30.06.2019 23:59
Bistvo sistema nadzornih svetov in generalnih direktorjev v enotirnem sistemu je neodvisnost prava, ne navidezna; neodvisnost ... Več.
Piše: Keith Miles
In memoriam Pen klub (1967-2019): Restavracija, ki jo je ugonobilo slovensko pisateljsko društvo
14
30.06.2019 08:00
Z zaprtjem te legendarne restavracije nismo izgubili le prostora, ki je sam po sebi postal živa zgodovina, pač pa smo vsi skupaj ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
V umetnosti so stilni svetovi zapleteni: Tisto, kar je podobno, je lahko popolnoma nasprotno.
0
29.06.2019 23:59
Racionalno uvajanje števil in matematičnih sistemov v nova umetniška dela je bilo popolnoma v nasprotju s hipijevsko ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Brexit po brexitu: Bolj bo Evropi manjkala Britanija kot pa obratno
11
25.06.2019 22:30
V času, ko se svet spominja zadnjih velikih borb 2. svetovne vojne, je dobro pomisliti, kako se tudi v tem našem krasnem ... Več.
Piše: Ferdinand Blaznik
Slovenija, otok demokracije sredi morja sovražnikov
16
23.06.2019 21:09
Ideja, ki se pojavlja v zadnjem času, da je Slovenija otok demokracije v morju fašističnih, nacističnih, avtoritarnih, ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
S časom je vsaka beseda, ki je bila vključena v vizualno umetnino, postala prerokba
3
22.06.2019 23:59
Največja nevarnost za vsako skupnost je, ko se elite začnejo odmikati od umetnosti. Danes gledamo proces, ko so politične elite ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Poletno branje: Polkovnica Nina Moreno nima nikogar, ki bi ji pisal
6
21.06.2019 01:04
Objavljamo prvo v seriji zgodb nove rubrike Poletno branje. K sodelovanju smo povabili nekaj zelo zanimivih avtorjev, ki bodo na ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Balkanski posli Telemacha: "Arogantno in hinavsko. Ne vem, če bi državljan Malte Dragan Šolak lahko to počel v Evropski uniji. Sramota!"
Uredništvo
Ogledov: 1,495
02/
Nova Evropska komisija in pasti Zahodnega Balkana: Zakaj Slovenijo tako zanima resor za širitev
Božo Cerar
Ogledov: 1,362
03/
Odprto pismo notranjemu ministru: Mrtvaški veter iz pisarne ministra Poklukarja
Anej Sam
Ogledov: 1,736
04/
50 let človeka na Luni (1969-2019): "Trenutno lahko letimo le znotraj zemeljske orbite, to je najdlje, kot lahko gremo."
Boštjan Pihler
Ogledov: 1,303
05/
Štiri milijarde evrov bo šlo letos za zdravstvo, kakovost storitev pa še naprej pada!
Uredništvo
Ogledov: 1,192
06/
Norosti Šarčevega medijskega zakona: Bomo tudi za kršitve cestno-prometnih predpisov odslej kaznovali – vzdrževalce cest?
Igor Mekina
Ogledov: 1,011
07/
O politično korektnih nemških medijih: "Danes so mediji kot lubenice - zunaj zeleni, znotraj pa še vedno rdeči"
Norbert Bolz
Ogledov: 1,185
08/
Bi judovsko-arabsko vprašanje v Izraelu lahko rešili na "makedonski" način?
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,124
09/
"Resnice ni brez ideje ali vsaj iluzije. Prinašajo jo zasanjani misleci, plačujejo s kapljami krvi."
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1,029
10/
Zakaj nas večinoma vodijo bleferji?
Edvard Kadič
Ogledov: 3,155