Komentar

Brrr...Exit: se bodo po Uniji Britanci odrekli še sodišču v Strasbourgu?

Nekdanji slovenski sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice razkriva nekatere podrobnosti o delovanju institucije, katere odločbe so že večkrat ujezile Britance, ki so pred dnevi na referendumu pokazali, da imajo vgrajen občutek večvrednosti, ki pa podobno kot pri Francozih nima več realne osnove.

26.06.2016 19:31
Piše: Boštjan M. Zupančič
Ključne besede:   brexit   velika britanija   evropska unija   angleži   esčp   bruselj   london

Tudi zadeva z varčevalci Ljubljanske banke je pravni škandal, nasledek intrige znotraj samega sodišča; Slovenija je to, kot vse ostalo kar prihaja iz Evrope, brez ugovora požrla.

Na francoski televiziji (TF 2) so imeli po referendumu intervju z neko Londončanko, zaposleno v finančnem Cityu. Kot drugih 400.000 Francozov, ki delajo in žive pretežno v Londonu, bo zdaj ali ob delovno mesto, ali pa bo morala dobiti angleško državljanstvo. Kljub temu se je o rezultatu izrazila takole: "Veste," je rekla, "prej sem delala v Bruslju. Sem videla, kako arogantni evrorokrati na račun evropskih davkoplačevalcev jedo, pijejo in potujejo. Niso izvoljeni, ne odgovarjajo niti politično, niti pravno..." 

 

Punca je govorila zoper lastni interes, a za nazaj je bila ogorčena: kakor mnogi drugi iz takih in podobnih razlogov.

 

 

Razlogi za "exit"

 

 

Sondaže so pokazale, da so za zapustitev EU večinoma glasovali starejši srednjega in nižjega sloja ter večinoma v jugovzhodnem delu Anglije. Seveda ni naključje, da so financarji v Cityju glasovali, da bi Združeno kraljestvo (v kratkem morda raz-druženo) ostalo v Evropi. Njihovi mastni profiti in dohodki so scela odvisni od mešetarjenja z evropskimi delnicami; londonska borza – in ne pariška ali frankfurtska – je epicenter finančnega dogajanja v Evropi.

 

Tudi ni slučajno, da je Obama odkrito navijal za obstanek v EU – kar je sicer imelo prav nasproten učinek –, saj so si že sámo vzpostavljanje Unije po vojni v lastnem interesu zamislili Američani. Protagoniste sta na skrivaj že od leta 1948 dalje financirala CIA in American Committee for a United Europe (ACUE). To je že leta 2000 v odprtih arhivih v Washingtonu odkril Joshua Paul, raziskovalec Univerze Georgtown, objavil pa Ambrose Evans-Pritchard v časopisu Daily Telegraph (vir). Protagonista Roberta Schumana, leaderja proevropskega gibanja in Henrija Spaaka, takratnega predsednika belgijske vlade, so Američani po poročanju Paula in Pritcharda obravnavali kot "hired hands", tj. poniževalno kot svoja plačanca. Denar za to korupcijo je prihajal od Fordove in Rockefellerjeve fondacije ter od ostalih poslovnih skupin v navezi z ameriškimi interesi v Evropi in sploh z ameriško administracijo.

 

Alex Christoforou v članku, ki se naslanja (follow-up) na Pritcharda, navaja, da so vodilni v EU eksponenti ameriške CIA-e in sploh ameriških interesov (vir).

 

To so Mario Draghi, neizvoljeni predsednik Evropske Centralne Banke in bivši uslužbenec zloglasnega Goldman SachsaJean-Claude Juncker, neizvoljeni predsednik Evropske komisijeMartin Schulz, neizvoljeni predsednik Evropskega parlamentaJeroen Dijsselbloem, neizvoljeni komisar in predsednik Evroskupine ter Donald Tusk, neizvoljeni predsednik Evropskega sveta. Ne gre nujno za to, da so ti ljudje podkupljeni. Čisto lahko so to t.i. krti ("moles", vir), ali pa ima NSA o njih informacije, ki bi jih v javnosti onemogočile. Nekateri sploh pravijo, da je takšna obremenjenost pogoj, da nekoga spustijo v vrh politične hierarhije (vir).To je ameriška taktika pri vplivanju tudi na sicer demokratične izvoljene evropske voditelje.

 

V istem interesu ameriške finančne "elite" naj bi bila tudi masovna imigracija tujcev v nacionalne države. Te bi tako izgubile svojo poprej izrazito nacionalno identiteto – francosko, nemško, angleško itd., a na koncu tudi slovensko – s tem pa zmožnost upreti se ameriškim pritiskom za opustitev državne suverenosti. Ta prej ko slej temelji na narodovem zavedanju o samem sebi. Če je (bivši) narod preplavljen s tujci, od tega samozavedanja ne ostane dosti. Obenem je bil to razlog za ameriški (in posledično angleški) pritisk, da se Turčijo pripusti v EU. Kot pravi Pepe Escobar (vir) je bila Velika Britanija zaradi svojega "special relationship" (posebnih odnosov, op. uredn.) z ZDA v Evropi ameriški trojanski konj.

 

Gornja dejstva bi morala biti medijska tempirana bomba, a spet ni naključje, da so jo evropski mediji – razen Pritcharda v Daily Telegraphu – popolnoma zignorirali. Kot je rekel dr. Udo Ulfkotte, bivši novinar in pomočnik urednika Frankfurter Allgemeine Zeitung, večino evropskih novinarjev kontrolira ameriška CIA (vir). Prisiljen je bil kot svoje prispevke objavljati besedila agentov te službe, celotna kampanja pa je bila usmerjena na vojno z Rusijo: "Ko sem enkrat videl, kako nemški in ameriški mediji težijo k vojni v Evropi, k vojni z Rusijo –, sem se ovedel, da s te točke ne bo povratka. Zato sem se uprl in javno priznavam, da sem sam in da so moji novinarski kolegi manipulirali z ljudmi, jih izdajali. Podkupljeni ne samo v Nemčiji ampak po vsej Evropi."

 

 

Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu in Svet Evrope

 

Evropska unija od zdaj šteje namesto 28 ("Jedan manje!") 27 članic. Svet Evrope, organizacija 47 članic, pa je že leta v izrazitem zatonu. Nekoč pred leti mi je japonski konzul v Strasbourgu dejal: "Veste, na Japonskem nihče ne ve, kaj je to Svet Evrope. Vsi pa točno vedo, kaj počne Evropsko sodišče za človekove pravice..."

 

Toda način, kako Svet Evrope ravna s sodniki ESČP, je najmanj mačehovski. Sodniki imajo sicer solidno nominalno plačo, a to le prav po zaslugi Britancev. Le oni so takrat vztrajali, da morajo biti sodniki, kot je to primer tudi pri njih, zelo dobro plačani. Šlo je pač za to, da ESČP iz Evrope dobi najboljše pravne kadre. Ko pa je leta 1998 v veljavo stopil 11. protokol, se Svet Evrope sploh ni zanimal, da bi sodnikom namenili isto zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, kot ga ima zadnja tajnica, ki je uslužbenka ne sodišča - ampak Sveta Evrope. Isto velja za strokovne sodelavce, sodnikom pa trgajo tretjino dohodka samo za pokojninsko zavarovanje, da o zdravstvenem sploh ne govorimo. Tako so na primer Danci šele v drugem poskusu sploh našli koga, ki je bil pripravljen oditi v Strasbourg. Tudi je mandat omejen na devet let značilna evropska birokratska neumnost. In tako dalje...

 

 

Evropsko sodišče za človekove pravice

 

 

Po zadevi Hirst proti Združenemu kraljestvu (vir), v kateri je ESČP terjalo, da Velika Britanija omogoči glasovanje na volitvah tudi najbolj zavržnim kriminalcem v britanskih zaporih, je v britanskem tisku izbruhnilo. Britanci so jasno povedali, da te odločbe ne bodo udejanili, implementirali. Sam nisem bil člane sodnega senata v tem primeru; če bi bil, bi ne le glasoval proti, temveč bi kolege prepričeval, da bi glasovali proti. In pisal odklonilno ločeno mnenje. Samo to ni bila najbolj bizarna odločba.

 

V zadevi Taxquet v. Belgium (vir) je bila v resni nevarnosti angleška porotna tradicija, ki gre v preteklost od Magne Carte (1215) naprej: the judgment of his peers (presoja njemu enakovrednih državljanov). Kako smo se gibali po tej meji, tega se dobro spomnim. Že iz tega je jasno, da Britanci (in njihovi mediji) takih neumnosti niso bili pripravljeni požreti. Tu se zdaj ne morem spuščati v podrobnosti. Mi je pa popolnoma jasno, da bo Brexitu sledil tudi ECtHR-exit. Sistem, kateremu zdaj nebogljeno sledi ESČP, je angleška pravna (Common Law) tradicija: gre za slabo imitacijo, ki je v zadnjem času postala navadna kopiraj-prilepi samoreferenčnost. O tem sem že pisal (vir).

 

Najmanj pa, kar je tu mogoče obelodaniti, je dejstvo, da ESČP kasira tudi druge evropske pravne tradicije, na primer francosko –, le da ne vem, zakaj so Francozi to pripravljeni požreti. Tudi zadeva z varčevalci Ljubljanske banke je pravni škandal, nasledek intrige znotraj samega sodišča; Slovenija je to, kot vse ostalo kar prihaja iz Evrope, brez ugovora požrla. Rusi so medtem implementacijo sodb ESČP podredili verifikaciji s strani ruskega ustavnega sodišča.

 

 

Imperialni občutek večvrednosti

 

 

Niall Ferguson (vir) v svoji delih zelo podrobno, v britanski zgodovinarski tradiciji, prikaže, kako je bil Otok v finančnih in ekonomskih stvareh vedno korak pred Francozi –, da o Nemcih, ki jih takrat sploh še ni bilo na sceni, ne govorimo. Ferguson, Škot s Harvarda, je sicer izrazito neoliberalni in etnocentrični zgodovinarski kontrapunkt zloglasnemu Miltonu Friedmanu. Ima pa prav, ko podrobno prikazuje naskok, ki ga je bilo angleško gospodarstvo vedno imelo pred ostalo Evropo. Od tod torej znani rek: "Megla v Kanalu, Kontinent odrezan!" ("Fog in the Channel, Continent cut off.") Zato danes ves svet govori angleško in skoraj nihče več francosko ali nemško. S Shakespearom vred (vir) imajo Angleži biti na kaj ponosni. Kot Francozi pa gojijo svoje kolonialno domotožje. Težko sprejmejo dejstvo, da Britanskega imperija, v katerem sonce nikoli ni zašlo, ni več.

 

 

Angleži so v veliki meri tudi, kot to sami imenujejo, parokialni: zamejeni in lokalpatriotski. Slednje morda pojasnjuje, zakaj so za Brexit glasovali srednji in nižji sloji. V njih je vgrajen občutek večvrednosti, ki, kakor tudi pri Francozih, nima več realne osnove. Imperija ni več. Toda britanski Commonwealth še vedno obstaja (Kanada, Avstralija, Nova Zelandija itd.). Zanimiv pa je primer Malte. Ko jo je osvojil Napoleon, so bili enotno proti Francozom. Sami so prosili Angleže, da so jih okupirali in tako izgnali Francoze. Danes se angleška tradicija, s katero so se Maltežani pozitivno poistovetili, nadaljuje, njihov pogovorni jezik je angleščina.

 

Posledice angleške kolonizacije v Indiji, Burmi, kot to odlično prikazije Furnivall (vir) itd. so bile katastrofalne, a v primerjavi z na primer nemškimi, ki so bile predhodnica nacizma v Namibiji, prav benevolentne. Čisto po naključju sem bil v britanskem Parlamentu leta 1968, ko so Swazilandu (vir) ratificirali neodvisnost. Še danes se spomnim, da je bila debata spodobna in dobronamerna. White's man burden?

 

Britanski občutek večvrednosti vis-à-vis kontinentalni Evropi tako ni brez temelja. Večvrednost neke kulture pa se, kot sem že večkrat zapisal, presoja po meri pozitivne identifikacije, ki jo ta kultura prejema od drugih kultur. Angleži in angleščina pri tem izrazito prednjačijo. Bruseljske nadvlade so pri vsem tem imeli dovolj. Mene to – vključno s tem, kar zadeva ESČP – ne preseneča.

 

 

Sklep

 

V prvi ihti se komentatorji lotevajo predvsem finančnih in gospodarskih posledic. Toda tu je jasno, da tudi te juhe ne bode pojedli tako vroče, kot so jo skuhali. Pred leti sem v Ženevi srečal profesorja s Princetona, ki se je bil ukvarjal z referendumi, kot obliko neposredne – zlasti švicarske – demokracije. Njegov zaključek je bil, da se na koncu navadno izkaže, da so bili ljudje v referendumih precej modrejši, kot pa njihovi demokratično izvoljeni politiki. Če je tudi tokrat tako, je Brexit predvsem simbolno dejanje. Ljudje so vedeli, da bo to imelo posledice za njihovo finančno dobrobit itd., pa so vseeno tako glasovali. Angleži so glasovali za izstop iz EU, ker so pravilno ocenili, da je tisto kar se dogaja v Bruslju in Strasbourgu, v svojem temelju ne le nedemokratično ampak tudi voda na mlin korporacijam, neoliberalizmu, financializaciji, ki je zadnja faza kapitalizma. TTIP je dokaz za to.

 

Zdaj bo to sicer okrepilo desne stranke v Franciji, Nemčiji, Nizozemski, Italiji, Španiji, Švedski, Danski in Avstriji – pa tudi Poljski, Madžarski, Češki itd. Vrača se doba nacionalnega "suverenizma", masovna imigracija gospe Merkel je bila povsod kaplja čez rob. Ne gre za to, da so vsa ta gibanja regresivna, kar pravgotovo so. Gre za to, da se bodo – morda ne da bi to res hoteli – izvili izpod neoliberalističnega jarma, ki ga imajo na vajetih Združene države Amerike. Te so bile otrok kapitalizma. Zdaj so njegova eshatološko izpraznjena prababica.

 

 

Post scriptum

 

Viri, ki jih navajam, so zelo skrbno izbrani. Bralcu predlagam, da jih odpre, ker je tam na razpolago še zanimivejše branje.

 

 

Pripis uredništva: komentiranje je na željo avtorja onemogočeno. Vsebinsko tehtne komentarje nam lahko pošljete na info@portalplus.si in jih bomo posredovali profesorju Zupančiču. V primeru, da prejmemo kakšnen sijajen tekst glede Brexita, prihodnosti Evropske unije in položaja Slovenije v tej negotovosti pa ga bomo seveda z veseljem objavili tudi na Portalu PLUS.

Teater je tisti, ki je dal Slovencem občutek, da so lahko kdaj tudi plemeniti
10
08.12.2019 08:52
Predstava Izreka je prisluškovanje tistemu, ki bo ravnokar zapelo in že v naslednjem hipu obnemelo. Izreka uprizarja ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Pisma iz emigracije: Kako je mala Ella preživela malomarnost in ignoranco slovenske pediatrije
21
06.12.2019 23:59
Ko gre za zdravje otrok in dojenčkov, ni kompromisov. Starši imamo pravico zahtevati, da so naši otroci deležni najboljše ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Dve leti po največjem ropu v zgodovini Slovenije: In cryptography we trust, zaupamo kriptografiji
7
05.12.2019 19:00
Čeprav se je v zadnjem desetletju na računalniškem področju pojavilo veliko prebojnih tehnologij, ki že zdaj na vaše življenje ... Več.
Piše: Marko Gašparič
Človek iz ozadja: Vse majhne in malo večje laži Dušana Kebra
8
04.12.2019 12:46
Gospod Keber ni kdorkoli. Gospod Keber je eden izmed ključnih ideologov, kreatorjev in strategov trenutnega zdravstvenega ... Več.
Piše: Krištof Zevnik
Dolg upokojencem se nič ne zmanjša z miloščino 6,50 evrov na mesec
8
01.12.2019 19:06
Danes se hvaliti, da je proračun uravnotežen, da celo izkazuje presežek, je neumestno, nepošteno, saj ni odpravljen mehanizem, ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Ema Kugler: "Fascinira me to, da nas nekaj, kar ne obstaja, tako trdo drži v svojih kremljih."
5
01.12.2019 10:24
Ema Kugler v gledalcu razbija idejo filma kot zabave za oči, koreografira kadre, biva v razpoki med umetnostjo v času in ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
"Cena, ki jo dobri ljudje plačajo za to, ker ne sodelujejo v javnih zadevah, je to, da jim vladajo pokvarjenci."
17
25.11.2019 21:00
Naj mi anonimni komentatorji na portalu+, pa morda še kdorkoli od ostale množice anonimnih komentatorjev tako pri nas kot ... Več.
Piše: Miha Burger
Kaj bo ostalo za Bertoncljevim proračunom, ko bo konec bogate pojedine?
3
24.11.2019 11:00
Potrjeni proračun je mogoče res Bertoncljeva računovodska mojstrovina. Tako rekoč brez napake. Pa vendar je to daleč, daleč od ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Hommage Antonu Mavretiču (1934-2019): Živimo na neznatnem delčku snovi sredi neverjetno prostranega vesolja
1
23.11.2019 22:00
To je moj zadnji In memoriam v mojem življenju. Preprosto nočem in ne zmorem več doživljati smrti. Še najbolj zaradi tega, ker ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O dobrih in etičnih državnikih: Kratek esej o velikih političnih dilemah
10
20.11.2019 20:28
Namesto samorefleksije in samokritičnosti smo v nekaj več kot desetletju pometli naše glavne državne izzive in družbene probleme ... Več.
Piše: Igor Kovač
Letargija množic: Danes nikogar ne zanimajo "družbena vprašanja", ljudje se bodo zganili šele, ko jim bo zmanjkalo denarja
19
19.11.2019 20:00
Neresnice ne terjajo več figovih listov, cesarji so nemoteno nagi, zlorabe so enormno brezobzirne. Spirala pasivnosti množic in ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Morda so nove parlamentarne volitve vendarle bliže, kot se zdi neizkušeni večini v vladni koaliciji
9
18.11.2019 20:00
Kongresni val je zaenkrat zajel zgolj koalicijo - od SMC in SD, do upokojenske stranke -, a bo sčasoma zagotovo pljusknil tudi ... Več.
Piše: Anuša Gaši
Posledice vse bolj številnih nepismenih politikov bodo za Slovenijo vsak dan hujše
14
17.11.2019 09:00
Hrvaška politologinja Mirjana Kasapović je v Globusu začudeno napisala, da je Šarec politični amater za enkratno uporabo in da ... Več.
Piše: Tino Mamić
Vsak komentar je bolj ali manj teoretični hrup, ki niha med abstraktnim in narativnim
6
16.11.2019 22:00
Opozoriti vas moram, da je moje današnje besedilo bolj v območju teoretskega kot pripovednega. Komentirati samo zato, da ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Visco in Monigo: Sobotni izlet v preteklost
0
16.11.2019 11:00
Na občini v Viscu priznavajo, da je ime njihovega mesteca vFurlaniji, nekaj deset kilometrov od slovensko-italijanske meje, ... Več.
Piše: Božo Cerar
70. let zveze NATO: Če na srečanju v Londonu članice ne bodo stopile skupaj, se ponujajo črni scenariji
12
11.11.2019 20:00
Severnoatlantsko zavezništvo se sooča z najbolj kompleksno in nepredvidljivo varnostno situacijo od svojega nastanka pred 70. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Meditacija o zidovih: Ugani, kdo pride danes na kosilo
15
10.11.2019 19:30
Kaj bi rekli v New Yorku, če bi kdo izjavil, da se je Svetovni trgovinski center leta 2001 podrl na dve strani: na ZDA in na ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Parlamentarna preiskovalna komisija v zadevi Kangler in nenavadno obnašanje ustavnega sodišča
8
10.11.2019 09:59
Močno dvomim, da bi ustavni sodniki kljub svoji vzvišenosti prezrli pričanje Franca Kanglerja pred preiskovalno komisijo, saj so ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Človeštvo se bo na koncu pobilo med sabo, navkljub vsemu pa smo v boju za lepoto sveta!
16
09.11.2019 20:00
Ljudje smo edini med živalmi, ki smo sposobni pogledati v svoje možgane, mogoče smo jih celo sposobni rekonstruirati in na novo ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Zbogom, Levica! Šarcu bo zdaj še težje vladati, a na srečo ima nekaj smisla za humor
20
08.11.2019 01:00
Na sklonjenih hrbtih koalicijskih partnerjev je v središče političnega dogajanja vkorakalaLevica. Brez ene resne odgovornosti, ... Več.
Piše: Anuša Gaši
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Človek iz ozadja: Vse majhne in malo večje laži Dušana Kebra
Krištof Zevnik
Ogledov: 3,947
02/
Neakademska razprava o spolu in jeziku: Ko aktivisti uporabijo vsa sredstva za dosego cilja
Saška Štumberger
Ogledov: 2,438
03/
Sveti muslimanski spisi in nasilje: "Ubijte nevernike, kjerkoli so, oblegajte jih, bojujte se z njimi z vsakovrstnimi pastmi …"
Milan Gregorič
Ogledov: 2,258
04/
Pisma iz emigracije: Kako je mala Ella preživela malomarnost in ignoranco slovenske pediatrije
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,121
05/
Zadnje dejanje spopada za Istrabenz: Na odru se pojavi nov igralec, železni Herman
Matija Ž. Likar
Ogledov: 1,879
06/
Dve leti po največjem ropu v zgodovini Slovenije: In cryptography we trust, zaupamo kriptografiji
Marko Gašparič
Ogledov: 1,198
07/
Nov poskus kadrovskega cunamija ali spopad klanov za Petrol, največje slovensko podjetje
Uredništvo
Ogledov: 940
08/
Dolg upokojencem se nič ne zmanjša z miloščino 6,50 evrov na mesec
Angel Polajnko
Ogledov: 1,313
09/
Spodleteli eksperiment: Levičarskim vladam v Latinski Ameriki ni uspelo izkoristiti družbenega napredka
Shane Quinn
Ogledov: 1,077
10/
(Prikaz nasprotnih dejstev) Dosje Slovenska vojska: Zakaj je Karl Erjavec res tempirana bomba Šarčeve vlade
Uredništvo
Ogledov: 2,339