Komentar

Brrr...Exit: se bodo po Uniji Britanci odrekli še sodišču v Strasbourgu?

Nekdanji slovenski sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice razkriva nekatere podrobnosti o delovanju institucije, katere odločbe so že večkrat ujezile Britance, ki so pred dnevi na referendumu pokazali, da imajo vgrajen občutek večvrednosti, ki pa podobno kot pri Francozih nima več realne osnove.

26.06.2016 19:31
Piše: Boštjan M. Zupančič
Ključne besede:   brexit   velika britanija   evropska unija   angleži   esčp   bruselj   london

Tudi zadeva z varčevalci Ljubljanske banke je pravni škandal, nasledek intrige znotraj samega sodišča; Slovenija je to, kot vse ostalo kar prihaja iz Evrope, brez ugovora požrla.

Na francoski televiziji (TF 2) so imeli po referendumu intervju z neko Londončanko, zaposleno v finančnem Cityu. Kot drugih 400.000 Francozov, ki delajo in žive pretežno v Londonu, bo zdaj ali ob delovno mesto, ali pa bo morala dobiti angleško državljanstvo. Kljub temu se je o rezultatu izrazila takole: "Veste," je rekla, "prej sem delala v Bruslju. Sem videla, kako arogantni evrorokrati na račun evropskih davkoplačevalcev jedo, pijejo in potujejo. Niso izvoljeni, ne odgovarjajo niti politično, niti pravno..." 

 

Punca je govorila zoper lastni interes, a za nazaj je bila ogorčena: kakor mnogi drugi iz takih in podobnih razlogov.

 

 

Razlogi za "exit"

 

 

Sondaže so pokazale, da so za zapustitev EU večinoma glasovali starejši srednjega in nižjega sloja ter večinoma v jugovzhodnem delu Anglije. Seveda ni naključje, da so financarji v Cityju glasovali, da bi Združeno kraljestvo (v kratkem morda raz-druženo) ostalo v Evropi. Njihovi mastni profiti in dohodki so scela odvisni od mešetarjenja z evropskimi delnicami; londonska borza – in ne pariška ali frankfurtska – je epicenter finančnega dogajanja v Evropi.

 

Tudi ni slučajno, da je Obama odkrito navijal za obstanek v EU – kar je sicer imelo prav nasproten učinek –, saj so si že sámo vzpostavljanje Unije po vojni v lastnem interesu zamislili Američani. Protagoniste sta na skrivaj že od leta 1948 dalje financirala CIA in American Committee for a United Europe (ACUE). To je že leta 2000 v odprtih arhivih v Washingtonu odkril Joshua Paul, raziskovalec Univerze Georgtown, objavil pa Ambrose Evans-Pritchard v časopisu Daily Telegraph (vir). Protagonista Roberta Schumana, leaderja proevropskega gibanja in Henrija Spaaka, takratnega predsednika belgijske vlade, so Američani po poročanju Paula in Pritcharda obravnavali kot "hired hands", tj. poniževalno kot svoja plačanca. Denar za to korupcijo je prihajal od Fordove in Rockefellerjeve fondacije ter od ostalih poslovnih skupin v navezi z ameriškimi interesi v Evropi in sploh z ameriško administracijo.

 

Alex Christoforou v članku, ki se naslanja (follow-up) na Pritcharda, navaja, da so vodilni v EU eksponenti ameriške CIA-e in sploh ameriških interesov (vir).

 

To so Mario Draghi, neizvoljeni predsednik Evropske Centralne Banke in bivši uslužbenec zloglasnega Goldman SachsaJean-Claude Juncker, neizvoljeni predsednik Evropske komisijeMartin Schulz, neizvoljeni predsednik Evropskega parlamentaJeroen Dijsselbloem, neizvoljeni komisar in predsednik Evroskupine ter Donald Tusk, neizvoljeni predsednik Evropskega sveta. Ne gre nujno za to, da so ti ljudje podkupljeni. Čisto lahko so to t.i. krti ("moles", vir), ali pa ima NSA o njih informacije, ki bi jih v javnosti onemogočile. Nekateri sploh pravijo, da je takšna obremenjenost pogoj, da nekoga spustijo v vrh politične hierarhije (vir).To je ameriška taktika pri vplivanju tudi na sicer demokratične izvoljene evropske voditelje.

 

V istem interesu ameriške finančne "elite" naj bi bila tudi masovna imigracija tujcev v nacionalne države. Te bi tako izgubile svojo poprej izrazito nacionalno identiteto – francosko, nemško, angleško itd., a na koncu tudi slovensko – s tem pa zmožnost upreti se ameriškim pritiskom za opustitev državne suverenosti. Ta prej ko slej temelji na narodovem zavedanju o samem sebi. Če je (bivši) narod preplavljen s tujci, od tega samozavedanja ne ostane dosti. Obenem je bil to razlog za ameriški (in posledično angleški) pritisk, da se Turčijo pripusti v EU. Kot pravi Pepe Escobar (vir) je bila Velika Britanija zaradi svojega "special relationship" (posebnih odnosov, op. uredn.) z ZDA v Evropi ameriški trojanski konj.

 

Gornja dejstva bi morala biti medijska tempirana bomba, a spet ni naključje, da so jo evropski mediji – razen Pritcharda v Daily Telegraphu – popolnoma zignorirali. Kot je rekel dr. Udo Ulfkotte, bivši novinar in pomočnik urednika Frankfurter Allgemeine Zeitung, večino evropskih novinarjev kontrolira ameriška CIA (vir). Prisiljen je bil kot svoje prispevke objavljati besedila agentov te službe, celotna kampanja pa je bila usmerjena na vojno z Rusijo: "Ko sem enkrat videl, kako nemški in ameriški mediji težijo k vojni v Evropi, k vojni z Rusijo –, sem se ovedel, da s te točke ne bo povratka. Zato sem se uprl in javno priznavam, da sem sam in da so moji novinarski kolegi manipulirali z ljudmi, jih izdajali. Podkupljeni ne samo v Nemčiji ampak po vsej Evropi."

 

 

Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu in Svet Evrope

 

Evropska unija od zdaj šteje namesto 28 ("Jedan manje!") 27 članic. Svet Evrope, organizacija 47 članic, pa je že leta v izrazitem zatonu. Nekoč pred leti mi je japonski konzul v Strasbourgu dejal: "Veste, na Japonskem nihče ne ve, kaj je to Svet Evrope. Vsi pa točno vedo, kaj počne Evropsko sodišče za človekove pravice..."

 

Toda način, kako Svet Evrope ravna s sodniki ESČP, je najmanj mačehovski. Sodniki imajo sicer solidno nominalno plačo, a to le prav po zaslugi Britancev. Le oni so takrat vztrajali, da morajo biti sodniki, kot je to primer tudi pri njih, zelo dobro plačani. Šlo je pač za to, da ESČP iz Evrope dobi najboljše pravne kadre. Ko pa je leta 1998 v veljavo stopil 11. protokol, se Svet Evrope sploh ni zanimal, da bi sodnikom namenili isto zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, kot ga ima zadnja tajnica, ki je uslužbenka ne sodišča - ampak Sveta Evrope. Isto velja za strokovne sodelavce, sodnikom pa trgajo tretjino dohodka samo za pokojninsko zavarovanje, da o zdravstvenem sploh ne govorimo. Tako so na primer Danci šele v drugem poskusu sploh našli koga, ki je bil pripravljen oditi v Strasbourg. Tudi je mandat omejen na devet let značilna evropska birokratska neumnost. In tako dalje...

 

 

Evropsko sodišče za človekove pravice

 

 

Po zadevi Hirst proti Združenemu kraljestvu (vir), v kateri je ESČP terjalo, da Velika Britanija omogoči glasovanje na volitvah tudi najbolj zavržnim kriminalcem v britanskih zaporih, je v britanskem tisku izbruhnilo. Britanci so jasno povedali, da te odločbe ne bodo udejanili, implementirali. Sam nisem bil člane sodnega senata v tem primeru; če bi bil, bi ne le glasoval proti, temveč bi kolege prepričeval, da bi glasovali proti. In pisal odklonilno ločeno mnenje. Samo to ni bila najbolj bizarna odločba.

 

V zadevi Taxquet v. Belgium (vir) je bila v resni nevarnosti angleška porotna tradicija, ki gre v preteklost od Magne Carte (1215) naprej: the judgment of his peers (presoja njemu enakovrednih državljanov). Kako smo se gibali po tej meji, tega se dobro spomnim. Že iz tega je jasno, da Britanci (in njihovi mediji) takih neumnosti niso bili pripravljeni požreti. Tu se zdaj ne morem spuščati v podrobnosti. Mi je pa popolnoma jasno, da bo Brexitu sledil tudi ECtHR-exit. Sistem, kateremu zdaj nebogljeno sledi ESČP, je angleška pravna (Common Law) tradicija: gre za slabo imitacijo, ki je v zadnjem času postala navadna kopiraj-prilepi samoreferenčnost. O tem sem že pisal (vir).

 

Najmanj pa, kar je tu mogoče obelodaniti, je dejstvo, da ESČP kasira tudi druge evropske pravne tradicije, na primer francosko –, le da ne vem, zakaj so Francozi to pripravljeni požreti. Tudi zadeva z varčevalci Ljubljanske banke je pravni škandal, nasledek intrige znotraj samega sodišča; Slovenija je to, kot vse ostalo kar prihaja iz Evrope, brez ugovora požrla. Rusi so medtem implementacijo sodb ESČP podredili verifikaciji s strani ruskega ustavnega sodišča.

 

 

Imperialni občutek večvrednosti

 

 

Niall Ferguson (vir) v svoji delih zelo podrobno, v britanski zgodovinarski tradiciji, prikaže, kako je bil Otok v finančnih in ekonomskih stvareh vedno korak pred Francozi –, da o Nemcih, ki jih takrat sploh še ni bilo na sceni, ne govorimo. Ferguson, Škot s Harvarda, je sicer izrazito neoliberalni in etnocentrični zgodovinarski kontrapunkt zloglasnemu Miltonu Friedmanu. Ima pa prav, ko podrobno prikazuje naskok, ki ga je bilo angleško gospodarstvo vedno imelo pred ostalo Evropo. Od tod torej znani rek: "Megla v Kanalu, Kontinent odrezan!" ("Fog in the Channel, Continent cut off.") Zato danes ves svet govori angleško in skoraj nihče več francosko ali nemško. S Shakespearom vred (vir) imajo Angleži biti na kaj ponosni. Kot Francozi pa gojijo svoje kolonialno domotožje. Težko sprejmejo dejstvo, da Britanskega imperija, v katerem sonce nikoli ni zašlo, ni več.

 

 

Angleži so v veliki meri tudi, kot to sami imenujejo, parokialni: zamejeni in lokalpatriotski. Slednje morda pojasnjuje, zakaj so za Brexit glasovali srednji in nižji sloji. V njih je vgrajen občutek večvrednosti, ki, kakor tudi pri Francozih, nima več realne osnove. Imperija ni več. Toda britanski Commonwealth še vedno obstaja (Kanada, Avstralija, Nova Zelandija itd.). Zanimiv pa je primer Malte. Ko jo je osvojil Napoleon, so bili enotno proti Francozom. Sami so prosili Angleže, da so jih okupirali in tako izgnali Francoze. Danes se angleška tradicija, s katero so se Maltežani pozitivno poistovetili, nadaljuje, njihov pogovorni jezik je angleščina.

 

Posledice angleške kolonizacije v Indiji, Burmi, kot to odlično prikazije Furnivall (vir) itd. so bile katastrofalne, a v primerjavi z na primer nemškimi, ki so bile predhodnica nacizma v Namibiji, prav benevolentne. Čisto po naključju sem bil v britanskem Parlamentu leta 1968, ko so Swazilandu (vir) ratificirali neodvisnost. Še danes se spomnim, da je bila debata spodobna in dobronamerna. White's man burden?

 

Britanski občutek večvrednosti vis-à-vis kontinentalni Evropi tako ni brez temelja. Večvrednost neke kulture pa se, kot sem že večkrat zapisal, presoja po meri pozitivne identifikacije, ki jo ta kultura prejema od drugih kultur. Angleži in angleščina pri tem izrazito prednjačijo. Bruseljske nadvlade so pri vsem tem imeli dovolj. Mene to – vključno s tem, kar zadeva ESČP – ne preseneča.

 

 

Sklep

 

V prvi ihti se komentatorji lotevajo predvsem finančnih in gospodarskih posledic. Toda tu je jasno, da tudi te juhe ne bode pojedli tako vroče, kot so jo skuhali. Pred leti sem v Ženevi srečal profesorja s Princetona, ki se je bil ukvarjal z referendumi, kot obliko neposredne – zlasti švicarske – demokracije. Njegov zaključek je bil, da se na koncu navadno izkaže, da so bili ljudje v referendumih precej modrejši, kot pa njihovi demokratično izvoljeni politiki. Če je tudi tokrat tako, je Brexit predvsem simbolno dejanje. Ljudje so vedeli, da bo to imelo posledice za njihovo finančno dobrobit itd., pa so vseeno tako glasovali. Angleži so glasovali za izstop iz EU, ker so pravilno ocenili, da je tisto kar se dogaja v Bruslju in Strasbourgu, v svojem temelju ne le nedemokratično ampak tudi voda na mlin korporacijam, neoliberalizmu, financializaciji, ki je zadnja faza kapitalizma. TTIP je dokaz za to.

 

Zdaj bo to sicer okrepilo desne stranke v Franciji, Nemčiji, Nizozemski, Italiji, Španiji, Švedski, Danski in Avstriji – pa tudi Poljski, Madžarski, Češki itd. Vrača se doba nacionalnega "suverenizma", masovna imigracija gospe Merkel je bila povsod kaplja čez rob. Ne gre za to, da so vsa ta gibanja regresivna, kar pravgotovo so. Gre za to, da se bodo – morda ne da bi to res hoteli – izvili izpod neoliberalističnega jarma, ki ga imajo na vajetih Združene države Amerike. Te so bile otrok kapitalizma. Zdaj so njegova eshatološko izpraznjena prababica.

 

 

Post scriptum

 

Viri, ki jih navajam, so zelo skrbno izbrani. Bralcu predlagam, da jih odpre, ker je tam na razpolago še zanimivejše branje.

 

 

Pripis uredništva: komentiranje je na željo avtorja onemogočeno. Vsebinsko tehtne komentarje nam lahko pošljete na info@portalplus.si in jih bomo posredovali profesorju Zupančiču. V primeru, da prejmemo kakšnen sijajen tekst glede Brexita, prihodnosti Evropske unije in položaja Slovenije v tej negotovosti pa ga bomo seveda z veseljem objavili tudi na Portalu PLUS.

In memoriam Janez Kocijančič: Dolgoletni tihi patriarh levice
11
02.06.2020 00:45
O Janezu Kocijančiču bo v prihodnjih dneh napisanega in povedanega, predvsem pa iz Wikipedie prepisanega toliko, da smo se na ... Več.
Piše: Aljoša Pečan, Dejan Steinbuch
Janez Janša, pridne čebelice in pogoltni paraziti
25
31.05.2020 10:00
Podcenjevanje človeških zmožnosti je brezmejno. Ker tovrstno prozorno nakladanje že pri povprečno razgledanem in inteligentnem ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Država od vseh stanj najbolj uživa v izrednem stanju
16
30.05.2020 23:19
Menim, da je glede na aktualni družbeni cunami več kot smiselno ponovno komentirati umetniško zvrst - bioumetnost. Ravno ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Jani Möderndorfer in Gregor Židan sta slovenska Zlatan Ibrahimović in Luis Figo
9
29.05.2020 23:54
Je politično prestopništvo izvoljenih predstavnikov ljudstva sprejemljivo? Po zakonu je dovoljeno, toda ali je tudi legitimno? ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Uredniški komentar: Zakaj je v resnici odstopil Dejan Židan in kdo se mu je odrekel
12
29.05.2020 02:40
Bolj kot jeremijade o pritiskih na neodvisno novinarstvo nas lahko skrbi kvaliteta tega silno neodvisnega novinarstva, ki je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Vrnitev vestfalske države: Posledice pandemije Covid-19 za mednarodne odnose
5
25.05.2020 01:13
COVID-19 ni vplival le na nas posameznike in odnose med nami, ampak tudi na akterje v mednarodni skupnosti in odnose med njimi. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Dialog s kolesarjem: "Da vas ni sram, ko po televiziji zagovarjate Janšo!"
6
24.05.2020 10:00
Da vas ni sram, je glasno vzkliknil mladenič, ki je ravno prislonil svoj bicikel k zidu, na katerem piše Papirnica. Prvi ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Kraftwerk: Mi smo otroci Fritz Langa, Gordona Craiga, Karla Čapka, Josepha Beuysa in Wernherja von Brauna
0
23.05.2020 23:59
Združeno umetniško delo Kraftwerk praznuje letos pol stoletja od začetka svojega delovanja. Že to dejstvo je več kot dovolj, da ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
In memoriam Bert Pribac (1933-2020)
3
23.05.2020 20:00
Negoval je svoj istrski vinograd in oljčni gaj, se živahno vključeval v dogajanja v istrskem in širšem slovenskem prostoru. ... Več.
Piše: Milan Gregorič
Prebudite se! Prava gospodarska kriza šele prihaja. Njenih razsežnosti ne zna nihče napovedati, kaj šele zmodelirati.
8
22.05.2020 21:00
Zapornikova dilema iz teorije igre nam govori, da smo v Sloveniji pravzaprav akterji v istem zaporu. Lahko se med seboj ... Več.
Piše: Mark Stemberger
Delavske pravice se ne ščitijo s tem, da se uzakonja, kdaj naj kdo dela in kdaj počiva
13
22.05.2020 11:00
V medijih se vrstijo objave in pozivi k zaprtju trgovin ob nedeljah. Nekateri ta predlog obravnavajo z ekonomskega, drugi s ... Več.
Piše: Jasmina P. Petavs
352 milijonov evrov za "turistične bone" Slovencev utegne pripeljati celo do prezasedenosti naših turističnih kapacitet!
7
20.05.2020 13:15
Vlada je v okviru tretjega paketa t.i. protikoronskih zakonov obravnavala tudi predlog o razdelitvi bonov za turistično ... Več.
Piše: Bine Kordež
O anemični četrti veji oblasti, aktivnih državljanih in civilni družbi
11
18.05.2020 22:30
Glas posameznika je le glas vpijočega v puščavi? Aja? Seveda, če se tako odločimo, če to sprejmemo. Lahko pa je tudi glas na ... Več.
Piše: Miha Burger
Bolna Slovenija (o bedakih med bedaki)
16
17.05.2020 11:00
VSlovenijije spet izbruhnila epidemija okužbe z najvišjo možno stopnjo nalezljivosti. Bolezen še ni dobro raziskana, ker so ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Lado Kralj: Iz transnacionalnega New Yorka je pogledal v globino Moravč
0
17.05.2020 00:46
Lado Kralj spada s svojo performativno naravo med svetovne gledališke protagoniste, ki so uprizorili veliko spremembo. Uprli so ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Dve neprijetni vprašanji za poražence in tri za zmagovalce zadnjega tridesetletja
18
16.05.2020 07:33
16. maja, torej danes, mineva trideset let od zaprisege prve slovenske demokratično izvoljene vlade. V tem obdobju smo izvedli ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Poslednji vzpon (In memoriam Tone Škarja)
6
16.05.2020 07:00
Tone Škarja je bil človek pronicljivega uma, ki ni šparal jezika, ko je bilo treba neposredno povedati resnico ali svoje mnenje. ... Več.
Piše: Mire Steinbuch
Free Press: O svobodi tiska
23
13.05.2020 21:30
Zdi se samoumevno, da v primerno delujoči demokraciji obstaja svoboden tisk. Prav tako je samoumevno, da bi moralo obstajati ... Več.
Piše: Keith Miles
Vojna z mediji: Basen o nas žabah, skuhanih v mlačni vodi ter grožnjah s smrtjo
17
12.05.2020 12:20
Zelo verjetno ste že velikokrat slišali stavek, da se vojne z mediji ne da dobiti. Sodi med tiste ponarodele fraze, ki jih ... Več.
Piše: Janez Janša
O Mitingu resnice 2020 ali zakaj se mi zdi, da so nam najprej ugrabili državo, potem pa vam proteste
28
10.05.2020 22:45
Meni se zdi, da vas je naplahtala tista združba politike in medijev, ki ji niti malo ne gre za boj proti korupciji; le tla so ... Več.
Piše: Kristijan Musek Lešnik
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Uredniški komentar: Zakaj je v resnici odstopil Dejan Židan in kdo se mu je odrekel
Dejan Steinbuch
Ogledov: 5.705
02/
Dosje Slovenski gozdovi, 1. del: Vsak dan nam iz naših državnih gozdov pokradejo za najmanj 40.000 evrov!
Uredništvo
Ogledov: 5.572
03/
Dosje slovenski gozdovi, 2. del: Če kmetijska ministrica Aleksandra Pivec ne bo spet ustrahovana, potem so direktorju Zavoda za gozdove Damjanu Oražmu naposled šteti dnevi!
Uredništvo
Ogledov: 2.848
04/
Dialog s kolesarjem: "Da vas ni sram, ko po televiziji zagovarjate Janšo!"
Dimitrij Rupel
Ogledov: 3.410
05/
Dosje Livar: Kako so plenili po največji slovenski livarni, ki ji grozi celo stečaj
Uredništvo
Ogledov: 2.045
06/
In memoriam Janez Kocijančič: Dolgoletni tihi patriarh levice
Aljoša Pečan, Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.556
07/
Janez Janša, pridne čebelice in pogoltni paraziti
Simona Rebolj
Ogledov: 1.600
08/
Jani Möderndorfer in Gregor Židan sta slovenska Zlatan Ibrahimović in Luis Figo
Andrej Capobianco
Ogledov: 1.501
09/
Vrnitev vestfalske države: Posledice pandemije Covid-19 za mednarodne odnose
Božo Cerar
Ogledov: 1.480
10/
Koronakriza, brez panike: Banka Slovenije lahko državi Sloveniji mirno "posodi" 13 milijard evrov!
Bine Kordež
Ogledov: 1.332