Paradoksalno je bil med idejnimi pionirji povojnega evropskega združevanja prav konzervativni Anglež – britanski premier sir Winston Churchill. Njegova vizija so bile Združene države Evrope. Združiti je želel predvsem povojni evropski rivalki Britanijo in Francijo. V svojih dveh govorih v petdesetih letih je dejal: "Anglija ima samo dve poti: ali postane petdeseta zvezdica na ameriški zastavi ali izbere Evropo in poskrbi za njeno izgradnjo skupaj z vsemi ostalimi državami na kontinentu." Z referendumskim "odhodom" prejšnji teden so Britanci sprožili verjetno najgloblje geopolitične premike po padcu Berlinskega zidu ter finančne, gospodarske in politične turbolence ne le v Evropi, temveč globalnem svetu. Evropski projekt ne bo več isti, vloga Evrope v svetu bo nedvomno redimenzionirana.

Otok je z odhodom naredil velik skok v prihodnost preteklosti. Škodil bo obema – Britancem in nam v EU. Na oboje bodo imele posledice referenduma tektonske vplive. Britanija je po glasovanju močno socialno, starostno in geografsko razklana. Vznika ponovna grožnja škotske osamosvojitve in severnoirske republikanske združitve. Stoji pred močnim padcem funta, neznanko finančnih, trgovinskih in gospodarskih šokov, upadom investicij, mogočim begom finančne in selitvijo velike industrije, kar zna vsaj kratkoročno močno vplivati na gospodarsko rast ali recesijo, proračun, zdravstvo, šolstvo in socialo. A s temi izzivi se bodo morali ukvarjati Britanci sami. Za nas bo zanimivejši ločitveni proces pogajanj o izstopu Britanije iz EU. Od njihove hitrosti in uspešnosti bodo odvisni ne le gospodarska in politična stabilnost Britanije, temveč tudi Unije in posledično svetovne ekonomije. Gospodarsko šibka Unija bi namreč lahko vplivala na finančno in gospodarsko šibko južno krilo Evropske unije z obrestnimi pribitki, na izvoz Kitajske, vrednost juana, krepitev dolarja in stabilnost ameriškega gospodarstva, posledično celo na volitve v ZDA. Z odhodom liberalistične Britanije, močnega zagovornika deregulacije in modernizacije, bi se lahko dolgoročno - z morebitno krepitvijo evropskega protekcionizma - znižala tudi evropska konkurenčnost v liberalnem svetovnem trgovinskem redu z učinki na vzdržnost socialne države. Zato velja k pogajanjem o odhodu otočanov prisluhniti kanclerki Angeli Merkel, ki s povabilom predsedniku Francije in italijanskemu premieru na sestanek v Berlin pred zasedanjem Evropskega sveta prevzela vajeti kriznega vodenja v svoje roke, da kljub obžalovanju pozabimo na prenagljena maščevanja Londonu in skupaj poiščemo najboljše sporazumne rešitve. Minister Schäuble govori o pridruženem statusu Velke Britanije, socialdemokratski podkancler Gabriel pa o priložnosti za nov začetek in resno prenovo EU. Britanija je namreč najpomembnejši gospodarski partner Nemčije v Uniji. Nemčija pa Slovenije.

Ključni sporočili referenduma sta za EU, ki se sooča z vzponom antievropskega populizma v pomembnih članicah zaradi globalnih pritiskov na evropski izginjajoči srednji sloj, jasni: EU in njene institucije so predaleč od ljudi in predvsem le skrb elit; evropski projekt se mora dejansko spremeniti in predvsem gospodarsko okrepiti s kreiranjem delovnih mest. A že pri osnovnih vprašanjih se evropska levica in desnica razideta: eni bi le ukinili osovražene ukrepe varčevanja s finančno fleksibilnostjo, drugi stavijo vse na povečevanje konkurenčnosti za gospodarsko rast. Konkurenčnost je namreč vladar sveta in žal je ne določa več Evropa. V navalu populizma je jasno, da evropski vladarji nimajo veliko časa, ne le zaradi omejevanja okužbe ostalih članic Unije z britanskim evroskepticizmom, temveč ker bodo v prihodnjih dveh letih potekale politične volitve v številnih pomembnih državah, ki bi se lahko obrnile v psevdoreferendume o obstoju same EU. Evropa se bo tako v prihodnjih letih ukvarjala predvsem sama s seboj. Zunanje dimenzije, vključno s procesom nadaljnje širitve, bodo na obrobju.

Kako na novo postaviti Evropo, je dilema, o kateri že tečejo razprave. Ideje so o novi evropski konvenciji, slišati je svarila, da potrebujemo še tesnejša povezovanja, celo federalna. Pa čeprav so prav Francozi prvi na referendumu potopili zametke Ustave evropske integracije in četudi vseevropske politične stranke ne obstajajo. Na drugi strani slišimo, da ne potrebujemo več Evrope, temveč drugačno Evropo. Da ne potrebujemo novih političnih projektov elit, temveč realistični, praktični projekt. Rišejo se ideje fleksibilnejše EU, Unije več hitrosti in več koncentričnih krogov. Bolj verjetno je okrepljeno sodelovanje na posameznih evropskih politikah in nadgradnja integracije na osnovi evroobmočja za države, ki si tega želijo in so tega dejansko sposobne. Države ustanoviteljice EU so posebej aktivne in se že ločeno sestajajo. Francozi in Italijani, z Nemci, že pripravljajo zametke tesnejšega sodelovanja na štirih področjih: varnost, obramba in zaščita meja; rast in zaposlovanje; socialna in fiskalna harmonizacija; bolj demokratično upravljanje v evroobmočju. Gre za kompletiranje evropske ekonomske vlade. Politična unifikacija v danih razmerah ni realna. Za Evropo bi bilo dobro, da bi o projektu prihodnosti obstajalo soglasje. Da ne bi bil zgolj projekt politične elite, ki ga ne zna razložiti nezaupljivim državljanom.

Evropsko jedro držav ustanoviteljic želi naprej, za ostale bodo drugi aranžmaji. Bo Slovenija zraven? Bo aktivni član razprav o evropski prihodnosti? Je ekonomsko usposobljena? Danes gre za ključna vprašanja prihodnosti našega naroda. O tem je v Sloveniji potrebno odpreti demokratično razpravo, ne rešitve podajati zgolj v ozkih krogih politične elite. Potrebna je širša, vključujoča razprava za ljudsko legitimnost! Tudi v okviru sklica Slovenske konvencije za EU. Evropska unija je vizionarski projekt, ki je omogočil Evropi mir. Posebej je dober za majhne države, kot je naša, ki so v njem dosegle večjo gospodarsko stabilnost in vzpostavile enakopravni dialog z večjimi, pogosto težavnimi sosedi. Velja ga rešiti, biti del najnaprednejšega jedra. Je čas odločitve. A najprej moramo sami vedeti, kaj hočemo in kaj bomo zagovarjali v Evropi!