Weekend

Alma Karlin, ena najbolj drznih žensk 20. stoletja

Po čem hrepeni otrok, ki večino časa preživi doma in opazuje zunanji svet skozi okenska stekla? Po neomejeni svobodi, gibanju, naravi in daljnih deželah, po neprehodnih gozdovih, nad katerimi se dvigujejo strme gore, zavite v vlažne meglice. Takšen otrok si želi sonca in sanja o zvezdah južnega morja...

01.07.2016 14:30
Ključne besede:   alma karlin   celje   popotnica   pisateljica   potopis   svet

Vzgojena v nemškem jeziku in kulturnem okolju, izobražena v imperialnem Londonu, državljanka sveta in ena prvih svetovnih popotnic je bila ta ženska desetletja pahnjena v pozabo. Njena zgodba gre v nos provincialnim zadrtežem, nacionalistom in moškim šovinistom, zato je Alma Karlin še danes čudakinja, nemškutarka, lezbijka in pohabljenka. 

"H komu naj se zatečem z vsem svojim srcem? K nobeni človeški duši, da, niti k Bogu ne, ker – ali ni nad mojim klavrnim življenjem z mrzlimi črkami usode zapisal 'sama'?" Pred očmi imam njena poslednja leta, ki jih je z angleško slikarko Theo Gammelin, s katero je dvajset let živela v duhovni partnerski zvezi, prebila na smrt bolehna, obubožana in zapuščena v borni stari koči nad Celjem, v katerem se je leta 1889 rodila potomcu nekdanjega francoskega plemiča, ki je pred revolucionarno giljotino zbežal na vzhod, in premožni meščanki, hčerki prvega slovenskega notarja v Celju. Otrok, ki se je nepričakovano rodil šestdesetletnemu očetu in petinštiridesetletni materi je bil v tistih časih na svoj način zelo zaznamovan. Almo Karlin je patos posebnosti, občutka nerazumljenosti in predvsem strašne samote spremljal od zgodnjih otroških let. Rodila se je napol hroma, s priprtim levim očesom in poškodovanimi nogami. Njeno otroštvo je minevalo v obiskovanju pediatrov in ortopedov. Ker je težko hodila, je bil njen svet omejen na družinsko vilo v Celju, iz katere so jo pregnali dvakrat. Najprej gestapo leta 1941, potem pa še zmagoviti pravičniki 1945.

 

Po čem hrepeni otrok, ki večino časa preživi doma in opazuje zunanji svet skozi okenska stekla? Po neomejeni svobodi, gibanju, naravi in daljnih deželah, po neprehodnih gozdovih, nad katerimi se dvigujejo strme gore, zavite v vlažne meglice. Takšen otrok si želi sonca in sanja o zvezdah južnega morja... Alma Karlin se je šele pri trinajstih letih z bolečimi ortopedskimi operacijami rešila svojega telesnega prekletstva, ki jo je spremljalo od rojstva. V tem času se je začela intenzivno učiti jezikov. Najprej angleščino in francoščino, s 24 leti pa je nadaljevala študij jezikov na londonski Society of Arts, in sicer se je učila angleščine, švedščine, norveščine, danščine, španščine, francoščine in ruščine, ob tem se je seznanjala s sanskrtom, kitajščino in hebrejsko. Verjetno je skupno govorila vsaj deset jezikov. Zanimali so jo tudi egipčanski hieroglifi.

 

V Londonu se je zaradi nadpovprečno bogatega lingvističnega znanja preživljala kot prevajalka in učiteljica jezikov. Njeni učenci so bili večinoma Azijci, ki so ji vzbudili zanimanje za vzhodnjaške filozofije in teozofijo. Že kot študentka je postala članica londonskega teozofskega društva in sledilka naukov Rudolfa Steinerja. Eden od njenih učencev, drobni mladenič eksotičnega imena Hsi Sing Jung Lung, se je zaljubil vanjo in jo zaprosil za roko. Ko ga je Alma Karlin kot zaročenca za božič leta 1913 pripeljala v provincialno rojstno mesto, kakršno je bilo Celje že takrat, in ga predstavila materi, s katero se nikoli ni posebej razumela, se je zaradi njenega odločnega nasprotovanja premislila. S Kitajcem se potem ni poročila, vseeno pa mu je posvetila enega svojih prvih romanov, in sicer Mein kleiner Chinese, Moj mali Kitajček.

 

 

***

 

Med študijem v Londonu se je za nekaj časa preselila v Pariz, kamor so jo privabila predavanja jezikov na Sorboni in College de France. Nekaj mesecev po neuspeli zaroki s sinom kitajskega cesarskega diplomata je na Society of Arts opravila izpite osmih tujih jezikov summa cum laude in prekosila vseh devetsto kandidatov. V nadaljnjo londonsko kariero Alme Karlin je kmalu zatem posegla usoda; junija 1914 je izbruhnila vojna in kot državljanka Avstro-Ogrske postala persona non grata, zaradi česar se je preselila na Norveško, pozneje pa na Švedsko. Verjetno je takrat v Stockholmu spoznala slovito švedsko pisateljico Selmo Lagerlőf, prvo žensko dobitnico Nobelove nagrade za literaturo, borko za pravice žensk in splošno volilno pravico. Morda je Almo Karlin prav to srečanje navdušilo nad idejo, da se bo preživljala s pisanjem in podala na pot okoli sveta. Prav Selma Lagerlőf jo je tik pred izbruhom II. svetovne vojne predlagala za Nobelovo nagrado za literaturo. Nadaljnje aktivnosti je na veliko smolo Alme Karlin prekinila svetovna morija.

 

Pot okoli sveta je bila mogoča šele nekaj let po vrnitvi iz Londona. A prišel je tudi ta trenutek; konec leta 1919 se je drobna mlada ženska z značilno paževo pričesko odpeljala z železniške postaje v Celju proti Trstu. S seboj je vzela denarnico in kovček, v katerem je imela Naumannov tipkalni stroj Erika in slovar v desetih jezikih, med njimi tudi slovenskem, ki ga je nekaj let sestavljala sama. Iz tržaškega pristanišča je želela najprej v Indijo, vendar ni dobila britanske vize, zato se je iz Genove podala na šestdesetdnevno naporno in mučno plovbo v Južno Ameriko. Začelo se je njeno devetletno potovanje, ki jo je iz Peruja vodilo skozi Panamo in Srednjo Ameriko v Združene države, Kalifornijo in na Havaje, kjer je ostala skoraj eno leto. Pot je nadaljevala na Japonsko, Korejo, Kitajsko, Tajvan, Hongkong, Filipine, Borneo ter Novo Gvinejo. kjer je ob jezeru Sentani dosegla mejo do takrat znanega sveta in preživela srečanje z ljudožerci. Iz divjine je šla v Avstralijo, Novo Zelandijo, Fidži in tihomorske otoke, od tam pa v Indonezijo, Javo, Sumatro in Singapur, pa skozi Indokino in Burmo v Indijo, kjer je preživela daljše obdobje. Kdo ve, kam bi jo peljala pot, če je ne bi doseglo pismo na smrt bolne matere, naj se vrne domov.

 

V Celje je Alma Karlin prišla čez nekaj mesecev v slabem zdravstvenem stanju. Nikoli več se ni odpravila na nobeno potovanje zunaj Evrope, pač pa je začela še bolj intenzivno pisati. Že med potjo okoli sveta je pošiljala reportaže in potopise iz daljnih dežel za več avstrijskih, angleških in nemških časnikov, po vrnitvi domov pa se je posvetila urejanju zbranega etnološkega gradiva, herbarija, skicam in beležkam, ki so nastajale na poti, ter predvsem pisanju. Kot pisateljica je Alma Karlin dosegla mednarodni ugled in slavo, njeni potopisi in romani so v velikih nakladah izhajali v Avstriji, Nemčiji, Angliji, Švici in na Finskem. V obdobju od leta 1921 do 1937 je izdala 22 knjig, v njeni zapuščini pa je ostalo še vsaj dvakrat toliko neobjavljenih del. Postala pa je znana tudi po svojih odmevnih predavanjih in gostovanjih po različnih evropskih univerzah in ženskih organizacijah. Pisala je tudi za tuje ženske revije, spet so jo pritegovale ezoterika, okultizem in teozofija (med potovanjem po Združenih državah je postala celo članica njihovega teozofskega društva). V te fenomene se je tako poglobila, da je več let preučevala starodavna ljudstva na Kitajskem, Mehiki in Južni Ameriki, vključno z mitolško Atlantido in Lemurijo.

 

 

***

 

Družbeno se je Alma Karlin udejstvovala le toliko, kolikor se ji je zdelo nujno. Svoje zavzete naklonjenosti emancipaciji žensk namreč nikoli ni skrivala, prav tako pa ne odpora do obeh variacij socializma. Najprej se ji je maščeval nacionalni; ker je nekaj let pred izbruhom II. svetovne vojne nudila zavetje preganjanemu nemškemu novinarju Hansu Joachimu Bonsacku, so njena dela v nacistični državi prepovedali, ob zasedbi Spodnje Štajerske pa jo je gestapo zaradi tega tudi aretiral, zaplenil premoženje in bi jo poslal v koncentracijsko taborišče Dachau, če je ne bi zadnji hip rešili vplivni nemški prijatelji. Vendar le za nekaj časa; leta 1944 je bila na seznamu oseb, ki naj bi jih gestapo ustrelil, zato je pobegnila iz Celja in se pridružila partizanom, s katerimi je simpatizirala kljub dporu do boljševizma. Toda tudi na osvobojenem ozemlju v Beli krajini, od koder je odšla v Dalmacijo, ni bila varna, kajti kot pripadnico t.i. staroavstrijske nacionalne skupnosti – četudi je bila po poreklu Slovenka – so jo politkomisarji nameravali likvidirati, vendar jo je rešilo prijateljstvo s partizanko Ano Štrbenk. Vojno je preživela, po vojni pa se je ponovila zgodba iz časov nacistične okupacije: odvzem dokumentov, izselitev in nacionalizacija.

 

S Theo Gammelin, ki se je k Almi Karlin preselila že na začetku tridesetih let in z njo ostala do njene smrti 14. januarja 1950, sta živeli v majhni bajti v strmem bregu hriba Pečovnik nad Celjem. Pisateljica, katere knjige so v svetu dosegale naklade, o katerih so tedanji (jugo)slovenski avtorji lahko samo sanjali, je zadnjih nekaj let prebila v hudem pomanjkanju in bolezni. O čem je takrat razmišljala, je obžalovala odločitev, da se je vrnila v rojstno mesto, v deželo, ki naj bi bila njena domovina? Kje so bile njene misli, je znova stala na palubi ladje, ki je skozi jutranje meglice plula ob obali Kalifornije proti jugu? Je gledala sončni zahod v Avstraliji, jedla s polinezijskimi domorodci in se sprehajala po peščenih plažah jugovzhodne Azije? Kako je pri srcu človeku, ki umira za rakom v deželi, za katero v osebnem dokumentu piše, da je domovina, a v resnici je zanjo lahko domovina ves svet? Zanjo so domovina tihomorski otoki, perujske visoke planote in indijski templji; ona je doma na Japonskem in v Burmi, na deževnem Regent Streetu in na ulicah New Delhija, njeni ljudje so Indijanci iz Srednje Amerike, Samiji iz severa Skandinavije in preprosti ribiči iz Mandžurije.

 

Nihče ne more izbrisati podob, prizorov in obrazov ljudi, ki bodo za vedno ostali z njo. Vsa poniževanja in žaljivke, materialna in duhovna beda "ljudske republike", ves naščuvani proletariat, primitivni politkomisarji, dušeči kolektivizem, ki ubija osebno svobodo in pravico do lastnega mišljenja, izvirnosti, drugačnosti … vse pomanjkanje in ignoranca, s katero se je samotna popotnica, upornica in duhovno bitje brez spola – zategadelj so očitki o njenem lezbičnih nagnjenjih kategorično brezpredmetni – soočala v zadnjih letih svojega krhkega življenja, se zdaj zdijo kot njena zadnja preizkušnja, ki jo je morala fizično prestati, da bi se lahko potem znova vrnila tja, kamor jo je poneslo njeno večletno potovanje okoli sveta: v najbolj odročne predele takrat še pomanjkljivo raziskanega sveta, ki je že v dvajsetih letih 20. stoletja stopal v smer današnje brezizhodnosti, v kateri so ostali redki pogumni posamezniki ali posameznice, ki so sposobni razumeti takšne pionirje svojega časa, kakršna je bila Alma Karlin.

 

 

***

 

Dvajset let po njeni smrti je izšla prva knjiga Alme Karlin v slovenskem jeziku. V naslednjih desetletjih tudi druga, tretja, četrta … Morda danes ni več "nemškutarka", morda so se nizkotne strasti v ljudeh slabih namenov in kratke pameti že toliko pomirile, da je zavladalo premirje. V njenem času jo je eden od avstrijskih dnevnikov, s katerimi je sodelovala, označil kot eno najbolj drznih žensk 20. stoletja. Drobna in krhka, z nepravilnim, ovalnim obrazom, bledo poltjo in nesimetričnim levim očesom, ki je v sogovornika gledalo s hipnotizirajočim pogledom, je bila Alma Karlin, ta "poduhovljena samotarka", kot jo v knjigi Pozabljena polovica imenuje Mirjam Drev, vse prej kot fizična manifestacija neustrašne in krepke svetovne popotnice.

 

Vzgojena v nemškem jeziku in kulturnem okolju, izobražena v imperialnem Londonu, državljanka sveta in ena prvih svetovnih popotnic je bila ta ženska desetletja pahnjena v pozabo. Njena zgodba gre v nos provincialnim zadrtežem, nacionalistom in moškim šovinistom, zato je Alma Karlin še danes čudakinja, nemškutarka, lezbijka in pohabljenka. Najlepši kompliment ji je izrekla njena dolgoletna sopotnica Thea:

 

"Na Almi Karlin je vse plemenito in presvetljeno z dušo in duhom. Kljub neznansko nežni postavi izžareva tisto skorajda nadčloveško energijo, ki ji je omogočila osem let raziskovalnega potovanja po svetu, polnem nevarnosti in pomanjkanja. To pot je lahko prehodila le ženska, katere pogum je mejil na preziranje smrti in ki ji je umetnost pomenila vse."

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
1
Gradež: Vrnitev v najbližjo laguno
0
16.12.2016 23:00
Vsi poznamo beneško laguno, saj je svetovna atrakcija. Mnogo manj ljudi pa ve, da se vzhodno od nje razprostira skoraj enako ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podobe nekega pobega: Najlepša hiša na svetu
0
18.11.2016 13:40
Počasi prihajamo do konce nekega potovanja: v petem nadaljevanju eseja o iskanju izgubljenega liberalizma se avtor ustavi ob ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podobe nekega pobega: Neoliberalci z gore Pelerin
2
11.11.2016 22:57
Med svojim prvim obiskom Švice in Ženevskega jezera sem prenočeval na gori Plerin, ki ima v zgodovini politične ekonomije in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podobe nekega pobega: Iskanje izgubljenega časa
2
04.11.2016 10:59
Če boste šli kdaj v Montreux, se nastanite v hotelu, ki ima poseben šarm, mi je nekoč dejal Milan Resnik. Njegovo priporočilo je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podobe nekega pobega: Bežiš, da bi lahko zadihal
0
21.10.2016 12:22
Prvi občutek o Švici, ki sem ga kot popotnik dobil, ko sem prišel iz mrakobnega tunela Grand-Saint-Bernard na svetlobo, je bil ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podobe nekega pobega: Srečanje z Rilkejem
1
14.10.2016 13:52
Dihotomija med zunanjo podobo dežele, katere prestolnico zapuščam tega hladnega in neprijaznega jutra, in njeno spečo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Daleč je Južni otok, Tristan da Cunha pa še precej dlje
1
30.09.2016 13:33
Najbolj oddaljena otoška naselbina na svetu, piše na tabli. Kraj, v danes katerem živi natanko 267 britanskih državljanov, nosi ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Marco Polo in Hrvati
1
09.09.2016 14:00
Je bil slavni beneški popotnik Hrvat? Zgodbe o dejanskem poreklu Marca Pola so se ponovno razmahnile po letu 1998, ko so na ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Južnoazijska impresija: Skrivnostni otok
0
02.09.2016 14:44
Tokratna poletna impresija se iz Sredozemlja za kratek čas seli v jugovzhodno Azijo. Prvi prizor se dogaja v velemestu: s ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Drugačne, judovske in melanholične Benetke
0
19.08.2016 11:30
Mojster Shakespeare je tej mestni republiki, utemeljeni na kšeftu, trgovini in prekupčevanju torej, pa tudi nasilju in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Vrnitev na Folegandros
0
12.08.2016 15:09
Na svoje prvo potovanje se osemnajstletni fant odpravi v zibelko Evrope. Z nahrbtnikom, spalno vrečo, šotorom in eno prvih izdaj ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Južni otok
0
05.08.2016 12:30
Valovi so starejši od življenja, ki je prišlo iz maternice morja. Zato med človekom in morjem obstaja popkovina, ki jo je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Vse, kar morate vedeti o Vršiču, Rusih, plazu in kapelici
2
29.07.2016 08:09
Ob obisku Vladimirja Putina pri Ruski kapelici boste slišali besede, namenjene prijateljstvu, sožitju, spominu in miru med ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Evropska renesansa, 2. del: Vzpon plemenite družine Medici
2
22.07.2016 12:00
Lorenzo Medičejski je bil sijajen vladar, ker se je zavedal, da je veličina oblasti v njeni človeškosti in nesebičnosti. V ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Evropska renesansa, 1. del: Dante in Beatrice
0
15.07.2016 15:00
Sloviti pesnik, ki ob Boccacciu in Petrarki velja za očeta italijanščine, je bil rojen v Firencah, kjer sta Boccaccio in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Abramovičevo ladjevje osvaja Jadran
6
08.07.2016 23:21
Flota enega najbolj prepoznavnih ruskih oligarhov judovskega porekla je bila v zadnjih dveh tednih opažena v Severni Dalmaciji, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Arhipelag Palagruža, 2. del
0
24.06.2016 15:00
Palagružo sestavlja skupina desetih otočkov, med katerimi so nekateri komaj kaj večji od orjaške skale in v tem pogledu malce ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Arhipelag Palagruža, 1. del
0
17.06.2016 13:51
Začetek in konec sveta je na premcu jadrnice, ki reže morsko gladino, rahlo vzvalovano zaradi vetra z vzhoda, levanta. Skoraj se ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
35 let Medjugorja: Čudež med žgočim hercegovskim kamenjem
0
10.06.2016 16:02
Medjugorje je dejansko čudež. Kajti gre za edino romarsko središče na območjunekdanje Jugoslavije, ki je po petintridesetih ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Slovenci in SS: pozabljeni nacist Odilo Globočnik
0
03.06.2016 13:10
V štirih letih nemške okupacije je bilo na današnjem ozemlju Slovenije prisilno mobiliziranih tudi med 60 in 80 tisoč ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1 2 

Najbolj brano

01/
Diplomacija a la Cerar: Erdogan norel zaradi Pahorja, Šoltes bi rad v Beograd, sramotni fiasko na recepciji Združenih narodov
Uredništvo
Ogledov: 3,518
02/
Nova farsa na Sodnem svetu: njegov predsednik Erik Kerševan bi se moral izločiti, favoritke za sodnico v Luksemburgu pa ne najde niti Google!
Uredništvo
Ogledov: 2,738
03/
Na Delu strah in tesnoba: Spet bodo masovno odpuščali, govori se celo o 100 preveč zaposlenih!
Uredništvo
Ogledov: 2,248
04/
Bodo Slovenci preživeli, ker je Peter Handke dobil Nobelovo nagrado?
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,341
05/
Psihološki profil Josipa Broza Tita so poznavalci opredelili kot tip grandioznega, celo patološkega narcisa
Uredništvo
Ogledov: 1,539
06/
Do koga bo prišla preiskovalna komisija, ki se ukvarja z otroško srčno kirurgijo v UKCL, če bo šla po sledi denarja in je ne bodo ustavili?
Angel Polajnko
Ogledov: 1,710
07/
Turški napad na Kurde: Če bi Evropska unija protestirala, ji Erdogan lahko spet pošlje milijon beguncev!
Božo Cerar
Ogledov: 1,656
08/
Nemirni Bližnji Vzhod: Zakaj si Združene države v resnici ne želijo vojne z Iranom
Shane Quinn
Ogledov: 1,272
09/
Pada vlada? Jutri še ne - kljub izsiljevanju Levice, je pa že pripravljen "Scenarij 2020", ključna stranka bo SMC!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,759
10/
Kratka zgodovina Evropske unije: Od raja na zemlji do problema
Dimitrij Rupel
Ogledov: 937