Življenje je drugje je naslov romana znamenitega češkega pisatelja Milana Kundere iz leta 1973, pomeni pa, da življenja ni tukaj (v Češkoslovaški sredi 20. stoletja, v socializmu...), ampak drugje, stran od realnosti; da je tukaj življenje bolj ali manj nezanimivo in prazno in da ljudje hrepenijo po drugačnem življenju v drugih krajih in z drugimi ljudmi.
Če se prav spominjam jugoslovanskih in socialističnih časov, je bila takrat domneva, da je pri nas slabo, drugje (čez mejo, na Zahodu...) pa lepo, precej razširjena, morda celo splošno veljavna. Slovenski potrošniki so z veseljem kupovali izdelke iz uvoza ali tiste, o katerih se je govorilo, da so narejeni za izvoz. Danes so takšne domneve redke, če niso povsem izpuhtele. Preudarni ljudje to razumejo kot napredek: lepo je tudi pri nas. Toda vse več je takšnih, ki so se - na piscu teh vrstic neznan način - prebili do spoznanja, da je bilo nekoč (v Jugoslaviji, v socializmu) vse krasno. O dejanskem obstoju takšnih pojavov pričajo tudi nekatere nove stranke, ki si obetajo vrnitev socializma.
Televizijska novinarka, ki pripravlja zanimive oddaje in jo spoštujem, mi je poslala sporočilo, ki vsebuje naslednjo domnevo: "Danes je na moji glavi, (na meni) kot Slovenki, 23-krat večji dolg kot takrat, ko sem bila še v Jugoslaviji. Takrat sem bila dolžna za en dober kavč, danes sem za en zelo dober avto..."
Gre za tehtno in politično občutljivo vprašanje, saj se na njegovi podlagi oz. okrog njega ustvarjajo vse mogoče teorije, predvsem pa teorija, kako lepo nam je bilo v Jugoslaviji in kako slabo nam gre v samostojni Sloveniji.
To vprašanje je povezano s kopico drugih vprašanj. Na primer:
1. Koliko so bili - na primer leta 1991 - (na glavo prebivalca) zadolženi državljani Jugoslavije?
2. Kdo naj bi odplačal te dolgove
3. Kolikšen del jugoslovanskega dolga pripada Sloveniji?
4. Kolikšen del jugoslovanskega premoženja je podedovala Slovenija?
5. Koliko znaša slovenski javni dolg?
6. Koliko dolgov slovenskih bank in podjetij bodo morali plačati slovenski davkoplačevalci?
In končno: ali je pravilen novinarkin izračun, da je danes na njeni glavi 23-krat večji dolg kot takrat, ko je živela v Jugoslaviji? In čisto na koncu: ali bodo vsi državljani Slovenije enako obremenjeni z odplačevanjem slovenskih dolgov? Ali bodo revni plačali manj, enako ali več kot bogati?
Leta 2010 je Slobodna Dalmacija poročala, da dolgovi naslednic Jugoslavije znašajo skupaj 112 milijard evrov. Časnik trdi, da "je Slovenija konec leta 2009 ustvarila 39 milijard evrov zunanjega dolga, pri čemer naj bi na državo odpadlo 34 odstotkov oziroma 13,3 milijarde evrov dolga". Ocene jugoslovanskega in slovenskega dolga so sicer različne. Jugoslavija naj bi bila ob svojem koncu dolžna med 15 in 16 milijardami $ (13.5 - 14.4 milijard evrov), slovenski delež pa naj bi bil med 1.415 in 2.700 milijoni $ (1,3 - 2,4 milijarde evrov). Delež povprečnega Slovenca bi, v primeru da 2 milijardi evrov razdelimo na 2 milijona državljanov, znašal - recimo - 1.000 evrov.
Če slovenski javni dolg danes znaša okrog 32 milijard evrov, bi ta dolg vsakemu državljanu naprtil 16.000 evrov. Izračun zgoraj omenjene novinarke predpostavlja, da bo poleg teh 16.000 na povprečnega slovenskega davkoplačevalca padlo še 7.000 evrov, iz česar bi lahko sklepali, da je novinarka t.i. bančno luknjo ocenila na 14 milijard evrov. Številke so impresivne!
Če opustimo argumente o tem,
- da so v 25 letih številke zrasle zaradi inflacije;
- da je bil nekoč nakup kavča velik strošek, 1.000 evrov (ali npr. za 1.000 dolarjev) pa bi bilo ravno dovolj za nakup avtomobila;
- da so današnje plače in življenjski standard v Sloveniji veliko višji kot pred 25 leti (2008 - 91% povprečja EU);
- da so druge evropske države zadolžene še bolj kot Slovenija (83% BDP), npr. Japonska 229%, Italija 132%, ZDA 104%, Francija 96% BDP...,
potem je treba v Sloveniji kritiko usmeriti predvsem na tiste voditelje in načrtovalce v vladah po letu 2008, ki so se javno in na ves glas posmehovali brezglavemu varčevanju. Ko je pisec teh vrstic prvič slišal ta izrek, sta ga prevzela strah in smeh. Doslej je za brezglavo veljalo zapravljanje.
Kot vidimo, težava ne izvira iz slovenskih zelnikov. Pravzaprav se je začela v 60. letih prejšnjega stoletja, v svoji knjigi Kulturna protislovja kapitalizma pa jo je leta 1976 opisal Daniel Bell. Gre za izum kreditne kartice, ki je izpolnila davno in splošno človeško željo: Uživaj zdaj, plačaj pozneje!