To ni tekst o obujanju panslovanskega gibanja na Slovenskem sredi panevropskih dinamik, ki želijo resetirati trenutno vseevropsko krizo! To je tekst o suverenosti skozi politiko umetnosti. Samo vrhunski duhovi iz svojega vrednostnega središča gradijo duhovno navpičnico. Ta jih dela neodvisne. Vse ostalo je natura: eden proti drugemu. Poglejmo si od blizu muzeje sodobnih umetnosti v metropolah. Ti že desetletja opravljajo sekularne naloge s podobno funkcijo, kot so jih v preteklosti opravljali religiozni hramovi. Prek metafizike povezujejo občestvo z etiko. Nadomeščajo obredja religij, tako večjega kot manjšega formata; v Madridu, Rimu ali Moskvi. Družine ob koncu tedna muzeje obiskujejo kakor so v preteklosti obiskovale nedeljske sakralne obrede. Z otroci čakajo v dolgih vrstah na vstop v transcendentno. Dobesedno. Skupinsko prestopijo prag iz normativne resničnosti v prostor izčiščenih umetniških tendenc. Razstave jih povežejo z metafizičnimi umetniškimi koncepti v vzporedne umetniške volumne. Tu govorimo o milijonih obiskovalcev v enem samem muzeju! V Ljubljani procesa prevzemanja nalog sekularnih institucij od sakralnega sveta skoraj ne poznamo. Vsaj ne v takšni obliki kot je ta prisoten po svetu, v Moskvi, Madridu ali Rimu. Zakaj je tako? Povejmo razločno, da bo takoj jasno, da ne govorimo o problemih poslovanja ali programiranja direktoratov muzejev, kaj šele o dvomljivih poklicnih izbirah kustosov. Vse to slovenski muzeji oblikujejo več kot odlično. S primerjalno kvaliteto izvajajo svoje programe tako kot v Kapitaliji, samo da v Ljubljani rezultirajo v nasprotne učinke. Pa ne moreš verjeti! Nacionalne galerije v Moskvi, Madridu in Rimu v svojem okrilju organizirajo razstave sodobnih umetnosti tudi zato, da se jim poveča obisk. Še bolj pomembno pa je dejstvo, da mlajšemu delu skupnosti oblikujejo okus lepega v odnosu do preteklega, odraslo skupnost pa spomnijo na njihovo zdavnaj izgubljeno občutljivost skozi aktualno umetnost. Tako lahko obiskovalec v katedrali umetnosti razume svet in dom kot etično celoto. Muzeji nas vključujejo v procese oblikovanja lepega, predvsem urbanega.

Zakaj v Ljubljani ni bilo nikoli - ne v Moderni galeriji, ne v Muzeju sodobne umetnosti - vsakodnevno množic obiskovalcev? Vsaj ne na ta način kot se to dogaja v Moskvi, Madridu in Rimu. O tem sem premišljeval pred tedni v galeriji Garaža v Gorki parku v Moskvi. Obiskovalci galerijo Garaža obiskujejo v dolgih procesijah. Usmeril sem pogled iz Moskve proti Ljubljani in prek nje naprej v Trst. Usmeril sem pogled v slovensko in slovansko skupnost v Trstu. Ta je bil pred prvo svetovno vojno kozmpolitski.

Naj vas še enkrat opomnim, da to ni tekst o obujanju panslovanskega gibanja na Slovenskem. To je tekst o slovenski umetniški politiki, predstavljen skozi idejo muzeja sodobne umetnosti. Ideja, da je sekularni muzej zamenjava za religiozne hramove, pa je emancipatorna. Pomembna je za oblikovanje novoveške tehnološke planetarne mitologije. Kako iz moskovske perspektive deluje izbira umetniške politike na slovenski mikroravni ali na slovanski makroravni? Kakšne naprave smo namestili v naša mesta, da minimaliziramo ruralne nacionalistične ekstreme in potencialne domovinske brutalnosti? Kako se lahko izognemo, da postanemo prizorišče antagonizmov? Katere so duhovne značilnosti, strukturna orodja in razlike med Ljubljano, Moskvo, Madridom in Rimom? V številu prebivalcev? To hipotezo v hipu razbije muzej MART (Il Museo di Arte moderna e contemporanea di Trento) v Roveretu, ki pozna množice obiskovalcev, podobne metropolitanskim. Ravno zato si bom v danšnjem komentarju pomagal s slovenskim urbanim Trstom, ker je ta pomeben podaljšek naše identitete, ker so tržaška stremljenja naša leva stran možganov. Tudi zato je pomembno ozaveščanje pomena slovenskega urbanega Trsta. Elite Kapitalije to natančno razumejo, zato temu primerno oblikujejo obrambo svojega Trsta. Ste bili kdaj v Moderni galeriji v Milanu? Ali ste videli načrte Daniela Libeskinda za novo Moderno galerijo v Milanu ali pa ste že bili v prej imenovanem muzeju MART v Roveretu? Ali ste že bili v templju Monte Grisa nad Trstom? Zakaj Kapitalija razume kardinalne nevrone, Slovenija pa tega ne zmore?

V tržaškem zaledju bo vedno obstajala slovenska pozitivna ruralna energija, toda ta ne bo nikoli formativna, ker je odvisna od svojih religioznih in etnogenetskih vzorcev. Prehod v znanje zmore le urbani slovenski Trst. Trst Primoža Trubarja, gradbenika Martelanca ter Borisa Pahorja. Trst, ki zna uveljavljati svoje formativne talente. Ne morete si predstavljati kako je na začetku prejšnjega stoletja deloval fenomen arhitekta Eduarda Stepančiča, ko se je s svojim sodobnim telesom sprehodil čez trg Oberdan.

Digresija: iredentist Guglielmo Oberdan, katerega ime nosi osrednji trg v Trstu, je bil po materi Slovenec. Odilo Globočnik, ki se je rodil v Trstu, pa je bil po rodu iz Tržiča. Na koncu svoje neslavne partijske kariere je postal komandant tržaškega koncentracijskega taborišča Rižarna. V njem je pobijal tudi Slovence. Konec digresije.

Zelo pomembno je razumeti slovenski in slovanski Trst. Slovenci so do prve svetovne vojne v njem ustanovili malo več kot tristo organizacij različnih tipov. To je bilo pred davnimi časi. Kdaj je že bilo tako: gradnja Narodnega doma je bila končana leta 1904. To je bila prva in edina premišljena urbana vertikala, kardinalni nevron sredi mestnega jedra. Na mikroravni je bil Narodni dom oddajnik krepitve slovenske samozavesti ter podjetnosti njenega duha, na drugi strani pa je bil združevalec slovanske duhovnosti. Vse to se je odigralo z natančnim operativnim načrtom. Zakaj je to danes nemogoče? Ali ni slovenskih organizacij, ni slovenskih podjetnikov, ni slovanskega združevanja?

Razmere v monarhiji so takrat prisilile vse slovanske dejavnike, da so se združili v umetniški potezi. Umetnost! Umetnost! Umetnost, troli! V tistem času se je sredi kozmopolitskega mesta že napovedovala agresivna iredenta. Kapitalija je v Trstu s svojim jezikom razpihovala nacionalistično priključitveno patetiko. Moralizem, domoljubje, sentimentalizem, romanitični manirizem iredentizma, ki bo ravnokar začel poniževati slovane s sužnji, "slavi ščavi".

Še vedno smo v Trstu pred prvo svetovno vojno.

Ne vem, če se zavedate, da Prešernova paradigma v Kapitaliji skoraj ni bila vidna, več je je bilo v Moskvi kot med uporabniki umetnosti v Kapitaliji. Oglejte si še enkrat v Trstu ulico in stavbo, v kateri je imel Ivan Cankar predavanje "Očiščeni in pomlajeni". V letih pred prvo svetovno vojno je bil Trst še vedno kozmopolitsko orientirano mesto, predvsem zaradi dinamike in logike, ki jo je narekovalo osrednje pristanišče monarhije, istočasno pa je bil to laboratorij slovanske kozmopolitskosti in slovanskega sodelovanja. V Narodnem domu se je razvijalo skupno slovansko vzorčenje, ki bo v naslednjih letih Slovencem omogočilo mnogotere emancipatorne procese. Tudi s pomočjo Kosovela in Černigoja, s pomočjo Prešernove in Kosovelove brigade.

Umetnostna politika je v Trstu združila energetske tokove slovenske in slovanske skupnosti skupaj z razsvetljenimi posamezniki. Z institucijo in inteligenco. Te imajo temeljno vlogo pri vzpostavljanju umetnostne politike. Jebeš kulturno politiko.

Hramba. Hramovi.

Konec je prve svetovne vojne. Narodni dom gori, novega pa nismo izumili. Brez ironije: Ali so Slovenci v Trstu kdaj pomislili, da bi v XXI. stoletju zgradili Muzej sodobne umetnosti, glede na to, da so tržaški modernistični umetniki izoblikovali kongenialno umetnino "Tržaški konstruktivistični ambient" planetarnega formata? Mogoče pa bi zgradili avtentično stolpnico, vertikalno Gledališče množice (Teater Masse), ki ga je leta 1927 predlagal Avgust Černigoj. Samo zato, da bi se s svojo kozmopolitsko logiko in izborjeno suverenostjo združili tudi s Kapitalijo v skupnem etičnem! Menim, da bi množice stale v vrsti pred muzejem sodobne umetnosti v Trstu, da si ogledajo veliko razstavo Damiena Hirsta!

Z rahlo ironijo: Na koncu z lahkoto sprejmem tudi misel, da muzeji niso izoblikovani zato, da bi jih obiskovalci sploh obiskovali. Lahko se brez zadržka strinjam, da so izoblikovani zato, da nam ohranjajo spomin, preoblikovan v stil. Naj živijo arhivi! Svetujem vam, da poiščite v arhivu manifest skupine mladih tržaških akademikov Ypsilon iz začetka šestdesetih let preteklega stoletja.