Če na dogajanje v zadnjem tednu gledamo iz širše perspektive, razlogov za skrb ni malo, ampak jih je preveč, da bi jih ignorirali. Morda se je vse to nekako "čutilo" že na tisti večerni državni proslavi na Kongresnem trgu, v petek, 24. junija. Znanec, ki se iz meni nepojemljivega optimizma in domoljubja udeležuje vseh državnih proslav, mi je kasneje potarnal, da je slovesnost minila v nekem neprijetnem, nesproščenem  vzdušju in da se je to opazilo na obrazih prisotnih politikov. Kučan je bil videti tako slabe volje, mi je dejal, da sem ga že hotel vprašati, če se morebiti slabo počuti. Škoda, da ga nisi, sem mu rekel. Tudi on je kriv, da smo danes banana republika, v kateri je organiziran kriminal prevzel nadzor nad ključnimi infrastrkturnimi projekti, energetiko in državnimi firmami.

Morda se je že na tisti nesrečni petkovi proslavi, ki bi lahko bila tudi sedmina, v zraku čutila destruktrivna sila, zaradi katere so se stresli temelji te države, na čelu katere je ducat povsem nekompetentnih in nesposobnih likov. Če smo v minulih mesecih - tudi na Portalu PLUS kot enem redkih ekonomsko in lobistično neodvisnih slovenskih medijev - spremljali in opozarjali na nedopustne kadrovske poteze, nezakonita imenovanja ali netransparentno porabo davkoplačevalskega denarja, se je v enem tednu sesula celotna hiša iz kart, iz katere vlačejo za nos slovenske državljane, volivce in davkoplačevalce. Pa je pravljica o Luki Koper v tem kontekstu še najmanj pomembna, čeprav so vročekrvni Primorci seveda enoglasno podlegli lokalpatriotizmu. Ves "upor" v edinem slovenskem pristanišču je nastal kot odgovor enega omrežja konkurenčnemu omrežju, ki ga je želelo izriniti iz dobičkonosnega posla. V ozadju ne gre le za koncesije ali privilegije določenega sindikata, temveč tudi za strategijo konkurenčnega Trsta in projekt t.i. drugega tira železnice med Divačo in Koprom. Eden glavnih igralcev v tej zgodbi je Slovenski državni holding, kjer se je vsaj formalno konflikt tudi začel z napovedano zamenjavo treh nadzornikov Luke Koper. Takrat je šla predsednica nadzornega sveta Luke Alenka Žnidaršič Kranjc v protinapad in ministra za transport posredno obtožila podobnih dejanj, kot ga je pred časom že Robert Ličen. Toda tudi tokrat se najprej ni zgodilo nič, potem pa se je "zgodilo ljudstvo", kar je za nekaj dni povsem blokiralo Luko Koper, zaradi česar je potem nepričakovano odstopil predsednik uprave SDH Marko Jazbec, kot njegova začasna zamenjava pa se je pojavila Tržačanka Livia Glavina, slovenski poslovni javnosti docela neznana gospa. Že ko je lani poleti postala članica nadzornega sveta SDH, so se v medijih pojavili namigi, da morda sploh ne izpolnjuje vseh formalnih pogojev za to funkcijo. Zdaj pa bo oseba, o kateri slovenski mediji ne vemo praktično ničesar, vsaj pol leta na čelu državnega holdinga, ki upravlja z milijardami evrov državnega premoženja?!

Če se komu to zdi noro, potem se lahko potolaži z mislijo, da ni edini, ki tako misli. Ker se vlada zaradi "upora" v Luki Koper ni odzvala v skladu z zakonom (tja bi morala vlada takoj poslati komisarsko upravo in vzpostaviti legalno stanje, če se je odločila zamenjati nadzornike in upravo), je ravnala nezakonito in bi jo moral državni pravobranilec zaradi tega tudi kazensko ovaditi. Tako pa si je z Luko Koper premier Miro Cerar zabil še en žebelj v svojo politično krsto. Zdaj se iz njega norčuje že vsa država, mediji pa mu upravičeno očitajo, da nima prav nobene avtoritete več. Da to drži in da ga resno ne jemlje več niti ministrski kabinet, kaže (ne)pričakovana poteza Karla Erjavca, ki je Cerarju taktično brž ponudil odstop (z izgovorom, povezanim z arbitražo). Če ga premier sprejme, je konec koalicije in s tem tudi vladne večine. Glasovanje o zaupnici bi prineslo le predčasne volitve. V nasprotnem primeru, če Cerar ne bi želel sprejeti Erjavčevega odstopa, pa bi prevzel nase odgovornost za vse, kar se je zgodilo v zadnjih tednih in mesecih, to pa bi ga dokončno pokopalo. In ker sta obe možnosti slabi, se bo premier do zadnjega izogibal odločitvi. Ravna se namreč po tisti zgrešeni modrosti, da problem izgine, če se ne ukvarjaš z njim in ga kvečjemu ignoriraš.

Slovenija nikakor ni edina evropska država, ki se je znašla v fazi velike politične nestabilnosti. Precejšen del Evrope je zajelo negotovo obdobje, ko je zelo nehvaležno napovedovati nadaljnji razvoj dogodkov. O Britancih in njihovi dvorezni odločitvi smo že poglobljeno poročali. Manj pozornosti smo namenili notranjepolitičnim razmeram na Hrvaškem in v Avstriji; na jugu so HDZ-jevci torpedirali lastnega (koalicijskega) premierja, kar je sprožilo padec vlade, a posledično tudi odstop šefa nacionalistov Tomislava Karamarka, na severu pa je ustavno sodišče šokiralo avstrijsko javnost z odločbo, s katero je zaradi hudih kršitev enostavno razveljavilo spomladanske predsedniške volitve, na katerih je močno favorizirani kandidat (ki je sicer star politični konvertit) zgolj za nekaj tisoč glasov premagal kandidata stranke Svobodnjakov. Za kako pomembno ustavnosodno odločbo gre, lahko ponazorimo s sledečo primerjavo: to je približno tako, kot da bi slovensko ustavno sodišče sklenilo, da so bile zadnje državnozborske volitve julija 2014 neveljavne, ker na njih ni mogel nastopiti vodja opozicije Janez Janša, ker je bil takrat v zaporu. In ker se je kasneje - prav po zaslugi ustavnega sodišča - izkazalo, da je bil obsojen nezakonito, bi si to lahko seveda razlagali tudi tako, da je bila zaradi vsega tega močno okrnjena njegova pasivna volilna pravica, zato so bile volitve nepoštene.

Dogodki v zadnjih dneh nas dejansko napeljujejo na misel, da so bile volitve julija pred dvema letoma, na katerih je močno slavila SMC, nepoštene. Pa ne toliko zaradi položaja, v kakršnem je bil tedaj gospod Janša, pač pa zaradi dejstva, da je na volitvah zmagala stranka, ki se je skorumpirala in spridila že do polovice manadata. To ni zgolj zaskrbljujoče, to je alarmantno.