Komentar

"Ena po riti" je za Slovence nekaj sprejemljivega, normalnega in vzgojnega

Policija je lani uradno obravnavala 400 primerov nasilja nad otroci. Toda to je le vrh ledene gore. Po naših statistikah je fizično nasilje doživelo približno 80% Slovencev. Spolno zlorabljen naj bi bil vsak peti Slovenec in že vsaka četrta do tretja Slovenka. Povzročitelji v večini prihajajo iz ožje ali širše družinske skupnosti.

05.07.2016 22:12
Piše: Katja Knez Steinbuch
Ključne besede:   nasilje nad otroci   jeseniška deklica   pretepanje   policija   csd   transgeneracijska travma

Foto: arhiv Portala PLUS

Toleranca do družinskega nasilja je pri nas visoka. Med domačimi zagovorniki tepežkanja najdemo tudi kakšnega predstavnika stroke, ki očitno še ni seznanjen z najnovejšimi nevroznanstvenimi dognanji. Neznanje, nerazumevanje možganov, lastne predispozicije trde vzgoje in vsesplošna razširjenost nasilja omogočajo visoko toleranco nasilja nad otroci. Slovenci smo nestrpni do marsičesa, do nasilja pa ravno ne. 

Slovenijo pretresa kruta smrt dveletne deklice. Novice, socialna omrežja in vsakdanje pogovore spremljajo žalovanje, groza in obup, pa tudi bes, sovraštvo, prezir in obtožbe. Teh čustev ne moremo nikomur zameriti, saj gre za brutalen, tragičen dogodek, ki v vsakem človeku najmočneje zbudi sočutje do majhnega otroka. Ob tem lahko vsak ostane brez besed. Če se boste pogovarjali z nekom, ki je bil v otroštvu pretepan, vam bo pripomnil, da je "ona vsaj umrla in ne bo več trpela". Kako zelo zareže ta direktnost, da marsikdaj šele smrt pomeni pomiritev nasilja!

 

Javno bomo pokritizirali vse institucije, z resorno ministrico na čelu, in nekaj dni bo Slovenija polna komentarjev in solz. Seveda drži, da marsikaj pri obravnavi družinskega nasilja pri nas ne deluje in da so v zakonodaji kot tudi v praksi potrebne konkretne spremembe. Redno so sicer tarča kritik CSD in ministrica, pogosto tudi policija. Vsem bi hkrati radi pripisali krivdo in hkrati odkrili, kje zares se zatika oziroma kdo ne opravlja svojega dela. Zakonodaja družinskega nasilja se žal le počasi spreminja. Predlog novele Zakona o preprečevanju nasilja v družini je še vedno v medresorskem usklajevanju, februarja je bila mesec dni o tem odprta tudi javna razprava. Kot vse kaže, lahko obravnavo tega zakona pričakujemo šele jeseni. Največji sistemski in družbeni napaki in pravzaprav nasi bolecini sta naša razdrobljenost in nepovezanost. Vsi pristojni so proti nasilju, še posebej veliko nevladnih organizacij, a med njimi pravega sodelovanja ni. S primeri se ukvarjajo vsak po svoje: terapevti na eni strani, policisti na drugi, socialni delavci na tretji in ministrstva na četrti. Tudi na individualni ravni je ljudem težko dvigniti slušalko in oddati anonimno prijavo sosedskega nasilja, ker se bojimo, da bomo nekomu naredili krivico, ali pa se celo sprašujemo, v kakšni luči bo to prikazalo nas. Strah in sram sta tista, ki nam vsem preprečujeta, da bi se srečali s kruto resnico.

 

 

Vrh ledene gore...

 

Policija naj bi v lanskem letu uradno obravnavala 400 primerov nasilja nad otroci. Toda to je le vrh ledene gore. Po naših statistikah je fizično nasilje doživelo približno 80% Slovencev. Spolno zlorabljen naj bi bil vsak peti Slovenec in že vsaka četrta do tretja Slovenka. Povzročitelji v večini prihajajo iz ožje ali širše družinske skupnosti. Kaj se torej zgodi z vsemi ostalimi primeri, o katerih ne govorimo, ali pa jih celo zagovarjamo?

 

Če so vsi sumi realni, se je v teh dneh in žal tudi že v preteklosti nad jeseniško deklico izvajalo nasilje brez meja. Grozljivka v živo. Izživljanje nad nebogljenim otrokom. Brutalna zgodba, ki presega izraz nasilje. Pravzaprav ni dovolj besed, ki bi opisale tragedijo te družine. In kot da nista dovolj že izguba in občutek nezaščitenosti, zdaj sledi še medijska izpostavljenost. Ta je v tem primeru pokazala tudi dobro plat in tako očetovi prijatelji skušajo pomagati vsaj finančno. Družina si v tem obdobju zasluži sočutje, spoštovanje in mir.

 

 

Toleranca do nasilja nad otroki

 

Nasilje ni le kruto izživljanje, ki se konča s smrtjo. Znano je, da je toleranca do družinskega nasilja pri nas visoka. Presenetljivo med domačimi zagovorniki tepežkanja najdemo tudi kakšnega predstavnika stroke (pa naj bo to psihoterapevtska ali pedagoška), ki očitno še ni seznanjen z najnovejšimi nevroznanstvenimi dognanji. Neznanje, nerazumevanje možganov, lastne predispozicije trde vzgoje in vsesplošna razširjenost nasilja omogočajo visoko toleranco nasilja nad otroki. Slovenci smo nestrpni do marsičesa, do nasilja pa ravno ne. O njem odkrito – in ironično, večinoma na precej nasilen in ekstremen način – spregovorimo le ob takšnih ekscesih. 

 

Stanje se sicer spreminja in vse več ljudi spremlja raziskave in sledi svojim instinktom. Toda še vedno ni jasnega razumevanja, da pri nasilju ni srednje poti! Ali ga uporabljamo (pa čeprav le občasno), ali pa se zavzemamo za ničelno toleranco. Nasilje se začne že zelo zgodaj. Začne se pri besedah, poniževanju, lažeh, kričanju in pri za marsikoga malih dejanjih tepežkanja. Pri svojem delu opažam, da tepežkanja večina ne dojema kot problematičnega. "Ena po riti" je pri nas nekaj sprejemljivega in normalnega, starši jo uporabljajo impulzivno, ali pa iz prepričanja, da je tepež učinkovit, vzgojen in dober. Toda slednje v terapevtski stroki spada pod nasilje in ga mnogi avtorji, kot je denimo svetovno priznani psihoterapevt dr. Daniel Siegel, izrecno odsvetujejo, in sicer iz treh razlogov: prvi razlog je ta, da otrok ni več pozoren na posledice svojih dejanj – obnaša se tako, da bo "mir v hiši", zavoljo staršev – in ne začuti obžalovanja. Druga težava je psihološka in nevrološka: vsi bolečino doživljamo negativno, tudi otroci. In če so starši hkrati vir veselja in negativnega strahu, so otrokovi možgani dezorganizirani, v nekaterih primerih lahko govorimo tudi o dezorganizirani navezanosti in povečanih količinah hormona kortizola. Tretji razlog pa je ta, da tepežkanje otroku sporoči, da starš ne zna drugače, da nima strategije. Siegel opozarja, da že s temi dejanji učimo otroka, da se spore rešuje s povzročanjem telesne bolečine, in to nekomu, ki se ne more braniti. In ravno to se je dogajalo na Jesenicah: povzročanje bolečine dveletni hčerki, ki se ne zmore braniti. Skoraj lahko sklepamo, da sta storilca sama podoživela podobne krute izkušnje v svojem otroštvu, le da se z njimi nista nikoli soočila.

 

 

Transgeneracijski prenos travme

 

Naša dodatna osebna in sistemska težava je, da žrtev nasilja ne znamo prepoznati. Za ta namen naš sistem ne izobražuje dovolj. Otroke hitro označimo za težavne, za takšne, ki nujno potrebujejo meje, osredotočimo se le na njihovo vedenje, ne pa na vzroke. To se dogaja na ravni starševstva (ko jokajočemu otroku zabrusimo, naj bo že tiho, ne da bi preverili, zakaj sploh joka) in na sistemski ravni, ko v vrtcu ali šolah ne zmoremo opaziti znakov nasilja. Otroci, ki se osamijo ali izzovejo veliko občutkov besa, jeze in agresije, so tisti, ki sprožajo naše alarme. Izjemno pomembni so zato čuti in izobraževanja vzgojiteljev, učiteljev in profesorjev, ki so indirektno veliko časa v stiku z žrtvami. Težko pa prepoznamo tudi odrasle žrtve ali storilce nasilja. Zdi se, da bi poleg večje povezanosti vseh pristojnih, poleg strožje zakonodaje glede družinskega nasilja potrebovali tudi boljša izobraževanja na področju prepoznavanja žrtev in storilcev. Predvsem pa bi morali na vse načine podpreti starše, ki se kljub svoji teżki doti trudijo po najboljših močeh, da nasilnih dejanj ne ponovijo. Starši namreč potrebujejo podporo in če se znajdejo v stiski, tudi konkretno pomoč.

 

Vsaka oseba nosi v sebi vzorce iz otroštva, tudi mama in očim pretepene deklice. Toda to nikoli ni in ne more biti opravičilo za nasilje! Brutalnega zanemarjanja otrok si pač ne moremo zares razložiti. Gre za močno psihopatologijo in možne pretekle travme, ki vplivajo na možgane do te mere, da se zgodijo tudi takšna grozodejstva. Močan manjko empatije je čisto zares možen le pri psihopatskih osebnostih. Otroci, ki preživijo takšna zanemarjanja in mučenja, nosijo močne posledice, kar se lahko pozna tudi v številnih nadaljnjih generacijah, kar imenujemo transgeneracijski prenos travme. Raziskave o tem so delali predvsem med žrtvami otrok holokavsta in veteranov vietnamske vojne. Dr. Robert Cvetek v knjigi Bolečina preteklosti podrobneje opiše posledice travm, ki jih nosijo kasnejše generacije:

 

- prva generacija preživelih ima v sebi značilne visoke stopnje čustvenih motenj, psihosocialnih in posttravmatskih simptomov. Zaradi visokih stopenj napetosti in depresije ti ljudje kot starši svojim otrokom ne zmorejo dati veliko varnosti.

 

- druga generacija so otroci žrtev zlorab in imajo veliko težav: 1. s samopodobo in lastno identiteto; 2. afektivne težave, kot npr. nočne more o preganjanju (čutijo, kot da so travmo izkusili sami, navzven pa se vedejo problematično, saj so polni občutkov strahu in nezaupanja); 3. kognitivne težave, občutek grozeče katastrofe; 4. težave pri medosebnem delovanju: pretirano močna družinska navezanost, odvisnost od družine, strah pred ločitvijo  in individualizacijo. Pri otrocih se lahko pojavi tudi pretirana neodvisnost, težave v odnosih in slabe veščine reševanja konfliktov. Ko so starši tako obremenjeni z izkušnjo, nimajo posluha za težave otrok, otroci pa imajo posledično težave z empatijo. Ti starši otroke redko pohvalijo (le drugim), raje kritizirajo kot pohvalijo. Uspeh vidijo le v vedenju, na primer v šoli. Ranljivi so za občutja nemoči in odgovornosti, hkrati pa čutijo krivdo zaradi jeznih občutij do njih. Zato imajo težave pri navezovanju intimnih, trdnejših odnosov s partnerji in otroki. Mnogi so čustveno odvisni od staršev. Otroci, ki so živeli v družinah, kjer so o travmi ni govorilo, so veliko bolj senzitivni za medgeneracijski prenos travme.

 

- za tretjo generacijo, generacijo vnukov je narejenih manj raziskav, rezultati pa niso tako konsistentni. Iz izkušenj klinične prakse pa velja, da tretja generacija zaradi pomanjkanja avtonomnosti staršev ne uživa v mirnih medosebnih odnosih, ampak je prežeta s strahom in napetostjo. Procesi ločitve in individualizacije so konfliktni, za nekatere celo nemogoči.

 

 

Slovenska sram in strah

 

Tudi Slovenci smo generacijsko prepojeni z občutki sramu in strahu in z nasiljem. Kot potomci udeležencev vojne še vedno v sebi nezavedno nosimo marsikaj. Tudi naše pretekle vzgojne metode so bile povečini mešanica avtoritarnosti in permisivnosti. Oba stila pa prinašata zelo negativne vplive. Zato je pomembno, da vsak posameznik išče stik  s sabo. Če bomo mir našli v sebi in ga ne prenašali na otroke in jih jasno postavljali zamejitve brez nasilja, bo Slovenija drugačna, tudi brez rigoroznih zakonov (ki jih sicer še nimamo). Zato so taki ekscesi poziv vsakemu posamezniku, da pogleda vase in v svoje korenine.

 

Opisane posledice travme se nanašajo na raziskave posledic zunanjih dejavnikov, ne pa na posledice, ko travmo povzročijo starši. Kako hude posledice bi imela mala deklica, ki je pravzaprav odraščala kot sirota, lahko samo ugibamo. Ta žalosten, krut in brutalen dogodek spremlja vsa Slovenija in marsikdo se ne zmore odzvati drugače kot s sovraštvom. Nasilje pa vedno rodi nasilje, dokler se ne odločimo drugače. Odločiti se je lažje, ko se zavemo, da vsako nasilje prekriva bolečino. In zavedanje, da se za našimi  trenutnimi občutji jeze, obsojanja in sovraštva skrivata naša lastna bolečina in občutek nemoči, pomeni že odločitev za čuječnost. Slednja je ključ za rešitev naših zakopanih prepričanj in močnih impulzov, ki jih vsi nosimo v sebi. Če ne prej, se pokažejo ravno ob kriznih situacijah, ko nam je lažje biti kritični, kot pa v stiku s sabo. Odločitev za spremembe je vedno mogoča. Sprejme jo lahko vsak, predvsem sam pri sebi. 

 

Katja Knez Steinbuch je družinska terapevtka in direktorica Inštituta za družinsko terapijo Vita Bona. Več o tem na spletni strani www.druzinska-terapija.com.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
12
Ivan Zidar, 1938-2021: Človek, ki je vedel preveč, da bi umrl za rešetkami
7
14.06.2021 01:00
O mrtvih vse dobro je stara modrost, ki je v primeru Ivana Zidarja zelo relativna. Ob vsem alkoholu, ki ga je popil, je pravi ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Čas je za … cepljenje! In s tem (skorajšnjo) vrnitev nazaj v normal(n)o(st)
2
13.06.2021 22:44
V Evropi smo prve oblike cepljenja dobili šele v 18. stoletju. Cepiva so zmanjšala obolevnost, invalidnost, zasedenost ... Več.
Piše: Milan Krek
Politični ideal ustavno sprejemljivega drhaljenja in protiustavne humanosti
12
13.06.2021 11:00
V parlament se zlahka prismuka vsak povpečno prepričljiv falot. Sistem ga ščiti! Pred prevarami in neizpolnjenimi zavezami nismo ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Varvara Stepanova, ženska, ki je ženske začela oblačiti v hlače, kratke hlače in kombinezone
2
12.06.2021 22:30
Komunistična oblast je brutalno nastopila proti avantgardni umetnosti. Varvara Stepanova in Aleksander Rodčenko sta zelo hitro ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Civilizacija, ki se ni sposobna smejati sami sebi – kakor današnja islamska –, je nevarna
11
11.06.2021 22:35
Šale in komedije so inherentno zanimive: v njih uživamo zaradi njih samih in četudi drži, da bi lahko imele terapevtsko ... Več.
Piše: Roger Scruton
30-letnica Slovenije: "Zločin je bil tako gorostasen, do neba segajoč, da še danes uhaja človeškemu spoznanju."
20
09.06.2021 00:00
Če ob 30. obletnici samostojne Slovenije iz Kočevskega Roga kakšno stvar vidimo jasno in razločno, je to spoznanje, da z ... Več.
Piše: Matija Ogrin
Mi in oni: Kako je strategija preživetja skozi zgodovino izoblikovala dve povsem različni mentaliteti, ki danes definirata Zahod in Vzhod
20
07.06.2021 23:59
Zadnje čase smo priča utečeni fabuli. Najprej se na Vzhodu zgodi nekaj, kar ne sodi v naše standardne vrednostne okvirje, nakar ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Volitve v Mehiki: Vizija predsednika Lópeza Obradorja je razdeljevanje denarja
0
07.06.2021 04:29
V 130-milijonski Mehiki so bile to nedeljo zakonodajne volitve, volivci so volili 500 članov poslanske zbornice nacionalnega ... Več.
Piše: Luis Rubio
Današnja množična družba je družba kiča ...
4
06.06.2021 06:42
V Novem LEF-u so se zavzemali za radikalni produkcionizem, bili pa so kategorično proti glorifikaciji komunističnih voditeljev, ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
30-letnica Slovenije: "Sprava je pot, ki se nikoli ne konča"
10
04.06.2021 04:30
Pravica do groba je naslov 5. poročila vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, kot se imenuje ta komisija, ki ... Več.
Piše: Borut Pahor
Skrito lastništvo Mladine: Ste vedeli, da je 4-odstotna lastnica tega medija tudi Republika Slovenija?
9
03.06.2021 00:57
Lastništvo tednika Mladina je svojevrsten fenomen. Z njim se je pred dvema letoma podrobno ukvarjal novinar Lenart J. Kučić na ... Več.
Piše: Ivan Simič
Lukašenko svoj obračun z opozicijo prenaša navzven in se požvižga na mednarodno pravo
8
01.06.2021 03:20
Ravnanje beloruskega diktatorja je vse prej kot nedolžno. Pred leti si je bilo težko zamisliti, da po vlekel tovrstne poteze, ... Več.
Piše: Božo Cerar
Ali smo res imeli v Sloveniji najdlje zaprte šole med državami članicami EU in zakaj smo jih imeli zaprte?
11
31.05.2021 04:00
Slovenija v primerjavi z drugimi državami članicami EU nikakor ni rekorderka po času zaprtega šolskega prostora, kar se sicer ... Več.
Piše: Milan Krek
Neozdravljiva bolest nesmrtnih očetov naroda
15
30.05.2021 11:05
Janševa politika ne ponuja ničesar, kar bi dosegalo osnovno raven sodobne, socialne, razvojno učinkovite in kulturno razvite ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Hommage Tonetu Stojku: Naša jeza je brezmejna
9
30.05.2021 05:10
Slovenski narod se je konec koncev porodil iz protesta, ki se mu reče protestantizem, protesti so nam položeni v zibelko. Svoje ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Slovenija d.o.o., Janševa družba z omejeno odgovornostjo
18
29.05.2021 05:00
Oblast oglašuje cepljenje in glede na moč nasprotnikov cepljenja je takšna aktivnost smotrna. Ne moremo pa mimo dejstva, kako se ... Več.
Piše: Ana Jud
30-letnica Slovenije: Narod, ki ne ve, kaj hoče, se vrti v večnem krogu
15
28.05.2021 06:17
Po neuspeli ustavni obtožbi predsednika vlade je jasno predvsem dvoje: da je levi del opozicije nesposoben prevzeti oblast brez ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Nekateri simptomi koronavirusa spominjajo na izgubo spomina in "možgansko meglo" v postkomunističnih deželah
6
27.05.2021 06:32
Ko sem bral o različnih simptomih novega koronavirusa, denimo o težavah s spominom in koncentracijo, me je prešinila njihova ... Več.
Piše: Keith Miles
Ali bomo v Sloveniji sploh našli pot sodelovanja in argumentacije, kajti zdi se, da se znamo samo še zmerjati in žaliti?
17
25.05.2021 05:00
Zametki sodelovanja in konstruktivne argumentacije so se doslej v Sloveniji že večkrat pojavili kot komentarji na različne, ne ... Več.
Piše: Miha Burger
O neenakosti v zdravstvu: Kaj nam razkriva primerjava razmer glede Covid-19 med Indijo in Slovenijo?
7
24.05.2021 06:06
Mediji so zadnje čase polni dramatičnih poročil o razmerah v Indiji, kjer naj bi covid-19 zdravstveni sistem že skoraj spravil ... Več.
Piše: Milan Krek
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
30-letnica Slovenije: "Zločin je bil tako gorostasen, do neba segajoč, da še danes uhaja človeškemu spoznanju."
Matija Ogrin
Ogledov: 1.840
02/
Mi in oni: Kako je strategija preživetja skozi zgodovino izoblikovala dve povsem različni mentaliteti, ki danes definirata Zahod in Vzhod
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1.182
03/
Ivan Zidar, 1938-2021: Človek, ki je vedel preveč, da bi umrl za rešetkami
Dejan Steinbuch
Ogledov: 944
04/
80 let Operacije Barbarossa: Zakaj je bil Hitlerjev načrt napada na Sovjetsko zvezo že v naprej obsojen na propad
Shane Quinn
Ogledov: 1.275
05/
Skrito lastništvo Mladine: Ste vedeli, da je 4-odstotna lastnica tega medija tudi Republika Slovenija?
Ivan Simič
Ogledov: 2.476
06/
Ko telo ne zmore več: Adrenalna izgorelost kot posledica deloholizma
Katja Knez Steinbuch
Ogledov: 779
07/
Civilizacija, ki se ni sposobna smejati sami sebi – kakor današnja islamska –, je nevarna
Roger Scruton
Ogledov: 693
08/
Politični ideal ustavno sprejemljivega drhaljenja in protiustavne humanosti
Simona Rebolj
Ogledov: 555
09/
30-letnica Slovenije: "Sprava je pot, ki se nikoli ne konča"
Borut Pahor
Ogledov: 1.216
10/
Današnja množična družba je družba kiča ...
Dragan Živadinov
Ogledov: 569