Komentar

"Ena po riti" je za Slovence nekaj sprejemljivega, normalnega in vzgojnega

Policija je lani uradno obravnavala 400 primerov nasilja nad otroci. Toda to je le vrh ledene gore. Po naših statistikah je fizično nasilje doživelo približno 80% Slovencev. Spolno zlorabljen naj bi bil vsak peti Slovenec in že vsaka četrta do tretja Slovenka. Povzročitelji v večini prihajajo iz ožje ali širše družinske skupnosti.

05.07.2016 22:12
Piše: Katja Knez Steinbuch
Ključne besede:   nasilje nad otroci   jeseniška deklica   pretepanje   policija   csd   transgeneracijska travma

Foto: arhiv Portala PLUS

Toleranca do družinskega nasilja je pri nas visoka. Med domačimi zagovorniki tepežkanja najdemo tudi kakšnega predstavnika stroke, ki očitno še ni seznanjen z najnovejšimi nevroznanstvenimi dognanji. Neznanje, nerazumevanje možganov, lastne predispozicije trde vzgoje in vsesplošna razširjenost nasilja omogočajo visoko toleranco nasilja nad otroci. Slovenci smo nestrpni do marsičesa, do nasilja pa ravno ne. 

Slovenijo pretresa kruta smrt dveletne deklice. Novice, socialna omrežja in vsakdanje pogovore spremljajo žalovanje, groza in obup, pa tudi bes, sovraštvo, prezir in obtožbe. Teh čustev ne moremo nikomur zameriti, saj gre za brutalen, tragičen dogodek, ki v vsakem človeku najmočneje zbudi sočutje do majhnega otroka. Ob tem lahko vsak ostane brez besed. Če se boste pogovarjali z nekom, ki je bil v otroštvu pretepan, vam bo pripomnil, da je "ona vsaj umrla in ne bo več trpela". Kako zelo zareže ta direktnost, da marsikdaj šele smrt pomeni pomiritev nasilja!

 

Javno bomo pokritizirali vse institucije, z resorno ministrico na čelu, in nekaj dni bo Slovenija polna komentarjev in solz. Seveda drži, da marsikaj pri obravnavi družinskega nasilja pri nas ne deluje in da so v zakonodaji kot tudi v praksi potrebne konkretne spremembe. Redno so sicer tarča kritik CSD in ministrica, pogosto tudi policija. Vsem bi hkrati radi pripisali krivdo in hkrati odkrili, kje zares se zatika oziroma kdo ne opravlja svojega dela. Zakonodaja družinskega nasilja se žal le počasi spreminja. Predlog novele Zakona o preprečevanju nasilja v družini je še vedno v medresorskem usklajevanju, februarja je bila mesec dni o tem odprta tudi javna razprava. Kot vse kaže, lahko obravnavo tega zakona pričakujemo šele jeseni. Največji sistemski in družbeni napaki in pravzaprav nasi bolecini sta naša razdrobljenost in nepovezanost. Vsi pristojni so proti nasilju, še posebej veliko nevladnih organizacij, a med njimi pravega sodelovanja ni. S primeri se ukvarjajo vsak po svoje: terapevti na eni strani, policisti na drugi, socialni delavci na tretji in ministrstva na četrti. Tudi na individualni ravni je ljudem težko dvigniti slušalko in oddati anonimno prijavo sosedskega nasilja, ker se bojimo, da bomo nekomu naredili krivico, ali pa se celo sprašujemo, v kakšni luči bo to prikazalo nas. Strah in sram sta tista, ki nam vsem preprečujeta, da bi se srečali s kruto resnico.

 

 

Vrh ledene gore...

 

Policija naj bi v lanskem letu uradno obravnavala 400 primerov nasilja nad otroci. Toda to je le vrh ledene gore. Po naših statistikah je fizično nasilje doživelo približno 80% Slovencev. Spolno zlorabljen naj bi bil vsak peti Slovenec in že vsaka četrta do tretja Slovenka. Povzročitelji v večini prihajajo iz ožje ali širše družinske skupnosti. Kaj se torej zgodi z vsemi ostalimi primeri, o katerih ne govorimo, ali pa jih celo zagovarjamo?

 

Če so vsi sumi realni, se je v teh dneh in žal tudi že v preteklosti nad jeseniško deklico izvajalo nasilje brez meja. Grozljivka v živo. Izživljanje nad nebogljenim otrokom. Brutalna zgodba, ki presega izraz nasilje. Pravzaprav ni dovolj besed, ki bi opisale tragedijo te družine. In kot da nista dovolj že izguba in občutek nezaščitenosti, zdaj sledi še medijska izpostavljenost. Ta je v tem primeru pokazala tudi dobro plat in tako očetovi prijatelji skušajo pomagati vsaj finančno. Družina si v tem obdobju zasluži sočutje, spoštovanje in mir.

 

 

Toleranca do nasilja nad otroki

 

Nasilje ni le kruto izživljanje, ki se konča s smrtjo. Znano je, da je toleranca do družinskega nasilja pri nas visoka. Presenetljivo med domačimi zagovorniki tepežkanja najdemo tudi kakšnega predstavnika stroke (pa naj bo to psihoterapevtska ali pedagoška), ki očitno še ni seznanjen z najnovejšimi nevroznanstvenimi dognanji. Neznanje, nerazumevanje možganov, lastne predispozicije trde vzgoje in vsesplošna razširjenost nasilja omogočajo visoko toleranco nasilja nad otroki. Slovenci smo nestrpni do marsičesa, do nasilja pa ravno ne. O njem odkrito – in ironično, večinoma na precej nasilen in ekstremen način – spregovorimo le ob takšnih ekscesih. 

 

Stanje se sicer spreminja in vse več ljudi spremlja raziskave in sledi svojim instinktom. Toda še vedno ni jasnega razumevanja, da pri nasilju ni srednje poti! Ali ga uporabljamo (pa čeprav le občasno), ali pa se zavzemamo za ničelno toleranco. Nasilje se začne že zelo zgodaj. Začne se pri besedah, poniževanju, lažeh, kričanju in pri za marsikoga malih dejanjih tepežkanja. Pri svojem delu opažam, da tepežkanja večina ne dojema kot problematičnega. "Ena po riti" je pri nas nekaj sprejemljivega in normalnega, starši jo uporabljajo impulzivno, ali pa iz prepričanja, da je tepež učinkovit, vzgojen in dober. Toda slednje v terapevtski stroki spada pod nasilje in ga mnogi avtorji, kot je denimo svetovno priznani psihoterapevt dr. Daniel Siegel, izrecno odsvetujejo, in sicer iz treh razlogov: prvi razlog je ta, da otrok ni več pozoren na posledice svojih dejanj – obnaša se tako, da bo "mir v hiši", zavoljo staršev – in ne začuti obžalovanja. Druga težava je psihološka in nevrološka: vsi bolečino doživljamo negativno, tudi otroci. In če so starši hkrati vir veselja in negativnega strahu, so otrokovi možgani dezorganizirani, v nekaterih primerih lahko govorimo tudi o dezorganizirani navezanosti in povečanih količinah hormona kortizola. Tretji razlog pa je ta, da tepežkanje otroku sporoči, da starš ne zna drugače, da nima strategije. Siegel opozarja, da že s temi dejanji učimo otroka, da se spore rešuje s povzročanjem telesne bolečine, in to nekomu, ki se ne more braniti. In ravno to se je dogajalo na Jesenicah: povzročanje bolečine dveletni hčerki, ki se ne zmore braniti. Skoraj lahko sklepamo, da sta storilca sama podoživela podobne krute izkušnje v svojem otroštvu, le da se z njimi nista nikoli soočila.

 

 

Transgeneracijski prenos travme

 

Naša dodatna osebna in sistemska težava je, da žrtev nasilja ne znamo prepoznati. Za ta namen naš sistem ne izobražuje dovolj. Otroke hitro označimo za težavne, za takšne, ki nujno potrebujejo meje, osredotočimo se le na njihovo vedenje, ne pa na vzroke. To se dogaja na ravni starševstva (ko jokajočemu otroku zabrusimo, naj bo že tiho, ne da bi preverili, zakaj sploh joka) in na sistemski ravni, ko v vrtcu ali šolah ne zmoremo opaziti znakov nasilja. Otroci, ki se osamijo ali izzovejo veliko občutkov besa, jeze in agresije, so tisti, ki sprožajo naše alarme. Izjemno pomembni so zato čuti in izobraževanja vzgojiteljev, učiteljev in profesorjev, ki so indirektno veliko časa v stiku z žrtvami. Težko pa prepoznamo tudi odrasle žrtve ali storilce nasilja. Zdi se, da bi poleg večje povezanosti vseh pristojnih, poleg strožje zakonodaje glede družinskega nasilja potrebovali tudi boljša izobraževanja na področju prepoznavanja žrtev in storilcev. Predvsem pa bi morali na vse načine podpreti starše, ki se kljub svoji teżki doti trudijo po najboljših močeh, da nasilnih dejanj ne ponovijo. Starši namreč potrebujejo podporo in če se znajdejo v stiski, tudi konkretno pomoč.

 

Vsaka oseba nosi v sebi vzorce iz otroštva, tudi mama in očim pretepene deklice. Toda to nikoli ni in ne more biti opravičilo za nasilje! Brutalnega zanemarjanja otrok si pač ne moremo zares razložiti. Gre za močno psihopatologijo in možne pretekle travme, ki vplivajo na možgane do te mere, da se zgodijo tudi takšna grozodejstva. Močan manjko empatije je čisto zares možen le pri psihopatskih osebnostih. Otroci, ki preživijo takšna zanemarjanja in mučenja, nosijo močne posledice, kar se lahko pozna tudi v številnih nadaljnjih generacijah, kar imenujemo transgeneracijski prenos travme. Raziskave o tem so delali predvsem med žrtvami otrok holokavsta in veteranov vietnamske vojne. Dr. Robert Cvetek v knjigi Bolečina preteklosti podrobneje opiše posledice travm, ki jih nosijo kasnejše generacije:

 

- prva generacija preživelih ima v sebi značilne visoke stopnje čustvenih motenj, psihosocialnih in posttravmatskih simptomov. Zaradi visokih stopenj napetosti in depresije ti ljudje kot starši svojim otrokom ne zmorejo dati veliko varnosti.

 

- druga generacija so otroci žrtev zlorab in imajo veliko težav: 1. s samopodobo in lastno identiteto; 2. afektivne težave, kot npr. nočne more o preganjanju (čutijo, kot da so travmo izkusili sami, navzven pa se vedejo problematično, saj so polni občutkov strahu in nezaupanja); 3. kognitivne težave, občutek grozeče katastrofe; 4. težave pri medosebnem delovanju: pretirano močna družinska navezanost, odvisnost od družine, strah pred ločitvijo  in individualizacijo. Pri otrocih se lahko pojavi tudi pretirana neodvisnost, težave v odnosih in slabe veščine reševanja konfliktov. Ko so starši tako obremenjeni z izkušnjo, nimajo posluha za težave otrok, otroci pa imajo posledično težave z empatijo. Ti starši otroke redko pohvalijo (le drugim), raje kritizirajo kot pohvalijo. Uspeh vidijo le v vedenju, na primer v šoli. Ranljivi so za občutja nemoči in odgovornosti, hkrati pa čutijo krivdo zaradi jeznih občutij do njih. Zato imajo težave pri navezovanju intimnih, trdnejših odnosov s partnerji in otroki. Mnogi so čustveno odvisni od staršev. Otroci, ki so živeli v družinah, kjer so o travmi ni govorilo, so veliko bolj senzitivni za medgeneracijski prenos travme.

 

- za tretjo generacijo, generacijo vnukov je narejenih manj raziskav, rezultati pa niso tako konsistentni. Iz izkušenj klinične prakse pa velja, da tretja generacija zaradi pomanjkanja avtonomnosti staršev ne uživa v mirnih medosebnih odnosih, ampak je prežeta s strahom in napetostjo. Procesi ločitve in individualizacije so konfliktni, za nekatere celo nemogoči.

 

 

Slovenska sram in strah

 

Tudi Slovenci smo generacijsko prepojeni z občutki sramu in strahu in z nasiljem. Kot potomci udeležencev vojne še vedno v sebi nezavedno nosimo marsikaj. Tudi naše pretekle vzgojne metode so bile povečini mešanica avtoritarnosti in permisivnosti. Oba stila pa prinašata zelo negativne vplive. Zato je pomembno, da vsak posameznik išče stik  s sabo. Če bomo mir našli v sebi in ga ne prenašali na otroke in jih jasno postavljali zamejitve brez nasilja, bo Slovenija drugačna, tudi brez rigoroznih zakonov (ki jih sicer še nimamo). Zato so taki ekscesi poziv vsakemu posamezniku, da pogleda vase in v svoje korenine.

 

Opisane posledice travme se nanašajo na raziskave posledic zunanjih dejavnikov, ne pa na posledice, ko travmo povzročijo starši. Kako hude posledice bi imela mala deklica, ki je pravzaprav odraščala kot sirota, lahko samo ugibamo. Ta žalosten, krut in brutalen dogodek spremlja vsa Slovenija in marsikdo se ne zmore odzvati drugače kot s sovraštvom. Nasilje pa vedno rodi nasilje, dokler se ne odločimo drugače. Odločiti se je lažje, ko se zavemo, da vsako nasilje prekriva bolečino. In zavedanje, da se za našimi  trenutnimi občutji jeze, obsojanja in sovraštva skrivata naša lastna bolečina in občutek nemoči, pomeni že odločitev za čuječnost. Slednja je ključ za rešitev naših zakopanih prepričanj in močnih impulzov, ki jih vsi nosimo v sebi. Če ne prej, se pokažejo ravno ob kriznih situacijah, ko nam je lažje biti kritični, kot pa v stiku s sabo. Odločitev za spremembe je vedno mogoča. Sprejme jo lahko vsak, predvsem sam pri sebi. 

 

Katja Knez Steinbuch je družinska terapevtka in direktorica Inštituta za družinsko terapijo Vita Bona. Več o tem na spletni strani www.druzinska-terapija.com.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
12
Vidne posledice nevidnega orožja
2
05.04.2020 11:00
Trenutna kriza je ob številnih okuženih v domovih za ostarele in ob splošnem eksistenčnem polomu upokojencev dobro pokazala, ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Nebo se nam je v tem tisočletju že drugič zrušilo na glavo
6
05.04.2020 01:05
Sovraštvo do drugih ras, do sosednjih nacij, do ozdravelega z virusom, do novinarjev in novinark, do žensk, da o sovraštvu do ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Pandemija in partikularizem: Velike sile kljub koronavirusu še naprej bolj kot skupne zasledujejo svoje lastne interese
2
04.04.2020 11:40
Prihodnji tedni bodo pokazali, ali bo človeštvo uspelo strniti vrste in ali so države v prizadevanjih za skupno dobro sposobne ... Več.
Piše: Božo Cerar
Pisma iz samoizolacije: Razmišljanja o virusu, komunikacijah in digitalizaciji
4
03.04.2020 22:27
Tistim, ki odločate o naših usodah danes in v bodočnosti, namenjam tole pisanje. Tudi mojemu prvemu delodajalcu dr.Dimitriju ... Več.
Piše: Aljoša Pečan
Uredniški komentar: Vojna s koronavirusom bo še trajala, lahko tudi pol leta, zato je poleg zdravja zdaj bistveno ohranjanje delovnih mest
13
30.03.2020 23:59
Bližamo se novi prelomni točki v komuniciranju epidemije koronavirusa, in sicer razpravi o dolgotrajnosti izrednih razmer in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Kaj botruje barvni slepoti v osnovnih definicijah: odgovornost ali krivda?
9
30.03.2020 09:00
Prepričanje, da se epidemiji koronavirusa lahko izognemo, ker pač menimo, da je zadaj zarota, je nevarno. Kot je nevarno ... Več.
Piše: Igor Vlačič
Koronavirus in nogomet: Edina logična odločitev je, da se zaključijo vsa prvenstva
3
29.03.2020 22:53
V nogometu delam več kot štirideset let in takšne situacije, kot je sedaj zaradi koronavirusa, še nismo imeli. Lahko jo ... Več.
Piše: Ivan Simič
Naj živijo gledališke predstave! Pandemija ni vojna, ampak gledališče.
17
28.03.2020 21:02
Gledališče je kot virus podoba uničenja, razdružitev. Ta sprošča sile, razpira možnosti in če so te možnosti in sile črne, nista ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Koronavojna: Izredne razmere v slovenskem gospodarstvu in po celem svetu zahtevajo takojšnje ukrepe!
12
27.03.2020 17:20
Znašli smo se v razmerah, kakršnih v moderni dobi še ni bilo. Ne gre za finančno, ekonomsko, nepremičninsko ali kakršnokoli ... Več.
Piše: Mark Stemberger
Rešitev pred "glasom ulice" je le določena institucionalizacija oblik delovanja četrte veje oblasti
26
26.03.2020 22:30
Četrti veji oblasti se obetajo boljši časi. Ker se bo dovolj veliko število ljudi to šlo in se bo zgodil ključni konsenz o tem, ... Več.
Piše: Miha Burger
Covid-19 ne ubija le ljudi, temveč je tudi medijski virus, ki bo pokončal večino dnevnega tiska
33
26.03.2020 01:00
Pandemija koronavirusa spreminja globalne navade potrošnikov in bo imela revolucionarne posledice na različnih področjih. ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Koronavirus med nami: Simptome tega virusa najdemo v politiki, ki ne zmore iskati kompromisov
21
24.03.2020 01:27
Kronavirus je virus, ki ne napade pljuč in sklepov, njegov cilj so značaj in prepričanja. Njegovi simptomi so egoizem, ... Več.
Piše: Kristijan Musek Lešnik
Krhek položaj Slovenije v grobi geopolitiki 21. stoletja
8
23.03.2020 13:00
Slovenija in slovenski narod brez dvoma pripadata zahodnemu svetu (EU in NATO) v vseh pogledih. Zgled zajemata iz razvitih ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Ko maske padejo: Kapitalistična koronavojna
52
22.03.2020 10:30
Trenutno imamo na oblasti vlado, ki preočitno ne premore zavidljivega etičnega minimuma in se zdi, da člani ideološke skupine ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Kdo bi vedel, kaj bo virus jutrišnjega dne?
11
21.03.2020 22:00
Ilija Hržanovski je dal zgraditi monumentalno scenografijo - Inštitut, v katero je naselil štiristo performerjev, ki so svoje ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Uredniški komentar: Janša, ne ga srat'! Zdaj ni čas za privilegije, politično barantanje ali slabo kadrovsko politiko!
31
21.03.2020 01:30
V zgolj enem tednu je vlada Janeza Janše pokazala vse najboljše, hkrati pa tudi vse najslabše, kar pritiče slovenski politiki. ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Nacionalni populizem in Janez Janša
14
20.03.2020 13:00
Do naraščanja nacionalnega populizma , ni prišlo čez noč, temveč v mnogih letih in iz različnih razlogov. Izraz nacionalni ... Več.
Piše: Keith Miles
Jebi se, koronavirus! (Osamimo virus, ne sebe!)
12
18.03.2020 19:00
Premajhen si, da bi te lahko videl. Niti živ nisi. A ti lažje povem, kaj mislim o tebi, če ti prisodim obliko in občutke. Lahko ... Več.
Piše: Kristijan Musek Lešnik
Zgodbe v času epidemije: Trideset let samote
13
17.03.2020 21:45
V teh dneh pogosto slišimo, naj ostanemo doma, sami. Ukrep imenujejo izolacija, ta čas pa bi lahko imenovali čas samote. Za ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Kaj imajo skupnega Lorella Flego, Julian Assange in koronavirus
9
15.03.2020 15:00
Naj vzamem najbolj aktualen problem, ki povzroča precejšnjo polarizacijo med ljudmi - in to po vsem svetu. To je situacija s ... Več.
Piše: Miha Burger
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Spletke na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje: Je bil izpad Ivana Eržena posledica sladkega maščevanja njegove predhodnice Nine Pirnat?
Uredništvo
Ogledov: 2,624
02/
"Lobiranje" za gradnjo avtosalona AC Pentlja vse bolj divje, javnim uslužbencem zdaj grozijo že kar po telefonu!
Uredništvo
Ogledov: 2,544
03/
Uredniški komentar: Vojna s koronavirusom bo še trajala, lahko tudi pol leta, zato je poleg zdravja zdaj bistveno ohranjanje delovnih mest
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1,982
04/
Spomenica Katedrale svobode: "Slovenija med epidemijo, v izrednih razmerah in potem"
Uredništvo
Ogledov: 1,585
05/
Covid-19 ne ubija le ljudi, temveč je tudi medijski virus, ki bo pokončal večino dnevnega tiska
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,639
06/
Rešitev pred "glasom ulice" je le določena institucionalizacija oblik delovanja četrte veje oblasti
Miha Burger
Ogledov: 1,246
07/
Kaj botruje barvni slepoti v osnovnih definicijah: odgovornost ali krivda?
Igor Vlačič
Ogledov: 1,779
08/
Koronavojna: Izredne razmere v slovenskem gospodarstvu in po celem svetu zahtevajo takojšnje ukrepe!
Mark Stemberger
Ogledov: 1,347
09/
Devet življenj Boruta Jamnika: Cerarjeva vlada vabi tuje investitorje, Jamnik pa jih preračunljivo odganja
Uredništvo
Ogledov: 8,676
10/
Kaj prinaša megazakon, "protikorona paket" v bilance gospodarskih družb?
Bine Kordež
Ogledov: 974