Slovenijo pretresa kruta smrt dveletne deklice. Novice, socialna omrežja in vsakdanje pogovore spremljajo žalovanje, groza in obup, pa tudi bes, sovraštvo, prezir in obtožbe. Teh čustev ne moremo nikomur zameriti, saj gre za brutalen, tragičen dogodek, ki v vsakem človeku najmočneje zbudi sočutje do majhnega otroka. Ob tem lahko vsak ostane brez besed. Če se boste pogovarjali z nekom, ki je bil v otroštvu pretepan, vam bo pripomnil, da je "ona vsaj umrla in ne bo več trpela". Kako zelo zareže ta direktnost, da marsikdaj šele smrt pomeni pomiritev nasilja!

Javno bomo pokritizirali vse institucije, z resorno ministrico na čelu, in nekaj dni bo Slovenija polna komentarjev in solz. Seveda drži, da marsikaj pri obravnavi družinskega nasilja pri nas ne deluje in da so v zakonodaji kot tudi v praksi potrebne konkretne spremembe. Redno so sicer tarča kritik CSD in ministrica, pogosto tudi policija. Vsem bi hkrati radi pripisali krivdo in hkrati odkrili, kje zares se zatika oziroma kdo ne opravlja svojega dela. Zakonodaja družinskega nasilja se žal le počasi spreminja. Predlog novele Zakona o preprečevanju nasilja v družini je še vedno v medresorskem usklajevanju, februarja je bila mesec dni o tem odprta tudi javna razprava. Kot vse kaže, lahko obravnavo tega zakona pričakujemo šele jeseni. Največji sistemski in družbeni napaki in pravzaprav nasi bolecini sta naša razdrobljenost in nepovezanost. Vsi pristojni so proti nasilju, še posebej veliko nevladnih organizacij, a med njimi pravega sodelovanja ni. S primeri se ukvarjajo vsak po svoje: terapevti na eni strani, policisti na drugi, socialni delavci na tretji in ministrstva na četrti. Tudi na individualni ravni je ljudem težko dvigniti slušalko in oddati anonimno prijavo sosedskega nasilja, ker se bojimo, da bomo nekomu naredili krivico, ali pa se celo sprašujemo, v kakšni luči bo to prikazalo nas. Strah in sram sta tista, ki nam vsem preprečujeta, da bi se srečali s kruto resnico.

Vrh ledene gore...

Policija naj bi v lanskem letu uradno obravnavala 400 primerov nasilja nad otroci. Toda to je le vrh ledene gore. Po naših statistikah je fizično nasilje doživelo približno 80% Slovencev. Spolno zlorabljen naj bi bil vsak peti Slovenec in že vsaka četrta do tretja Slovenka. Povzročitelji v večini prihajajo iz ožje ali širše družinske skupnosti. Kaj se torej zgodi z vsemi ostalimi primeri, o katerih ne govorimo, ali pa jih celo zagovarjamo?

Če so vsi sumi realni, se je v teh dneh in žal tudi že v preteklosti nad jeseniško deklico izvajalo nasilje brez meja. Grozljivka v živo. Izživljanje nad nebogljenim otrokom. Brutalna zgodba, ki presega izraz nasilje. Pravzaprav ni dovolj besed, ki bi opisale tragedijo te družine. In kot da nista dovolj že izguba in občutek nezaščitenosti, zdaj sledi še medijska izpostavljenost. Ta je v tem primeru pokazala tudi dobro plat in tako očetovi prijatelji skušajo pomagati vsaj finančno. Družina si v tem obdobju zasluži sočutje, spoštovanje in mir.

Toleranca do nasilja nad otroki

Nasilje ni le kruto izživljanje, ki se konča s smrtjo. Znano je, da je toleranca do družinskega nasilja pri nas visoka. Presenetljivo med domačimi zagovorniki tepežkanja najdemo tudi kakšnega predstavnika stroke (pa naj bo to psihoterapevtska ali pedagoška), ki očitno še ni seznanjen z najnovejšimi nevroznanstvenimi dognanji. Neznanje, nerazumevanje možganov, lastne predispozicije trde vzgoje in vsesplošna razširjenost nasilja omogočajo visoko toleranco nasilja nad otroki. Slovenci smo nestrpni do marsičesa, do nasilja pa ravno ne. O njem odkrito – in ironično, večinoma na precej nasilen in ekstremen način – spregovorimo le ob takšnih ekscesih. 

Stanje se sicer spreminja in vse več ljudi spremlja raziskave in sledi svojim instinktom. Toda še vedno ni jasnega razumevanja, da pri nasilju ni srednje poti! Ali ga uporabljamo (pa čeprav le občasno), ali pa se zavzemamo za ničelno toleranco. Nasilje se začne že zelo zgodaj. Začne se pri besedah, poniževanju, lažeh, kričanju in pri za marsikoga malih dejanjih tepežkanja. Pri svojem delu opažam, da tepežkanja večina ne dojema kot problematičnega. "Ena po riti" je pri nas nekaj sprejemljivega in normalnega, starši jo uporabljajo impulzivno, ali pa iz prepričanja, da je tepež učinkovit, vzgojen in dober. Toda slednje v terapevtski stroki spada pod nasilje in ga mnogi avtorji, kot je denimo svetovno priznani psihoterapevt dr. Daniel Siegel, izrecno odsvetujejo, in sicer iz treh razlogov: prvi razlog je ta, da otrok ni več pozoren na posledice svojih dejanj – obnaša se tako, da bo "mir v hiši", zavoljo staršev – in ne začuti obžalovanja. Druga težava je psihološka in nevrološka: vsi bolečino doživljamo negativno, tudi otroci. In če so starši hkrati vir veselja in negativnega strahu, so otrokovi možgani dezorganizirani, v nekaterih primerih lahko govorimo tudi o dezorganizirani navezanosti in povečanih količinah hormona kortizola. Tretji razlog pa je ta, da tepežkanje otroku sporoči, da starš ne zna drugače, da nima strategije. Siegel opozarja, da že s temi dejanji učimo otroka, da se spore rešuje s povzročanjem telesne bolečine, in to nekomu, ki se ne more braniti. In ravno to se je dogajalo na Jesenicah: povzročanje bolečine dveletni hčerki, ki se ne zmore braniti. Skoraj lahko sklepamo, da sta storilca sama podoživela podobne krute izkušnje v svojem otroštvu, le da se z njimi nista nikoli soočila.

Transgeneracijski prenos travme

Naša dodatna osebna in sistemska težava je, da žrtev nasilja ne znamo prepoznati. Za ta namen naš sistem ne izobražuje dovolj. Otroke hitro označimo za težavne, za takšne, ki nujno potrebujejo meje, osredotočimo se le na njihovo vedenje, ne pa na vzroke. To se dogaja na ravni starševstva (ko jokajočemu otroku zabrusimo, naj bo že tiho, ne da bi preverili, zakaj sploh joka) in na sistemski ravni, ko v vrtcu ali šolah ne zmoremo opaziti znakov nasilja. Otroci, ki se osamijo ali izzovejo veliko občutkov besa, jeze in agresije, so tisti, ki sprožajo naše alarme. Izjemno pomembni so zato čuti in izobraževanja vzgojiteljev, učiteljev in profesorjev, ki so indirektno veliko časa v stiku z žrtvami. Težko pa prepoznamo tudi odrasle žrtve ali storilce nasilja. Zdi se, da bi poleg večje povezanosti vseh pristojnih, poleg strožje zakonodaje glede družinskega nasilja potrebovali tudi boljša izobraževanja na področju prepoznavanja žrtev in storilcev. Predvsem pa bi morali na vse načine podpreti starše, ki se kljub svoji teżki doti trudijo po najboljših močeh, da nasilnih dejanj ne ponovijo. Starši namreč potrebujejo podporo in če se znajdejo v stiski, tudi konkretno pomoč.

Vsaka oseba nosi v sebi vzorce iz otroštva, tudi mama in očim pretepene deklice. Toda to nikoli ni in ne more biti opravičilo za nasilje! Brutalnega zanemarjanja otrok si pač ne moremo zares razložiti. Gre za močno psihopatologijo in možne pretekle travme, ki vplivajo na možgane do te mere, da se zgodijo tudi takšna grozodejstva. Močan manjko empatije je čisto zares možen le pri psihopatskih osebnostih. Otroci, ki preživijo takšna zanemarjanja in mučenja, nosijo močne posledice, kar se lahko pozna tudi v številnih nadaljnjih generacijah, kar imenujemo transgeneracijski prenos travme. Raziskave o tem so delali predvsem med žrtvami otrok holokavsta in veteranov vietnamske vojne. Dr. Robert Cvetek v knjigi Bolečina preteklosti podrobneje opiše posledice travm, ki jih nosijo kasnejše generacije:

- prva generacija preživelih ima v sebi značilne visoke stopnje čustvenih motenj, psihosocialnih in posttravmatskih simptomov. Zaradi visokih stopenj napetosti in depresije ti ljudje kot starši svojim otrokom ne zmorejo dati veliko varnosti.

- druga generacija so otroci žrtev zlorab in imajo veliko težav: 1. s samopodobo in lastno identiteto; 2. afektivne težave, kot npr. nočne more o preganjanju (čutijo, kot da so travmo izkusili sami, navzven pa se vedejo problematično, saj so polni občutkov strahu in nezaupanja); 3. kognitivne težave, občutek grozeče katastrofe; 4. težave pri medosebnem delovanju: pretirano močna družinska navezanost, odvisnost od družine, strah pred ločitvijo  in individualizacijo. Pri otrocih se lahko pojavi tudi pretirana neodvisnost, težave v odnosih in slabe veščine reševanja konfliktov. Ko so starši tako obremenjeni z izkušnjo, nimajo posluha za težave otrok, otroci pa imajo posledično težave z empatijo. Ti starši otroke redko pohvalijo (le drugim), raje kritizirajo kot pohvalijo. Uspeh vidijo le v vedenju, na primer v šoli. Ranljivi so za občutja nemoči in odgovornosti, hkrati pa čutijo krivdo zaradi jeznih občutij do njih. Zato imajo težave pri navezovanju intimnih, trdnejših odnosov s partnerji in otroki. Mnogi so čustveno odvisni od staršev. Otroci, ki so živeli v družinah, kjer so o travmi ni govorilo, so veliko bolj senzitivni za medgeneracijski prenos travme.

- za tretjo generacijo, generacijo vnukov je narejenih manj raziskav, rezultati pa niso tako konsistentni. Iz izkušenj klinične prakse pa velja, da tretja generacija zaradi pomanjkanja avtonomnosti staršev ne uživa v mirnih medosebnih odnosih, ampak je prežeta s strahom in napetostjo. Procesi ločitve in individualizacije so konfliktni, za nekatere celo nemogoči.

Slovenska sram in strah

Tudi Slovenci smo generacijsko prepojeni z občutki sramu in strahu in z nasiljem. Kot potomci udeležencev vojne še vedno v sebi nezavedno nosimo marsikaj. Tudi naše pretekle vzgojne metode so bile povečini mešanica avtoritarnosti in permisivnosti. Oba stila pa prinašata zelo negativne vplive. Zato je pomembno, da vsak posameznik išče stik  s sabo. Če bomo mir našli v sebi in ga ne prenašali na otroke in jih jasno postavljali zamejitve brez nasilja, bo Slovenija drugačna, tudi brez rigoroznih zakonov (ki jih sicer še nimamo). Zato so taki ekscesi poziv vsakemu posamezniku, da pogleda vase in v svoje korenine.

Opisane posledice travme se nanašajo na raziskave posledic zunanjih dejavnikov, ne pa na posledice, ko travmo povzročijo starši. Kako hude posledice bi imela mala deklica, ki je pravzaprav odraščala kot sirota, lahko samo ugibamo. Ta žalosten, krut in brutalen dogodek spremlja vsa Slovenija in marsikdo se ne zmore odzvati drugače kot s sovraštvom. Nasilje pa vedno rodi nasilje, dokler se ne odločimo drugače. Odločiti se je lažje, ko se zavemo, da vsako nasilje prekriva bolečino. In zavedanje, da se za našimi  trenutnimi občutji jeze, obsojanja in sovraštva skrivata naša lastna bolečina in občutek nemoči, pomeni že odločitev za čuječnost. Slednja je ključ za rešitev naših zakopanih prepričanj in močnih impulzov, ki jih vsi nosimo v sebi. Če ne prej, se pokažejo ravno ob kriznih situacijah, ko nam je lažje biti kritični, kot pa v stiku s sabo. Odločitev za spremembe je vedno mogoča. Sprejme jo lahko vsak, predvsem sam pri sebi. 

Katja Knez Steinbuch je družinska terapevtka in direktorica Inštituta za družinsko terapijo Vita Bona. Več o tem na spletni strani www.druzinska-terapija.com.