Včasih človek v kinu gleda tudi romantično dramo. Ne bom rekel, da sem šel z veseljem, sem bil pa na koncu vesel, da sem videl film Ob tebi. Film je eden tistih, ki dobi simpatije pri skrbnih ženskah in skrbi potrebnih moških. To imamo nekako v krvi. Moški, da nekdo skrbi znanje, ko se poškodovani vrnejo z lova mamutov, ženske, da lahko v votlini ob ognju za nekoga skrbijo. Pikro, povsem v duhu zdaj moderne genetske psihologije, lahko razložim, da niso preživeli samo geni tistih moških, ki so bili dovolj spretni, da se pri lovu na mamute niso poškodovali, ampak tudi geni tistih nesposobnežev, ki so sicer se poškodovali, ampak se je potem ženska, ki jih je v votlini negovala, vanje zaljubila in je zgodba imela happy end.

Gre za tip filma, katerih cilj je, da niti eno oko v dvorani ne bi ostalo suho. Na misel prideta Angleški pacient in Umreti mlad (Dying Young z Julio Roberts). Prototip takih filmov je menda Zbogom orožje, po Hemingwayevem romanu in z Rockom Hudsonom v glavni vlogi.

Ob tebi

Angleški naslov filma Ob tebi je Me Before You. Za kaj gre - ne berite, če bi šli film gledat? Mlad, sposoben, menda lep športnik / finančnik ima nesrečo. Ostane hrom od vratu navzdol. Najdejo mu negovalko, ki ga skoraj prepriča, da bi bilo vredno živeti. Dvorana toči solze. Ampak ga ne prepriča. Ker je jaz pred teboj. Jaz sem bolj pomemben kot ti. Egoistično. Pri čemer je stvar diskusije, ali je bolj egoistična junakinja, ki si želi, da bi junak zaradi nje ostal živ. Ali junak, ki ima življenja na vozičku in v plenicah dovolj in si želi pač umreti, ne glede na žive, ki jih bo pustil za seboj.

Nisem ravno tip za take filme. Angleškega pacienta se najbolj spominjam po omembi v Seinfeldu. Elaine, ki mora po spletu okoliščin večkrat gledati film, zoba kokice, zavija z očmi in komentira "umri že, umri že", eno srce-parajočo sceno za drugo. Domnevam, ko pacient ni v najboljši formi in mu, domnevam, sestra s hladnim robčkom briše pot s čela. Nisem gledal.

Ni nujno, da je negovalka čedno dekle kot Julia Roberts. Da je lahko tudi negovalec, demonstrira francoska komedija Intouchables. Slovenski prevod ni "Nedotakljiva" ampak "Prijatelja". Tudi tukaj je glavni junak – igra ga  François Cluzet - hrom od vratu navzdol, tudi tu je na začetku v depresiji, tudi tu nima navadnega bolničarja, ampak črnca preko javnih del, tudi tu denar ni problem, tudi tukaj ga negovalec iz depresije spravi ven, med ljudi, da ima veter v laseh... Namesto v trope plavat gresta v zasnežene hribe skakat s padalom. Zaljubita se ne. Če se prav spominjam. Se pa Cluzet zaljubi v žensko, najprej na daljavo, po starem, z dopisovanjem, potem še v resničnem svetu. Živi naprej.

Ob tebi je narejen po istem kopitu. Celo hromi glavni junak ima namesto Afrofrancoza še kar čedno Angležinjo (Emilia Clarke), ampak na koncu se gre vseeno v Švico evtanazirati. Nek kritik je film označil kot 100 minut dolg infomercial za evtanazijo.

Kultura kot slika prihodnosti

To je tisti napredek, ki ga je Zahod naredil od omenjenih filmov do danes. Prej boj za življenje, za optimizem, za prihodnost. Zdaj tudi lepa ženska in blagostanje nista dovolj. In Sam Claflin se niti sam ne ubije. Ne zapelje z vozičkom preko pečine tistega angleškega ali škotskega gradu, kar bi lahko storil. Sam. Ne, gre se pustit ubiti v Švico. S pogledom na zasnežene gore. Niti poštenega samomora Zahod ni več sposoben.

Ne pišem filmskih kritik. Sem se pa ob filmu spomnil na rek, da je kultura vedno korak pred stvarnostjo. Film je ilustracija širšega duha zahodne družbe. Na individualnem nivoju se odpoveduje vsemu, kar ji je bilo nekoč sveto. V tem filmu se je odpovedala svetosti življenja. Kot družba pa postaja Zahod depresiven, brezvoljen, neambiciozen, len. Še pred nekaj leti je Google na poizvedbo "future of Europe" (prihodnost Evrope) na prvem mestu vrnil članek "Europe is committing suicide" (Evropa dela samomor). No, od tam smo prek Brexita, migrantske krize in zapletov s TTIP napredovali do stanja, ko niti samomora ne delamo več lastnoročno, ampak se bomo dali evtanazirati. Vojaško Rusom, gospodarsko Kitajcem in vrednostno islamu.

S pogledom na zasnežene gore.

Dr. Žiga Turk je univerzitetni profesor, tviteraš, informatik in politik v eksilu. Filmskih kritik sploh ne piše. Za Portal PLUS je naredil izjemo, za kar mu je uredništvo iskreno hvaležno in mu svetuje, naj si le ogleda film Angleški pacient.