Vračamo se suvereni, opremljeni z znanjem, ki smo si ga izoblikovali na tem našem na drobnem koščku snovi. Na njem proizvajamo umetnost in znanost. Proizvajamo umetniške pomene zato, da bi se lahko orientirali v svetu monumentalnih paradoksov, navideznih nasprotji, ki kljubujejo netolerantni in neetični stvarnosti na tem našem črnem koščku snovi. V naravi pa prepoznavamo zakonitosti, ki jih z znanstvenimi procesi prevajamo v za nas pomembna orodja, ki nam omogočajo lažje bivanje in nas emancipirajo od naše vpetosti v veliko skrivnost, v katero smo vrojeni na tem modrem koščku snovi. Vse to je kozmična plovba.

Z Darinko in Antonom Mavretičem ter Dunjo smo si pred nekaj dnevi skupaj ogledali razstavo z naslovom "Onkraj naše oble" v Moderni galeriji. Razstava tematizira kozmistični motiv - nesmrtnost! Razstava "Onkraj naše oble" se sešteje v misli pionirja vesoljske znanosti Konstantina Fjodoroviča Ciolkovskega: "Na svetu bomo vsi enakopravni takrat, ko bomo nesmrtni"!

Ime dr. Antona Mavretiča bi morali v Ljubljani izgovarjati s podobnim spoštovanjem, kot izgovarjamo ime pinorija prve generacije vesoljskih znastvenikov Hermana Potočnika Noordunga. Dr. Anton Mavretič je znanstvenik tretje generacije vesoljske znanosti. Rojen je na Boldražu nad Metliko leta 1934. Univerzitetno se je izobrazil na ljubljanski Elektrofakulteti, o kateri vedno govori v presežnikih. Med študijem je živel pri stari materi Černugelj v Črnučah. V Črnučah je spoznal tudi Darinko, o kateri govori vedno, ko je ni zraven, v presežnikih. Doktoriral je v Združenih državah Amerike. Poklicno se je razvijal v programih Nase. NASA je drugo ime za briljantne ameriške univerze in njene inštitute.

Dejstva in dokumenti št. I.: Dr. Mavretič je sodeloval pri najpomembnejši znanstveni misiji, pri najpomembnejšem civilizacijskem projektu vseh časov, pri projektu Voyager I. in Voyager II., ki so ju iztrelili z raketama Titan- Centaur.

Dejstva in dokumenti št. II.: Dr. Mavretič je ogromno prispeval k načrtovanju in razvoju številnih instrumentov za vesoljska plovila, s pomočjo katerih smo pridobili ogromno podatkov o plazmi in sončevem vetru. Sončev veter je potrebno raziskovati zato, ker lahko med solarnim vrhuncem, ko je oddajanje sončeve energije največje, poškoduje satelite, ki krožijo okrog Zemlje, pa tudi druga vesoljska plovila.

Dejstva in dokumenti št. III.: Dr. Mavretič je sodeloval pri satelitskem projektu Explorer, pri satelitskem projektu Wind, deloval je na znanstvenih inštitutih, kot so MIT (Tehnološki inštitut Massachusetts), v Centru za astofiziko Harvard- Smithsonian, v Cambridgeu v Massachusettsu in Bostonski univerzi.

Dejstva in dokumenti št. IV. : James G. Anderson, znastvenik, ki je s svojo harvardsko raziskovalno skupino prvi na svetu potrkal na vest človeštva, ko nas je opozoril na nevarnost ozonske luknje, ki si jo človeštvo samo koplje, je za biografske potrebe povedal: "Da, ko govorimo o dr. Antonu Mavretiču, govorimo o izjemnem strokovnjaku, ki zna načrtovati sisteme za letenje v vesolju in istočasno obvladovati najnovejše elektronske tehnologije."

Dejstva in dokumetni št. V.: NASA je 2. junija leta 1981 podelila dr. Antonu Mavrtiču skupinsko nagrado za dosežeke pri razvoju Voyagerjevega znanstvenega instrumenta za merjenje plazme. V Nasini obrazložitvi beremo: "V znak priznanja za izjemen dosežek pri zasnovi, razvoju, testiranju Voyagerjevih znanstvenih instrumentov, ki so priskrbeli osupljive znastvene rezultate med raziskovanjem Jupitrovega in Saturnovega sistema ter medplanetarnega sistema."

Dejstva in dokumenti št.VI.: Na Bostonski univerzi je ustanovil študij elektronike. Dr. Anton Mavretič je velemojster vesoljske tehnološke didaktike.

Dejstva in dokumenti št. VII.: Na Harvardu je bila njegova osrednja naloga razvoj instrumentov, ki so merili vsebnost ozona v stratosferi. Za te raziskave je bilo potrebno razviti nove laserske metode in jih povezati z elektroniko.

Dejstva in dokumenti št. VIII.: Carl Sagan, dobri duh Bostona, je bil Antonov dober znanec.

Dejstva in dokumenti št. IX.: Anton ima ogromno lingvistično znanje in je obseden z njim.

Dr. Anton Mavretič

Dejstva in dokumenti št. X.: Pred mnogimi leti, preden sem srečal dr. Antona Mavretiča, sem spoznal najavtentičnejšega zgodvinarja med zgodovinarji, ne samo med zgodovinarji astronavtike, dr. Rogerja Launinusa. Primerljiv je z rusko družino zgodovinarjev kozmonavtike, družino Jecin. Roger mi je že ob prvem srečanju pokazal veliko fresko zgodovine vesoljske znanosti na takšen način, kot jo lahko pokaže predstavnik institucije, kjer je znanje javno dostopno in brezplačno. Znanje se v Smithsonianu deli, ne pa prodaja. Ko sva ga z Miho po mnogih letih povabila k premisleku o Voyagerju I. in Voyagerju II., kjer naj bi bil poseben poudarek na prispevku dr. Antona Mavretiča, je dr. Roger Launinus brez kakršnegakoli pomisleka sprejel povabilo.

Seštevek: Ugotovimo lahko, da je prispevek dr. Antona Mavretiča k vesoljski znanosti demonstracija najvišje stopnje znanja, napora, želje, potrpežjivosti in človeške izvrstnosti. Ugotovimo lahko, da v mnogočem izkazuje najvišjo stopnjo zbranosti pri reševanju najbolj zapletnih problemov. Še to bi rad povedal, da če je nekaj na videz zapleteno, potem to pomeni, da je v resnici zapleteno. Voyager je v tem trenutku oddaljen od Zemlje 127 astronomskih enot. Merilo za eno enoto je oddaljenost Zemlje do Sonca. Projekt ni pomemben samo zaradi vprašanja, kako veliko je vesolje in iz česa je zgrajeno, temveč tudi zaradi vprašanja "ali smo sami v vesolju, ali je še kdo tam"?

Pri tem vprašanju se vedno zdrznem: "Ali sploh še kdo dvomi?"

Ko ga poslušam, ko govori o najbolj strukturiranih fizkalnih postopkih, o jezikovnih premenah ali se elegantno jezi na tisto, kar je tako nesumiljeno razvidno, pa mi tega ne vidimo, postane še bolj didaktično zapeljiv. Ko mu vskočim v repliko in mu primerjalno predstavim ikonično umetnino ameriškega umetnika Jeffa Koonsa z namenom, da ga bom na koncu vprašal - ali je to primerljivo! Obnovim umetnino: umetnina je razstavljena tako, da vidimo velik akvarij, v njem vodo, v vodi pa potopljeni dve košarkakški žogi. Na akvariju sta zarisani dve črti. To je to!

Potem mu še razložim, kako je potekal proces, ki izoblikoval umetnino: pred svoj objektiv je umetnik postavil dve košarkaški skupini. Ju fotografiral. Pred tekmo je ekipi stehtal. Drugič pa ju je stehtal po košarkaški tekmi. Razlika v teži je tisto, kar izpuhtelo kot pot med tekmo. Rezultat razlike teže pred in po tekmi je umetnik zlil v akvarij. Na tekmi je sicer samo ena žoga, v bistvu pa ekipi gledata vsaka svojo žogo. Zato je umetnik potopil v akvarij dve žogi. Toda še preden ju je potopil, je izrisal črto, do kod seže linija potu. Po tistem, ko je potopil obe žogi v vodo, je izrisal črto vzgona vode. Razmak med linijo potu, vode v akvariju in linijo vzgona je - užitek igre!

Pogledam Antona in ga z očmi vprašam ali je to vsaj malo primerljivo s kompleksnostjo njegove meritve. Anton z najvišjo stopnjo odgovornosti pritrdi: Na nek način ima zvezo! Makes sense!

Dejstva in dokumetni št. XI.: Dr. Anton Mavretič ni nikoli le načelno prijazen, je tudi izrazito polemičen, ko izraža svoja stališča! Nikoli pa ne vstopa v vprašanja, katerih odgovorov ne pozna. Recimo v vprašanje o nesmrtnosti!

Dr. John Belcher z MIT, sodelavec dr. Antona Mavretiča, verjame, da bo sonda Voyager preživela naš planet. In sicer zato, ker bo Soncu čez štiri miljarde let zmanjkalo jederskega goriva, se bo napihnilo in pogoltnilo Zemljo. Dr. Belcher meni, da Zemlje tako ne bo več, ostal pa bo nepoškodovan Voyager v kozmičnem prostranstvu. Na Voyagerjevemu instrumentu PLS (Plasma Solar Sistem), je vgravirano tudi ime Antona Mavretiča. Dr. Belcher bravurozno izpelje svojo misel, da bo Anton Mavretič na ta način preživel Zemljino življenje. Sam menim, da je to skoraj tako dolgo kot nemrtnost! Dr. Anton Mavretič je prvi človek iz sveta znanosti, ki bi mu brez zadržkov podelil odlikovanje reda "Zmaga nad soncem". Seveda bi jo dodelil tudi njegovim sodelavcem!