Z uveljavitvijo novega Zakona o medijih, ki določa tudi obvezno kvoto "novih / mladih" pesmi, je Peršakovo Ministrstvo za kulturo objavilo spisek teh "novih pesmi". Kot je znano, najbolj zapleteni kvotni sistem na svetu slovenskim radijskim postajam med drugim nalaga tudi obveznost predvajanja slovenske glasbe, ki je bila prvič predvajana pred največ dvema letoma. Na seznamu se že nahajajo pesmi skupine Mi2, Zorana Predina, Jana Plestenjaka, Andreja Šifrerja, Zlatka, Alye, Mirana Rudana, pa tudi predsednice Sindikata glasbenikov Slovenije Tinkare Kovač (vir).

Prav Tinkara Kovač je med drugimi na ministrstvu prijavila tudi skladbo 2X2 in kot datum prvega predvajanja navedla 2. april 2016. To pomeni, da bo njena skladba naziv novitete uživala vse do 2. aprila 2018. S tem naj bi imela Tinkara Kovač tudi več možnosti, da bi njeno skladbo zavrtele radijske postaje, ki morajo v svojih programih zagotavljati četrtinski delež nove (domače) glasbe.

Toda eden od slovenskih glasbenih urednikov nas je opozoril, da je Tinkara Kovač omenjeno pesem po elektronski pošti radijskim postajam pošiljala že septembra 2014. Ne samo to; celo na svoji spletni strani navaja, da je pesem 2x2 izšla leta 2014. To pa pomeni, da bi morala pesem imeti zakonsko obvezo do predvajanja samo še dva meseca, torej do septembra 2016. So vidna in ugledna imena slovenske glasbe pripravljena celo lagati v uradnih dokumentih, in to samo zato, da bi se njihova pesem predvajala na slovenskih radijih?!

Seveda smo gospe Tinkari Kovač zaradi tega neprijetnega razkritja poslali novinarska vprašanja, vendar odgovorov (še) nismo prejeli, saj je Kovačeva na dopustu v tujini in nam je prek svoje piarovke s sms-jem sporočila, da nam bo odgovorila, ko se vrne. Vprašanje, kako preverjajo podatke o prvem predvajanju skladb, ki jih navedejo glasbeniki, smo naslovili tudi na Ministrstvo za kulturo. Na odgovor še čakamo.

Koliko je 2x2, Tinkara Kovač?

Ni šala: povprečna starost "mladih" glasbenikov je 55 let!

Kot je razvidno iz evidence in obrazca za vpis nove glasbe, bo imelo Ministrstvo za kulturo (z njim pa tudi agencija AKOS) velike težave pri uresničevanju in nadziranju tega zakonskega določila. Kar sicer ne čudi, saj so bili politični odločevalci, predvsem pa predsednik parlamentarnega odbora za kulturo Dragan Matić, deležni številnih opozoril predstavnikov radijskih postaj, da tako zapletenega kvotnega sistema ne bo mogoče izvajati. Vendar brez učinka. Poleg tega je iz že vpisanih skladb jasno, da se je namera zakonodajalca, da se bo s takim zakonskim določilom promoviralo mlade glasbenike, porušila kot hišica iz kart. Ali Zoran Predin (58 let), Andrej Šifrer (64), Jan Plestenjak (43), Tinkara Kovač (37), Miran Rudan (50), Ljubo Rančigaj (80), Marino Legović (57) in ostali res spadajo med tiste, ki so potrebni dodatne pozornosti ustvarjalcev televizijskih in radijskih programov?! Njihova povprečna starost je 55 let. Lepo vas prosimo, poslanci, ki ste "zaslužni" za kvotni sistem, ne nas imeti za bedake! Ob tem kot retorično vprašanje puščamo odprto, da bo zaradi tega zakonskega določila produkcija slovenske glasbe raznovrstnejša...

Na spisku tudi "pretečene pesmi"

Evidenca nove glasbe pa težav ne bo povzročala samo Ministrstvu za kulturo in AKOS-u, ki bosta morala ugotavljati dejanski datum prvega predvajanja določene skladbe (in kako bosta to ugotovila, še vedno ni jasno!), temveč tudi radijskim postajam. V evidenci se na primer nahaja tudi legendarni glasbeni producent Marino Legović, ki je vpisan kot izvajalec. Ali je Marino Legović res izvajalec skladbe Blues in vino? Ta podatek seveda ne drži, saj omenjeno skladbo izvaja Nuša Derenda. Pojdimo dalje. Kot datum prvega predvajanja taiste skladbe je naveden 6. julij 2014. Ali ni ta pesem že prestara za seznam skladb, ki so bile prvič predvajane pred največ dvema letoma, in torej ne sodi več v evidenco ministrstva? Bo ta skladba, ki ji je že potekel "rok uporabe", kljub temu upoštevana v kvoto nove glasbe?

Zmeda zaradi pesmi z enakim naslovom, na spisku tudi javno nedostopna pesem

Ob tem pa se glasbeni uredniki tudi sprašujejo, kako lahko sploh preverijo, katere pesmi se dejansko nahajajo v evidenci Ministrstva za kulturo. Naj navedemo samo primer, da je Jan Plestenjak priglasil kar enajst skladb z istim naslovom Stara dobra. Ali gre v tem primeru za enajst istih ali za enajst različnih verzij skladb (remiks, v živo, koncertna, narodnozabavna, albumska, radijska itd.). Kje lahko zainteresirana javnost sploh sliši te skladbe in tudi preveri njihovo avtentičnost? Kaj morajo storiti glasbeni uredniki, če skladbe niso javno dostopne širši javnosti, bi jih pa radi zavrteli v svojih programih? Pesmi namreč ni moč na spletu, ni jih v spletnih trgovinah. Zakon pa zahteva, da se predvajajo.

Neodgovorjenih vprašanj je torej še veliko, v evidenci novitet pa se trenutno že nahaja več kot 200 skladb, kar pomeni, da zakonsko določilo, ki radijskim postajam nalaga predvajanje četrtinskega deleža novih pesmi, že velja. In pričakovati je, da bo zmeda popolna, če na Ministrstvu za kulturo ne bodo čim prej našli manj zmedenih rešitev, kot so jih s pomočjo parlamentarne koalicije predlagali doslej.

Stari mački tečejo cicibanov tek in zastonj čokolada

Ob tem je še zanimivo, kako slovenskim izkušenim in uveljavljenim glasbenikom, ki imajo več kot 40 let, ni nerodno, da se prijavljajo na spisek, ki je namenjen mladim glasbenikom, ki se šele komaj uveljavljajo na svoji poti. To je tako, kot če bi se vrhunski športnik prijavil na cicibanov tek samo zato, da bi zastonj prišel do čokolade in vrečke bombonov, ki so sicer namenjeni otrokom. Absurd je toliko večji tidi zato, ker so se na spisek prvi vpisali (bolje rečeno: zagrebli) prav tisti, ki so bili najbolj glasni zagovorniki ideje, da je "treba mladim dati priložnost". In kot vedno v Sloveniji nekaj posameznikov "ugrabi" državo ali zakon, zato da si zagotovijo rento, ker sicer sami s svojim delom nikoli ne bi dobili toliko denarja.

To zgolj kaže, kako je bilo v resnici malo plemenitega v namerah tistih, ki so zagovarjali glasbene kvote kot nekakšen branik slovenskega jezika, slovenske kulture in mladih ustvarjalcev. V resnici pa se jim je šlo samo za lastni žep in zato so pripravljeni storiti čisto vse - tudi v uradnem dokumentu trditi, da je bila dve leti stara pesem narejena pretekli mesec. Kakšen glasbenik pa si, da moraš predvajanje svoje pesmi doseči preko laži, politike in prisile?

Shame on you, bi rekli Američani, sram vas bodi!