Drugi krog županskih volitev v Italiji je prinesel pomembna politična sporočila tudi za italijansko politiko na nacionalni ravni, predvsem premiera Mattea Renzija, saj so županske volitve potekale tudi v velikih, politično pomembnih italijanskih mestih, vključno z rimsko prestolnico. V volilno najbolj prestižnem Rimu in nekdanjem glavnem mestu Torinu sta prepričljivo in zgodovinsko zmagali kandidatki Gibanja 5 zvezdic. Renzijevi struji v Demokratski stranki (DS) je za las uspelo ubraniti le Milano in Bologno, v balotaži pa je izgubila kar 13 pomembnejših mest od 20. Politični trend nakazuje tudi pomembne zmage žensk, predvsem pa mladih v politiki.

Renzi, ki opravlja poleg funkcije predsednika vlade tudi nalogo glavnega tajnika stranke, sicer skuša minimizirati vpliv negativnih rezultatov administrativnih volitev na nacionalno politiko. A dejstvo je, da je to njegov prvi veliki poraz in v bistvu nezaupnica s strani volilnega telesa. To se očitno močno nagiba od "reformnega rencizma" k "populizmu" Gibanja 5 zvezdic. Kljub temu Matteo Renzi napoveduje, da ne bo odstopil niti kot premier niti kot generalni sekretar stranke, vsaj ne pred zanj najpomembnejšim političnim projektom - referendumom o ustavnih spremembah jeseni letos. Lokalno glasovanje naj ne bi bilo povezano z referendumskim, pravi. A vendar zna glas lokalnih volitev, glas očitnega nezadovoljstva s premierjevo osebno politiko in njegovimi reformami, zlasti delovnopravno, ter nezmožnostjo zagona znatnejše gospodarske rasti, pomembno vplivati prav glasovanje na ustavnem referendumu, ki v temelju spreminja italijanski politično-državni ustroj. Gre za najpomembnejši osebni projekt Renzija. V personificiranem sistemu liderstva, ki ga je sam oblikoval, bo zato šlo prav za njegovo osebno popularnost. Ob tem ne gre podcenjevati dejstva, da se bo notranje strankarska manjšinska pozicija Renziju, ki je bila z zahtevami po prenovi stranke, predvsem reformo karizmatične personifikacije stranke v eni osebi, že do sedaj živahna, po volilnem neuspehu še okrepila. Renzi jih zavrača in svojo politično kariero stavi vse na referendumu o ustavnih spremembah.

Levica je dobila alternativo

Dejstvo je, da sedaj protiutež Renzijevi levi sredini v Demokratski stranki predstavlja gibanje, ki ni niti stranka.  Alternativa levi sredini je postalo Gibanje 5 zvezdic in ne več desnosredinski Berlusconi z Naprej Italija skupaj s severnoligaškim Salvinijem. Italija ni več bipolarna, je vsaj tripolarna. Berlusconi, ki na naslednjih volitvah verjetno ne bo več nastopil, nima naslednika, ki bi oživil njegovo politično dediščino. Desnica je močno razdeljena in manj vplivna. Renzi se, kot so pokazali županski spopadi, tako politično veliko težje zoperstavlja populizmu Grillovega tipa (ki ga sicer kar veliko uporablja tudi sam na primer s kritikami Evropske unije), kot pa Berlusconijevi desni sredini v klasičnem bipolarnem sistemu. Ob neopaznem uspehu stare desne sredine in slabem uspehu leve sredine je na nacionalni ravni tako zaznati premik od sredinske politike k populizmu. To sporočilo nacionalni politiki, v kolikor se bo potrdilo tudi na nacionalnem referendumu o ustavnih spremembah, ni pomembno le za Italijo, temveč v teh turbolentnih časih tudi za Evropsko unijo.

Italija je velika, gospodarsko pomembna in vplivna članica EU. Politični premik od sredine k populizmu pomeni tudi politični premik italijanskega javnega mnenja in zunanje orientacije. Tradicionalno je bilo le to vedno proevropsko. V finančno-ekonomski krizi, ki je Italijo in predvsem njen srednji sloj močno prizadela, pa se je očitno zgodil premik od naklonjenosti Evropski uniji k oživitvi populističnega nacionalizma  in evroskepticizma. Italija je danes v splošnem evropskem trendu, ki se je odrazil tudi na lokalnih volitvah. Sedaj, po volilnem triumfu, bo zanimivo opazovati Grillovo Gibanje 5 zvezdic, ki je očitno na odločilni točki, ko se oblikujejo možnosti celo za njegov prevzem odgovornosti vladanja. Ali bo gibanje opustilo vztrajanje na anti-politiki in delovanju iz protesta? Kako bo to vplivalo na evropski projekt? Svetovni mediji bodo Italijo in gibanje še pozorneje obravnavali.

Nezaupnica deželnim reformam, obrat v desno

Hud poraz je Demokratska stranka doživela tudi v Furlaniji-julijski krajini, še posebej v Trstu, kjer je Slovencem zelo naklonjeni župan Cosollini, katerega so javno podprle tudi institucije slovenske manjšine, podlegel povratniku Dipiazzi z desne sredine. Leva sredina je poražena tudi v pomembnem Pordenonu.

V veliki meri volitve v FJK izkazujejo tudi nezaupnico deželni politiki predsednice Deborah Serrachiani, ki istočasno opravlja tudi funkcijo namestnice generalnega sekretarja DS v Rimu. Njene reforme – zlasti ukinitev pokrajin v deželi in reformiranje funkcionalnega delovanja občin, ki lahko vplivajo tudi na življenje Slovencev v FJK -  očitno v glasovanju prebivalcev FJK niso dobile podpore. Prav tako je očitno, da ideje Demokratske stranke o oblikovanju tržaške metropolitanske občine, ki je dobila tudi zakonsko podlago, tržaških volivcev niso prepričale. Priporočljivo bi bilo, ko bi DS in predsednica dežele FJK ponovno ovrednotili težave in pripombe lokalnih entitet in tudi slovenske skupnosti pri uveljavljanju reform lokalne uprave. Volilni neuspeh DS v FJK pa bi lahko odprl tudi vprašanje volilne teže slovenskih glasov, kar zna vplivati na določanje kandidatnih oziroma preferenčnih list za volitve deželnih predstavnikov na  strankarskih listah v rimske predstavniške institucije.

Po osebnih izkušnjah z nekdanjim županom Dipiazzo, ko sem bil še slovenski veleposlanik v Rimu, ne bi mogel reči, da je bila ali da bo njegova politika antislovenska. Osebno je bil korekten do Slovencev, imel pa je težavno koalicijo in tudi ta bo pomembna po volitvah. Dipiazza je predvsem tehnokrat in manager. Jasno, ni bilo velikega entuziazma, kot ga je Slovencem izkazal Cosollini, a bil je odnos do soobčanov. Seveda je odvisno, koga bo po volilni zmagi Dipiazza imenoval v deželni odbor oziroma deželno vlado, morebiti tudi svoje podpornike iz vrst nekdanjih antislovenskih struj. A ne gre prezreti dejstva, da so v volilni kampanji prevladovale mestne razvojne teme starega pristaniškega jedra, gospodarska situacija in reforme tržaških gospodarskih gigantov ter občutljiva imigrantsko-begunske problematika. Slovenska manjšina ni bila del volilnih soočenj in kampanje in to navdaja tudi tržaško postvolilno situacijo z zmernim optimizmom.

V prihodnjem delovanju župana Dipiazze, kljub morebiti manjši naklonjenosti v primerjavi z levosredinskim županom Cosollinijem, ni pričakovati njegovega osebno negativnega odnosa do slovenske narodne skupnosti. Upajmo, da bo župan strpnosti, ne nestrpnosti in da Slovenci ne bi postali del iger med občinsko in deželno politično različno obarvano oblastjo. Želim si tudi normalnega sodelovanja slovenske manjšine z novimi mestnimi upravitelji. Kar velja tudi za obmejno sodelovanje Trsta s Slovenijo. Dipazza ima managerski profil. Pogled bi moral usmeriti v prihodnost.