V četrtek, ko je nastajal ta članek, smo slučajno dobili informacijo, da se bo premier Miro Cerar naslednji dan (tj. v petek) in v soboto udeležil azijsko-evropskega srečanja ASEM, ki tokrat poteka v Ulan Batorju. Naj vam pomagamo: to je v Mongoliji. Ali je to potovanje nujno potrebno, koliko bo stalo in kaj ima Slovenija od tega, so bila vprašanja, s katerimi se ne bomo ukvarjali, saj je to delo za opozicijo. Tisto, kar želimo s primerom Cerarjevega potovanja v Mongolijo izpostaviti, je način, kako smo prišli do tega podatka. Kako? Preprosto: že z bežnim pregledom spletne strani slovenske vlade (vir), kar je seveda nujno za kolikor toliko ažurno, učinkovito in uspešno novinarsko delo. Bolj kot je delovanje državnih institucij, še posebej kabineta predsednika vlade in tudi vlade kot kolektivnega organa, javno in transparentno, manjše so možnosti za zlorabe oblasti, prikrivanja podatkov in manipulacije z mediji oziroma javnostjo. Snemanje vladnih sej sicer nikoli ni bilo posebej izpostavljeno kot nekaj, kar pomembno vpliva na delovanje vlade ali njenega generalnega sekretariata, vendar je šlo za dragoceno tehnično podporo, ki je lahko pomagala pri sestavi uradnega zapisnika o seji vlade. Konec koncec je bilo ves čas možno preveriti, kaj je kdo rekel oziroma česa ni rekel. Toda bolj kot praktični je bil pomemben simbolni vidik, ki ga je predstavljala transparentnost delovanja najvišjih državnih organov.

Tišina že od 11. marca 2016 

Potem ko smo dobili več informacij o tem, da naj bi Cerarjeva vlada pred časom potihem odločila, da se s snemanjem svojih sej konča, smo o tem na vlado oziroma njen generalni sekretariat uradno naslovili novinarsko vprašanje. Zanimalo nas je, zakaj se seje ne snemajo več in od kdaj se ne, kdo je sprejel takšno odločitev in tudi to, ali se zdaj seje ministrskega zbora dokumentirajo na kak drug način. Snemanje vladnih sej je bilo sicer v preteklosti samoumevno in razen redkih primerov se ni nikoli zgodilo, da bi kdo to problematiziral. Načelo javnosti pomeni, da posnetki rednih vladnih sej - razen če gre za obravnavo strogo zaupnih informacij - ne nosijo ene izmed oznak zaupnosti in da so načeloma dostopni zaniteresirani javnosti. Posnetki so lahko včasih za koga tudi neprijetni; spomnite se samo tiste afere pred dvema letoma, ko je tedanja vršilka dolžnosti premierke Alenka Bratušek na seji vlade sama sebe predlagala za evropsko komisarko... Prav zaradi načela javnosti je lahko Komisija za preprečevanje korupcije tedaj od vlade zahtevala posnetke tiste usodne seje.

Cerarjeva vlada pa je odločila drugače. Njene seje se ne snemajo več od 11. marca letos. Pravni temelj so našli v Poslovniku Vlade Republike Slovenije, na podlagi katerega je generalni sekretar vlade - to je tisti Darko Krašovec, ki je javno izjavil, da ne priznava slovenskih sodišč - izdal novo Navodilo za izvajanje Poslovnika Vlade Republike Slovenije. Vlada utemeljuje svojo nenavadno odločitev z dejstvom, da so se doslej njeni uradniki, ki imajo pravico vpogleda v magnetogram, zelo redko posluževali vpogleda vanj oziroma so komaj kdaj poslušali posnetke. Zaradi tega je bila sprejeta odločitev, da se sej vlade na snema več. Če ta argument komu zdi preveč poceni, je tu še eden, bolj ekonomski: odločitev o prenehanju snemanja sej je bila sprejeta tudi v "okviru racionalizacije poslovanja", saj je bilo, kot so nam pojasnili na vladi, s tem kar nekaj vladnih uradnikov razbremenjenih dodatnega dela. Tega pa so opravljali poleg svojega rednega dela. Magnetograme pa so pisali tudi v popoldanskem času v okviru nadur.

Ganljiva je skrb vlade za svoje uslužbence, boste porekli. Če bi šlo samo za to, potem bi ob vseh (ne)smiselnih investicijah našli še nekaj tisoč evrov za naprednejši sistem digitalnega snemanja, ki bi poenostavil vse skupaj, predvsem pa bi bili vsi zvočni zapisi lahko takoj dostopni v elektronski obliki. A ker po našem prepričanju ne gre za to, se odpira vprašanje o dejanskih razlogih za potihem sprejeto odločitev o prenehanju snemanja vladnih sej.

Ministri brez mobilcev in tablic

Ob tem so nas opozorili še na nekaj dodatnih "varnostnih ukrepov", ki se neposredno nanašajo na udeležence vladnih sej, torej ministre, državne sekretarje, direktorje direktoratov in agencij itd. Konkretno, eden izmed naših "vladnih žvižgačev" nam je povedal, da nihče ne sme v vladno sejno sobo prinesti mobilnega telefona ali tablice, kar povzroča precej težav s komuniciranjem posameznih udeležencev sej vlade s svojimi resornimi ministrstvu. Včasih naj bi bilo vse skupaj zelo kaotično in neusklajeno. Tudi glede tega smo na vlado naslovili uradno novinarsko vprašanje, sklicujoč se na 45. člen Zakona o medijih. Dobili smo sledeči odgovor:

"Z namenom v čim večji meri zavarovati obravnavo tajnih podatkov na seji vlade je bila v preteklih mandatih že večkrat sprejeta odločitev, da se v sejno dvorano ne nosi mobilnih telefonov oz. tabličnih računalnikov. V letu 2015 so v veljavo med drugim stopila tudi nova pravila o hišnem redu, ki dajejo še večji poudarek varnostnemu vidiku in ki so jih podpisali vsi predstojniki služb oziroma ministrstva, ki imajo prostore na Gregorčičevi 25."

Z drugimi besedami, v stavbo vlade je prepovedan vnos kakršnihkoli elektronskih naprav, prepoved pa ne velja le za obiskovalce (kar bi bilo razumljivo), temveč tudi za vse tiste, ki ob četrtkih sedijo na sejah slovenske vlade in za zaprtimi vrati, z izklopljenim snemalnim sistemom razpravljajo o Luki Koper, SDH, drugem tiru, DUTB in vseh drugih vprašanjih, ki so v javnem interesu in kjer gre za naš, davkoplačevalski denar. In kakorkoli obračamo to nenavadno politiko konspirativnosti, pridemo do enega in istega zaključka: vse skupaj smrdi po prikrivanju, novinarsko radovednost pa bodo - če se bo ta netransparentni trend nadaljeval - počasi ukrotili tudi z novo spremembo Zakona o medijih...